Obujanje zgodovinskega spomina

V Dolenjah je 28. septembra potekala svečanost v spomin na žrtve 2. svetovne vojne. Svečanost so pripravile pokrajinska, občinska in krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ter domačini – krajani Dolenj. V imenu krajevne organizacije ZZB NOB je udeležence pozdravila Marica Jerman. Poudarila je pomen tovrstnih srečanj in obujanja spomina in se zahvalila za navzočnost občanov, praporščakov, svojcev tragično pobitih, častne enote Zveze slovenskih častnikov Domžale, Marjanu Ravnikarju, podžupanu Občine Domžale in organizatorjem ter nastopajočim na spominskem srečanju.

Moški pevski zbor Radomlje je pod vodstvom Primoža Leskovca izbral pesmi, ki so se skladale s tragičnim dogodkom. Recitatorki Janka Jerman in Tina Jerman sta z občuteno besedo predstavili intimo in bolečino umiranja za svobodo.

Slavnostni govornik je obudil spomin na dogodke pred petinsedemdesetimi leti: »Do 11. januarja 1944 so na tem mestu, gozdnem prehodu s prevojske na rovsko stran stale 3 hiše: Anderletova, kjer so se pisali Kosmatin, Stegnarjeva, po kateri se je zaselek imenoval, in Goleževa. Goleževa, imenovana po gospodarju tudi Šnablova, ni bila stalno naseljena in so jo partizani, terenci in kurirji uporabljali za tako imenovano Bazo 9. Kadar so se v njej sestali, so pri Stegnarju vzeli ključ, Stegnarjeva Marička pa je hišo za partizani zgodaj zjutraj pospravila, da se ob hajkah komu ne bi zazdelo sumljivo. Desetega januarja zvečer je bilo v Goleževi domačiji 12 borcev. Miha Stegnarja, ki se je vračal z dela v Domžalah, je Pirčev Korl – gostilničar zaupno opozoril, da se mu razmere zdijo sumljive. Sumničava je bila tudi Kočarjeva mama iz rovskega mlina. Slutnjo izdaje in zla je sporočil tudi terenec, ki je pri Stegnarju vzel ključ, ko je rekel, da se poslej v hiši ne bodo več sestajali. Menda so tudi sami že bali izdaje.

Gestapovci, policisti in raztrganci so Stegne obkolili in pustili, da se je Miha vrnil domov in da so se borci zbrali. Ob osmih zvečer je začelo pokati. Borci, ki so se umaknili na prevojsko stran, so se rešili, Albin Kočar z Rov, Ignac Ves iz Mengša in Franc Zavrl z Vinj, ki so se umikali na Rovsko stran, so padli. Ko je bila borba končana, so se spravili na sosednji domačiji. Pobili so vse. Nekako je uspelo zbežati le ranjeni Stegnarjevi Vidi. Soldateska je ubila njenega moža, svakinjo in dveletnega sina. Pri Anderletovih so ubili tri otroke, njune starše in staro mater. Od družine je ostal samo sin Štefan, ki je živel pri maminih starših v Zagorici. Po koncu morije so izropali domačije in zažgali vsa poslopja. Hitro so zagorela, saj so bila krita s slamo. Ko so vaščani prišli na pogorišče, so našli samo zoglenela trupla.«

Nato je govornik posegel tudi v sedanji čas. »Petinsedemdeset let je minilo, zato je živih le še malo tistih, ki lahko spomin, ki ne sme nikoli zaiti v pozabo, z govorjeno besedo prenašajo na nove rodove. Zato smo hvaležni Franciju Gerbcu, Mohorju Podbevšku in Jaku Gerbcu, ki so poskrbeli, da se je spomin zapisal na papir v drobni knjižici o tragičnem dogodku in ne razumemo zgodovinske celote. Tako se marsikdaj sliši, da če ne bi bilo izdano, se poboj ne bi zgodil. Ali, če ne bi bilo na Stegnah kurirske postaje, se ne bi zgodilo. Napako delajo tudi tisti, ki dajejo za zgled češki, danski ali nizozemski pasivni odpor. Čehov, Dancev in Nizozemcev nacifašisti niso obsodili na iztrebljenje. Na Slovenskem pa je okupator že maja 1941 začel izseljevati v skladu s Hitlerjevo zloveščo napovedjo in zahtevo, da je to deželo treba narediti nemško. Stegne niso osamljen primer. Že leta 1942 se je podobno zgodilo na Korenem nad Krašnjo. Šlo je za zločinski načrt, za protičloveški in protinarodni program, ki ga je bilo možno preprečevati samo z oboroženim uporom. Zavedni Slovenci so se bili zmožni upreti, partizani so premogli toliko modrosti, strategije, taktike, drznosti in zgodovinske zavesti, da je bil njihov upor, njihova borba uspešna in po štirih letih zmagovita. Naj svojci zahrbtno pokončanih ne razumejo tega kot neprimerno tolažbo; ampak če ne bi zagorelo na Stegnah, bi zagorelo kje drugod. To je bil del raznarodovalnega načrta. Leta 1944, ko se je tehtnica 2. svetovne vojne dokončno prevesila na stran zaveznikov, pa se je ta načrt pokazal v vsej svoji grozovitosti – dopolnjen z nebrzdanim besom in nasiljem nekoga, ki vojno izgublja. Zato je težko ob takšni tragediji ostati samo pieteten in ponižno spoštljiv do spomina na 12 umrlih. Samo trije so bili borci, med vaščani pa so ubili celo štiri otroke. In, kot da jim ne bi bilo dovolj, so z zažigom poskusili povsem zbrisati spomin nanje.«

Nato so Marija Majhenič, predsednica domžalskega in pokrajinskega območnega odbora Zveze borcev, Uroš Lipovšek, v imenu radomeljskega ZZB NOB in Simon Kosmatin, v imenu domačinov in bližnji sorodnik pobitih, položili venec k spomeniku, navzoči pa so se z minuto tišine zahvalili in poklonili žrtvam.

Po koncu slovesnosti so se udeleženci in nastopajoči zbrali na bližnji domačiji in nadaljevali s pogovorom in obujanjem spomina na devet pobitih domačinov in treh partizanov.

Avtor: Igor Lipovšek; Foto: Igor Lipovšek