Evropski dan boja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo
Svet Evrope je leta 2017 na pobudo Slovenije razglasil 18. november za Evropski dan boja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo. Skoraj vsak peta Slovenka in Slovenec v otroštvu (do dopolnjenega 18. leta) doživela oziroma doživel katero od oblik spolnega nasilja, so izsledki raziskave, ki so jo opravili leta 2020 v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje ter Evropsko unijo.
Spolno nasilje nad in med otroki ter mladostnicami_ki je resen družbeni problem, ki mu še vedno – vsaj v slovenskem prostoru – ne namenjamo dovolj resne pozornosti. Spolno nasilje nad in med otroki ter mladostnicami_ki je tema, o kateri praviloma v družbi težje (spre)govorimo.
Tako pri spolnem izkoriščanju kakor pri spolnih zlorabah otrok, govorimo o vključevanju otroka v spolne aktivnosti, katerih pomena ta praviloma še ni zmožen razumeti. Prav tako se otrok še ne more zavestno odločiti za pristanek na takšne aktivnosti. Pri vsakršni zlorabi otrok govorimo o zlorabi moči nad njim ter nadvlado, saj otrok, ki še ne razume pomena spolnih dejanj povzročitelja_ice, spolnega nasilja ne dojame in ne občuti kot nasilje, zato se mu praviloma ne upira. Posledice spolnih zlorab so za otroke ter mladostnice_ke velikokrat uničujoče in bolj kot jim je povzročitelj_ica blizu v čustvenem in socialno-psihološkem smislu, bolj destruktivne in trajnejše so. Otroci ter mladostnice_ki pogosto čutijo sram in strah pred tem, da jim nihče ne bo verjel.
O resnosti tega družbenega problema zelo zgovorno pričajo tako tuji kot domači podatki. V Unicefovem poročilu iz leta 2020 lahko vidimo, da sta spolno izkoriščanje in spolna zloraba razširjena v vseh državah sveta, saj je bil eden od osmih otrok po vsem svetu kdaj v življenju spolno zlorabljen ali izkoriščan.
Ocena stanja v Evropi kaže, da je bil eden od petih otrok žrtev neke oblike spolnega nasilja. V slovenskem prostoru beležimo precej velik manko na področju zbiranja podatkov o spolnem nasilju nad in med otroki ter mladostnicami_ki. Nedvomno pa lahko izpostavimo raziskavo IPSOS-a o spolnem nasilju nad otroki ter spolnih zlorabah otrok, ki so jo opravili leta 2020 v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje ter Evropsko unijo.
Izsledki raziskave kažejo, da je skoraj vsak peta Slovenka in Slovenec v otroštvu (do dopolnjenega 18. leta) doživela oziroma doživel katero od oblik spolnega nasilja. Najpogosteje je šlo za enkratno dejanje, pri čemer se najpogosteje pojavljata neprimerno dotikanje in razkazovanje. Najpogostejše žrtve so bile deklice v starosti od 13. do 18. leta, najpogostejši povzročitelji pa moški v starosti med 40. in 50. letom, ki ga žrtev ni poznala. Ta ugotovitev se sicer ne ujema z ugotovitvami predvsem tujih raziskav in sicer da se največ spolnega nasilja nad otroki dogaja v njihovem krogu zaupanja, torej za domačimi zidovi, v šoli oziroma v drugih skupnostih. Povzročitelji_ce nasilja so najpogosteje osebe, ki jih otrok dobro pozna, kar dodatno otežuje prijavo takšnega nasilja.
V okviru omenjene slovenske raziskave pa je nedvomno zaskrbljujoč podatek, da je bil vsak šesti storilec spolnega nasilja mlajši od 18. let. Medvrstniško spolno nasilje je neraziskano področje, tako na ravni pojavnosti kot tudi razširjenosti. Tudi v prej omenjeni slovenski raziskavi je zgovoren podatek ta, da je slaba četrtina intervjuvank_cev menila, da otroci ne morejo spolno zlorabiti drug drugega. Žal odrasli še vedno prepogosto tovrstno nasilje razumejo kot »normalen del odraščanja« in kot »normalne interakcije« med fanti in dekleti v času otroštva in mladostništva. Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost so sicer na ravni zakonodaje jasno opredeljena, vendar so meje med osvajanjem, dvorjenjem in spolnim nasiljem ali nadlegovanjem oziroma dopustnim in nedopustnim vedenjem na osebni ravni mnogokrat določene subjektivno.
V obdobju otroštva in mladostništva imajo, poleg družine, pri prepoznavanju in reševanju spolnega nasilja nedvomno pomembno vlogo tudi vzgojno-izobraževalne institucije. Z otroki bi morali o spolnem nasilju spregovoriti že v zgodnjem otroštvu, torej že v predšolskem obdobju ali v prvi triadi osnovne šole, sistematično pa s tem nadaljevati tudi v kasnejših obdobjih vzgojno-izobraževalnega procesa. Potrebne so dobre preventivne in intervencijske strategije v vrtcih in šolah za zmanjšanje spolnega nasilja, vendar je za to najprej potrebno izobraziti vse pedagoške delavke_ce za prepoznavanje in odzivanje na spolno nasilje. Ti so pogosto pomembne osebe v življenjih otrok in mladostnic_kov, zato morajo biti za nasilje senzibilizirani ter pripravljeni poslušati in slišati učenke_ce ter jim zagotoviti ustrezno strokovno pomoč.
Ena izmed možnih strokovnih pomoči je tudi Barnahus (Hiša za otroke) kot vodilni evropski model za obravnavo otrok in mladostnic_kov (do 18. leta) z izkušnjo spolne zlorabe. Svet Evrope pojasnjuje, da je glavni namen hiše za otroke Barnahus usklajevanje sočasnih kazenskih preiskovalnih postopkov in postopkov za zaščito otroka ter podpora otrokom, ki so žrtve ali priče nasilja, v otroku prijaznem in varnem okolju.
Svet Evrope je letošnje leto v sklopu Evropskega dneva boja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo kot glavno tematiko izpostavilo ravno pomen pravilnega zagotavljanja otrokom prijaznega pravosodja prek struktur Barnahus v Evropi. Statistični podatki iz Islandije namreč kažejo, da se je v petih letih delovanja Barnahusa podvojilo število prijav spolnih zlorab in potrojilo število obsodb storilcev_k.
V letu 2022 je uradno odprla svoja vrata tudi Hiša za otroke (Barnahus) v Sloveniji. Najbrž ni potrebno še posebej izpostavljati, kako pomembna je ta pridobitev za Slovenijo.
Petra Petravič; Foto: SOS telefon/canva.com