Položaj žensk v Sloveniji

Mednarodni dan žensk je priložnost, da ponovno glasno opozorimo na položaj žensk v Sloveniji v letu 2024. Kot nevladna organizacija, ki deluje na področju prepoznavanja, preprečevanja in pomoči žrtvam nasilja, tudi letos opozarjamo, da je nasilje nad ženskami ena glavnih ovir za dosego enakosti med spoli. V preteklem letu smo na SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja prejele 1953 klicev, na nas se je v okviru vseh naših programov obrnilo 2909 uporabnic in uporabnikov, ki so potrebovali pogovor, spremstvo na institucije, umik v varne hiše – celostno obravnavo – pa najsi bo v slovenskem ali katerem od tujih jezikov, pravno pomoč, pomoč kriminalistke na SOS telefonu.

V Sloveniji je eno od oblik nasilja doživela vsaka druga ženska od 15. leta starosti dalje, vsako leto beležimo do 7 femicidov, umorov žensk samo zato, ker so ženske. Na letni ravni slovenska policija obravnava preko 1000 primerov kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini in okoli 2500 istoimenskih prekrškov, pri katerih so v 90% žrtve osebe ženskega spola.

Kljub številkam, ki so jasne, pa je v slovenski družbi mogoče opaziti, da se v zadnjih letih na eni strani manjša prepoznava nasilja nad ženskami, na drugi strani pa povečuje obtoževanje žensk, ki prijavijo nasilje, da lažejo ali da so za nasilje same krive.

Ženske, žrtve nasilja, so na dan 8. marca 2024, ne glede na splošen napredek, še vedno vse prevečkrat v položaju, ko so v nevarnosti za svoje življenje s strani svojih partnerjev, ki kontrolirajo njihova življenja. Institucije še vedno ne prepoznavajo v dovoljšni meri potreb po hitri in učinkoviti zaščiti pred nasiljem temveč jih nemalokrat spravljajo v dodatne stiske s pričakovanji glede skupnega starševstva nad otroki, ne glede na preteklo nasilje v družini, ki so ga doživeli ženska in otroci. Siljenje v partnerske terapije ne glede na odprte postopke na kazenskem sodišču, pričakovanja, da bodo matere otroke pripravile na stik z očetom, ki ga le – ti zavračajo, nekritične obtožbe glede namernega odtujevanja otrok, kar naj bi izvajale matere tudi v primerih, ko je zadaj zgodovina nasilja v družini. Nasilje v družini se še vedno prevelikokrat obravnava kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje, kar posledično pomeni, da žrtev ne dobi nikakršne zaščite, prav tako pa finančne globe, ki jih ob izrečenih prekrških izreče policija, praviloma obremeni družinski proračun ali jih morajo pod zahtevo povzročitelja celo plačati žrtve same. Vse to pa pomembno negativno vpliva na kakovosti življenja žensk in otrok in prelaganje krivde ter odgovornosti za preživeto nasilje na ženske.

Zato so za izboljšanje kakovosti življenja žensk v Sloveniji nujne v prvi vrsti dodatne sistemske rešitve, ki bi bolje ščitile ženske ob prijavah nasilja in po razvezi z nasilnim partnerjem. Tukaj se kot nujna kaže prevetritev zakonodaje, ki ureja postopke za razvezo. Le ta bi morala bolje v svojih členih upoštevati razlike med postopki, kjer je prisotno nasilje in te postopke peljati drugače, kot če nasilja ni bilo, in tako zagotoviti maksimalno zaščito žrtev nasilja tudi v civilnih postopkih. Že vrsto let opozarjamo, da bi bilo potrebno premisliti ustreznost dajanja finančnih glob za prekrške z elementi nasilja v družini, saj le te nimajo ustreznega učinka oziroma se celo kažejo kot kontra produktivne – nemalokrat poleg tega, da globe obremenijo tudi žrtve same, le – te prav zaradi strahu pred finančnimi posledicami celo odvrnejo od prijave nasilja.

Se pa ob tem zavedamo, da sprememba zakonodajne še ne zadostuje za korenite spremembe, ampak da za te potrebujemo širši družbeni konsenz o nedopustnosti nasilja in razumevanja, da vzroki za nasilje ne tičijo v posameznih individualnih lastnostih povzročiteljev nasilja, ampak da je nasilje nad ženskami družbeni problem, katerega jedro se generira v še vedno prisotnih družbenih neenakostih med spoli, v katerih se od žensk pričakuje, da bodo, ne glede na vse, poslušne, strpne, skrbne in ubogljive, tako zunaj doma kot znotraj njega.

Zato si želimo, da bi ob 8. marcu v slovenski družbi ponovno premislili, kje smo glede razumevanja vloge žensk v družbi in nasilja nad ženskami, kaj potrebujemo za korenite spremembe družbeno kulturnih vzorcev, ki takšno stanje generirajo ter predvsem konsenz o tem, da je za nasilje odgovoren le tisti, ki nasilje izvaja in nihče drugi. Le s takšnim družbenim konsenzom lahko upamo na spremembe, ki  se ne bodo odražale zgolj v spreminjanju zakonskih členov, ampak bodo ženskam zagotavljale tudi bolj enakopraven in varnejši vsakdan.

Avtor: dr. Jasna Podreka in Maja Plaz; Foto: Društvo SOS Telefon