Nova maša Vita Urbanije v Moravčah. Novomašnik, bod’ pozdravljen!

Nova maša je bila vedno velik in slovesen praznik za župnijo in kraj. Toliko bolj se moramo daru duhovništva zavedati in veseliti v današnjem času, ko duhovnikov primanjkuje. V Katoliški cerkvi na Slovenskem je bilo letos posvečenih šest novomašnikov. To so Gregor Bregar iz župnije Ljubljana-Šentvid, Tadej Ložar iz župnije Dol pri Ljubljani, Rok Pogačnik iz župnije Radovljica, Primož Lorbek iz župnije Zavrč, Sebastijan Tišler iz župnije Maribor-Tezno ter Vito Urbanija iz župnije Moravče. Kako lepo je v novomašni Družini ugledati znan obraz in prebrati, da novomašnik izhaja iz moravške župnije. Prav gotovo so vsi moravški farani izredno ponosni na Vita Urbanijo in njegovo pogumno odločitev za duhovniški poklic. Veseli in počaščeni so, da so lahko z majhnimi dejanji soustvarjali praznik moravške župnije in Cerkve na Slovenskem.

Ganljivo je pomisliti, da moravški sožupljan odslej ljudem prinaša Jezusa. Koliko molitev je bilo v teh petindvajsetih letih od zadnje moravške nove maše namenjenih novim redovnim in duhovnim poklicem? In v nedeljo, 7. julija 2019, so se v moravški fari lahko veselili novega duhovnika! V Moravčah so z veseljem obhajali največji letošnji praznik njihove župnije in pozdravljali vse Vitove sorodnike, prijatelje in znance, ki so prišli od blizu in daleč: »Zahvaljujemo se Bogu za dar mašništva, ki ga je prejel Vito Urbanija in mu želimo, da bi vedno ostal nasmejan in vesel duhovnik.«

Moravška župnija se je včeraj iskreno veselila nove maše. Novomašnik Vito Urbanija je tako rekoč odraščal pred njihovimi očmi. Kot mašni strežnik je bil že od otroštva naprej v pomoč duhovnikom pri oltarju. Bil je resen, zanesljiv in vsestransko “uporaben”, zato je znal ukrepati tudi v nepredvidljivih situacijah, ki se vedno znova pojavljajo ob praznikih ali pri različnih obredih. Tako so si ga mnogi že zdavnaj zlahka predstavljali tudi kot duhovnika. In ko so izvedeli, da se je Vito tudi zares odločil za študij teologije, so samo upali in molili, da bo vztrajal do konca. Brez vere, molitev in zaupanja, da ga je Bog poklical na to pot, verjetno ne bi zmogel vztrajati pri svoji odločitvi in prepričanju, da je bil izbran in določen za Gospodovo žetev. Tako se je z novomašniškim posvečenjem pridružil delavcem v Gospodovem vinogradu, ki jih je, na žalost, vedno manj.  Svet in ljudje pa jih vedno bolj potrebujemo, čeprav si tega ne priznamo.

Ker je nova maša zelo velik dogodek za vso župnijo in tudi širše, je potrebno primerno skrb posvetiti tudi organizaciji slovesnosti. Postoriti je bilo potrebno različne akcije in aktivnosti, ki se izvajajo v sklopu priprav, h katerim so bili povabljeni vsi farani. Med opravila spadajo pletenje vencev, urejanje okolice cerkve, peka peciva, postavljanje mlajev, čiščenje in krašenje cerkve, pevske in ministrantske vaje …

Nova maša se je v cerkvi svetega Martina v Moravčah začela s procesijo ministrantov, narodnih noš, bogoslovcev in duhovnikov, ki so z dvorišča v povorki prišli v cerkev, kjer je novo mašo daroval Vito Urbanija. V uvodu sta sestri novomašniku podarili križ, katerega je blagoslovil. Ker se je nove maše udeležilo izredno veliko ljudi od blizu in daleč, je bila cerkev premajhna za vse, zato so nekateri novo mašo spremljali na dveh velikih zaslonih v šotoru.

»Danes sem v svoji domači župniji, v Moravčah, v cerkvi svetega Martina, kot sveže posvečeni duhovnik praznoval novo mašo. Za to priložnost sem si izbral geslo iz evangelija po Janezu: “Da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.” Zakaj sem si izbral za geslo ravno ta stavek? Odgovorov je več in ne vem čisto natančno, kateri je najboljši. Podobno je tudi z vprašanjem: Zakaj bom sploh postal duhovnik? Odgovorov je več, ampak ne vem, katerega bi najprej izpostavil,« je v uvodu dejal novomašnik Vito Urbanija.

Po njegovih besedah se nekaj odgovorov na zadnje vprašanje skriva v novomašnem geslu samem: »Od majhnega sem se že nekako dobro počutil v vlogi učenca. Še preden sem hodil sploh v šolo, se spominjam, kako me je čuvala stara mama. Med okopavanjem na njivi ali v vrtu, kjer sem se pazil namesto v “vrtcu”, mi je ona dajala prve nauke in pripovedovala razne zgodbe. Tudi v povezavi z vero. Jaz sem vse to z zanimanjem poslušal, v času šolanja pa se je ta radovednost v meni samo stopnjevala. Rad sem poslušal učitelje v šoli, pa tudi katehete in župnika pri verouku. Svet se mi je bolj in bolj začel odpirati s pomočjo učiteljev in profesorjev na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, pa pozneje na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Rimu, kjer sem nadaljeval študij teologije. Poleg vseh teh dobrih izkušenj z učitelji, me je v teh letih še posebej pritegnil Učitelj, pisan z veliko začetnico, kot ga najdemo v Svetem pismu. Učitelj, ki ne razlaga le svoje »snovi« in nauke, ampak ki svojim učencem umiva noge, jih imenuje prijatelje in zanje da svoje življenje. Jezusovi nauki in njegov zgled so se mi zdeli prepričljivi in vredni posnemanja. Ob tem sem tudi začutil, da bom lahko obrodil obilen sad, če bom svoj čas in svoje talente dal na razpolago Njemu, od kogar vse to prejemam in ljudem, ki me bodo potrebovali. Seveda je vse to le del odgovorov, zakaj sem se pravzaprav pri tolikšni izbiri in možnostih odločil ravno za duhovniški poklic. Na drugi strani so se in se postavljajo tudi vedno nova vprašanja in izzivi. Pri tem pa moram reči, da sem optimist in da v veri najdem dovolj razlogov, miru in veselja, da nadaljujem po tej poti »Jezusove šole«. Pa tudi spodbude, da bi kot duhovnik še druge ljudi pridobival zanj.  Vsem Vam želim, da bi lahko črpali vedno novo življenjsko moč iz dobrih naukov in zgledov, ki ste jih bili deležni. Želim tudi, da bi vsak dan odkrivali smisel v služenju in podarjanju svojih talentov za dobro celotne skupnosti in da bi vam to prinašalo veselje. Lep in blagoslovljen dan Vsem!»

V današnjem svetu prevladuje materializem, zato velikokrat pozabljamo, da človek ne živi samo od kruha, pač pa potrebuje tudi duhovno hrano. Jezus ne vabi novih delavcev v svoj vinograd z lažnimi obljubami, ampak napoveduje težave, s katerimi se bodo srečevali, in le-teh v duhovniškem poklicu ni malo. Obljublja pa tudi moč in pomoč ter večno srečo v nebesih. »Dragi novomašnik, moravško župnijsko občestvo in vsi ostali se veselimo s teboj in kličemo nadte Božji blagoslov, da boš zmogel nositi to poslanstvo, ta križ ljubezni do Boga in sočloveka. Iskrene čestitke, ljudem pa prinašaj mir, tolažbo in vero. Zaupaj, da je Bog vedno s teboj, mi pa te bomo spremljali s svojo molitvijo,« so bile iskrene želje, ki so jih moravški farani namenili novomašniku.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar