Matjaž Merkužič, poveljnik Gasilske zveze Domžale in Centra za zaščito in reševanje Domžale: “Gasilstvo je način življenja”

V občini Domžale javno gasilsko službo izvajata Gasilska zveza Domžale, v okviru katere deluje 14 prostovoljnih društev, ter poklicna gasilska enota Center za zaščito in reševanje Domžale. Da bi se pobližje seznanili z obema organizacijama in delom, ki ga opravljata, smo se pogovarjali z Matjažem Merkužičem, ki v obeh organizacijah opravlja funkcijo poveljnika.

Matjaž prihaja iz Škocjana in je gasilec že od malih nog, saj se je včlanil v PGD Studenec leta 1983, kjer je bil deset let tudi poveljnik društva. Funkcijo poveljnika Gasilske zveze Domžale je prevzel leta 2008, opravlja po jo že tretji mandat. Z ustanovitvijo javnega zavoda Center za zaščito in reševanje Domžale leta 2016 je nastopil tudi funkcijo poveljnika poklicne gasilske enote. Pred tem je bil 15 let zaposlen v Slovenski vojski, od leta 2013 do 2016 pa je bil kot pedagog androgog zaposlen na Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu, kjer je opravil tudi šolanje za poklicnega gasilca. Gasilstvo je njegov največji hobi in zanj porabi tudi največ svojega časa. Če mu dopušča čas, se ukvarja s športom, najraje kolesari ali pa se poda v hrib. Pravi, da je v zadnjem času njegov največji hobi adaptacija domače stanovanjske hiše. Ker živi na vasi, poskuša živeti navadno vaško življenje

Kdo vas je navdušil za gasilstvo?

Gasilstvo imamo doma v krvi, saj je bil moj oče zagnani gasilec na Studencu in prav on me je vpeljal v gasilstvo in domače društvo. Po drugi strani pa so tudi sosednje družine poznane gasilske družine v kraju. Spomnim se, da sem že kot sedemletni otrok hotel iti pomagati gasiti požar na Krtini, se pravi, da sem bil že od nekaj malce trčen na gasilstvo. Poleg očeta sta bila moja velika vzornika tudi Tone Slapar in Peter Cerar, prvi predvsem na operativnem področju, drugi pa je kot predsednik društva znal prisluhniti idejam mlajših, jih podpiral, pomagal uresničevati in je še danes nepogrešljiv član društva. Nekako so vsi trije začrtali mojo gasilsko pot in kariero. Hitro sem se vključil v tekmovalne enote, pri 15 letih pa sem naredil že tečaj za gasilca, kar je bilo takrat to pri teh letih že možno narediti. V nadaljevanju sem naredil vse ostale gasilske tečaja za pridobitev činov in posameznih specialnosti. Od leta 1998 do 2008 sem bil poveljnik društva, kar je tudi pomenilo, da sem bil avtomatsko tudi član poveljstva Gasilske zveze Domžale.

Leta 2008 ste nastopili funkcijo poveljnika GZ Domžale, ki jo opravljate že tretji mandat. Kako se spomnite začetkov?

V času, ko sem bil član poveljstva Gasilske zveze Domžale, sem se podrobneje spoznal s takratnim poveljnikom Janezom Breceljnikom, danes častnim poveljnikom GZ, v katerem sem videl lik pravega gasilca. Veliko časa sem delal in preživel z njim, bil mi je pravi vzor, kar se tiče gasilske operative. Ko se je Janez leta 2008 odločil, da ne bo več kandidiral za poveljnika gasilske zveze, sem se tudi na njegovo prigovarjanje odločil kandidirati za to funkcijo. Istočasno z nastopom moje funkcije je funkcijo predsednika nastopil Rajko Novak, ki je odličen menedžer in zelo spoštovan človek. S svojim načinom vodenja je na gasilski zvezi naredil velik premik naprej, od njega pa sem se naučil veliko življenjskih stvari. Mislim, da v tistem trenutku, ko je on opravljal funkcijo predsednika zveze, boljšega ne bi mogli najti, saj je izredno dober sogovornik in tudi trd pogajalec. Poleg tega pa je tudi načelen človek. Prav on je bil tudi pobudnik dobrodelnega gasilskega koncerta, ki je letos doživel že deseto ponovitev. Vsa ta leta se na koncertu zbirajo sredstva za sklad za pomoč gasilcem v stiski. Njegovo idejo je prvo posnemalo Združenje poklicnih gasilcev Slovenije, letos gre v tej smeri tudi Gasilska zveza Slovenije. Moram pa tudi poudariti, da smo že od vsega začetka vsi člani poveljstva dobro medsebojno sodelovali, gasilstvo je namreč timsko delo, en sam tu ne pomeni nič. Zaradi vsega je bilo na samem začetku lažje nadaljevati tradicijo dobro organiziranega gasilstva v Domžalah.

Kaj je potrebno, da je prostovoljna gasilska organizacija učinkovita?

Prostovoljne gasilske enote v vsaki lokalni skupnosti izvajajo javno gasilsko službo. Da lahko učinkovito izvajajo to službo, morajo biti gasilci dobro izobraženi, usposobljeni in opremljeni, vse prostovoljne gasilske enote pa morajo biti tudi številčne. Se pravi, da se ljudje prostovoljno vključijo v delovanje gasilskih društev, kar po eni strani predstavlja tudi druženje, česar pa je v današnjem tempu življenja vse manj. Včasih je bilo tega več, po drugi strani pa je bilo veliko več problemov z opremo, saj je bilo treba vložiti veliko naporov, da je v društvo prišel kak kos nujno potrebnega gasilskega orodja ali opreme. Danes pa je ravno obratno, saj smo po zaslugi lokalne skupnosti in podpornikov gasilstva dobro opremljeni, problem pa je v manjšem zanimanju ljudi, da bi se vključili v prostovoljno gasilsko dejavnost, kar zahteva veliko prostega časa. Prav zaradi tega je eden izmed izzivov v prihodnosti ta, da se bo treba veliko več angažirati na tem, da bi motivirali ljudi, da bi se vključili v gasilsko dejavnost.

Kako je pa s tem v poklicni gasilski enoti in kako v praksi funkcionira kombinacija obojega?

Če se po eni strani na prostovoljni ravni gasilstva pričakuje številčnost, usposobljenost in opremljenost, pa se na ravni poklicnega gasilstva pričakuje strokovnost, profesionalnost, sposobnost timskega dela, nekonfliktnost in še nekatere osebne lastnosti, ki zahtevajo predanost, skrb za sodelavce, ekipo ter seveda požrtvovalnost pri reševanju življenj in premoženja. Prav tako bi moral biti vsak profesionalni gasilec vključen tudi v delo prostovoljnega gasilskega društva, kjer naj bi v prvi vrsti dajal zgled ostalim. Biti mora dostopen, spoštovati vsakega, ki je pripravljen vstopiti in aktivno sodelovati v prostovoljnem gasilskem društvu ter na njih prenašati svoje znanje. Domžale so tipičen vzorčen primer tega. Poklicna gasilska enota je zelo strokovna, dokaj številčna, a hkrati nesamozadostna, kar pomeni, da je za reševanje ob izrednih dogodkih nujno sodelovanje poklicnih in prostovoljnih gasilcev. Dobro sodelovanje prostovoljne in poklicne strukture javne gasilske službe se kaže predvsem pri reševanju večjih izrednih dogodkov, ki smo jih do zdaj vedno uspešno zaključili, po drugi strani pa širši javnosti svoje znanje in sposobnost sodelovanja prikažemo na številnih zaščitno-reševalnih vajah, ki jih skupno organiziramo in izvajamo.

Kakšne naloge opravlja gasilska zveza v lokalni skupnosti?

Gasilska zveza Domžale združuje in povezuje vsa prostovoljna gasilska društva, ki delujejo na območju občin Domžale in Trzin. Gasilska zveza skrbi za razvoj prostovoljnega gasilstva ter za varnost pred naravnimi in drugimi nesrečami na območju teh dveh občin. Pripravlja akte, potrebne za delovanje gasilstva, kot je npr. operativni načrt, ki opredeljuje organiziranje in aktiviranje enot, nudi strokovno pomoč prostovoljnim gasilskim društvom, sodeluje pri planiranju in zagotavljanju finančnih sredstev, potrebnih za delovanje in razvoj gasilstva, načrtuje in izvaja nabavo gasilsko-reševalne opreme in vozil ter gasilska izobraževanja in tekmovanja. Prav tako skrbi za usklajeno delovanje vseh generacij gasilcev, srečanj, družabne dogodke …

Še nedolgo nazaj je poklicna gasilska enota delovala v okviru podjetja Helios, potem pa je prišel trenutek, ko je bilo poklicno gasilstvo v Domžalah postavljeno pod vprašaj?

Ko so se pred leti novi lastniki podjetja Helios odločili, da ne bodo imeli več gasilske enote v takšnem obsegu, kot je bil Center požarne varnosti Domžale, je takrat k pogovorom takoj pristopila Občina Domžale. Najprej je bilo treba ugotoviti, ali je potrebna in v kakšni obliki in kako bi ohranili poklicno gasilsko enoto v naši lokalni skupnosti oziroma kako naj sploh bo organizirana javna gasilska služba v občini. Osnovna podlaga za to sta uredba o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč ter merila za organiziranje in opremljanje gasilskih enot. Menim, da so se župan in vsi, ki so se tedaj ukvarjali z organiziranjem javne gasilske službe v občini odločili dobro, ustanovili javni zavod, poklicno gasilsko enoto, Center za zaščito in reševanje Domžale, ki je v skladu z uredbo gasilska enota VI. kategorije, kar na kratko pomeni, da v njej deluje minimalno 32 poklicnih gasilcev. Hkrati pa je treba povedati, da se organiziranje prostovoljnega dela ni spremenilo.

Koliko zaposlenih ima poklicna gasilska enota?

Trenutno nas je v poklicni gasilski enoti zaposlenih 44, od tega nas je 41 poklicnih gasilcev, ki delamo v štirih izmenah. Uprava pa šteje tri člane, kar je zelo majhno število glede na velikost enote in obseg dela. Imamo srečo, da se dobro razumemo med se – boj, zato tudi dobro funkcioniramo. K temu veliko prispeva tudi naš direktor Andrej Jarc, ki, čeprav sam ne izhaja iz gasilskih vrst, kaže veliko zanimanje za to delo in ga spoštuje, po svojih najboljših močeh pa ogromno prispeva k prepoznavnosti in ugledu naše poklicne enote. Dobro se razumeva in osebno sem z njim zelo zadovoljen.

Kakšne naloge opravljate poklicni gasilci?

Naša osnovna naloga je, da v lokalni skupnosti 24 ur zagotavljamo javno gasilsko službo, obenem pa izvajamo tudi požarno varnost v nekaterih industrijskih objektih. Slednje je izrednega pomena, saj če se v nekem podjetju zgodi večja nesreča, so hitro pod vprašajem zaposlitve, po drugi strani pa tudi sama proizvodnja, kar posledično lahko pripelje do večje gospodarske škode. In prav tega se v podjetjih, kjer so tveganja večja, dobro zavedajo. Zato je pomembna stalna skrb, da do nevarnosti ne pride, če pa že pride, je pa pomembno, da odreagiramo hitro in strokovno, kot se od poklicnih gasilcev pričakuje. Obenem smo tudi gasilska enota širšega pomena, saj posredujemo pri prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi ter na drugih bolj zahtevnih intervencijah tudi na območju občin Trzina, Lukovice in Moravč. Skupaj s poklicno gasilsko enoto PGE Celje z ekipo na Vranskem izvajamo zaščito in reševanje ob izrednih dogodkih v avtocestnih predorih. Približno 10 odstotkov našega dela predstavljajo posredovanja na intervencijah, vse ostalo je delo na področju preventive, požarne varnosti, usposabljanja in izvajanju servisnih del. Velik poudarek dajemo posodabljanju gasilske tehnike, nabavi vozil in opreme ter usposabljanju. Narava našega dela je takšna, da smo velikokrat angažirani tudi izven delovnega časa, sploh ob izrednih dogodkih ter tudi ob raznih drugih aktivnostih. Veliko delamo na team buildingu, se rekreiramo v prostem času, gremo na kakšno kolesarjenje, tek, jadranje … Seveda vsi z veseljem tudi tam oblečemo drese, majice … naše enote. Povsod, kamor pridemo, radi navzven pokažemo, da smo poklicni gasilci iz Domžal.

Opravljate funkcijo poveljnika gasilske zveze in poveljnika poklicne gasilske enote. Kako se dopolnjujeta ti dve funkciji?

Obe funkciji se dopolnjujeta v poveljniku javne gasilske službe, saj je gasilstvo organizirano po hierarhiji. Če pride do kakšnega izrednega dogodka, se mora namreč točno vedeti, kdo kaj dela. Gre za ene vrste vojaško hierarhijo poveljevanja, saj če ne bi bilo tega, ne bi mogli uspešno delovati. Gasilstvo je ustanovljeno z enim ciljem reševanja življenja, premoženja in okolja ob požarih naravnih in drugih nesrečah, zato mora biti delo – vanje poklicnih in prostovoljnih gasilskih enot usmerjeno v isti cilj. Če ni tega, je težko delati. Na vrhu vsake organiziranosti je vedno ena oseba. Sam o tem zelo težko govorim, saj sem samo predstavnik skupine ljudi, ki ima isti interes – interes reševanja, zato v mirnodobnem času težko slišim besedo poveljnik, raje sodelavec, kolega … Ko pa pride do kakšnega izrednega dogodka, pa je treba vedeti, kdo kaj odreja, kdo kaj dela. Če ne bi bilo tega, ne bi mogli zasledovati skupnega cilja. Da naše delo poteka v pravi smeri, pokaže javnost s svojo oceno. Zagotovo je pisna zahvala, ki jo prejmeš po opravljeni intervenciji, tudi ena izmed takšnih ocen.

Kako poteka aktiviranje poklicne gasilske enote in prostovoljnih gasilskih enot?

Na vse izredne dogodke je vedno aktivirana poklicna gasilska enota, aktiviranje prostovoljnih gasilskih enot pa poteka po načrtu aktiviranja, kjer so navedene tudi stopnje aktiviranja posameznih enot. Ob požarnih dogodkih se poleg poklicne gasilske enote aktivira še domače prostovoljno gasilsko društvo. Ob večjih dogodkih, se poleg domačega društva aktivira še sektorske enote, ki ga sestavljajo okoliška društva. Glede na vrsto dogodka in obseg pa se lahko še aktivira tudi enote, ki imajo dodatno opremo, predvsem za zagotavljanje požarne vode. Kar pa se tiče ostalih intervencij, kot so prometne nesreče, tehnične intervencije in nesreče z nevarnimi snovmi, pa je v prvi stopnji aktivirana poklicna gasilska enota, v nadaljevanju pa lokalno pristojna enota in enote z določeno opremo, ki jo v danem trenutku potrebujemo.

Poteka sodelovanje med poklicnimi in prostovoljnimi gasilci tudi izven intervencij?

Poklicni in prostovoljni gasilci se srečujemo na intervencijah, pa tudi vajah, ki jih je tekom leta kar nekaj. Poleg tega smo povezani tudi na področju usposabljanja in izobraževanja, saj je veliko predavateljev in inštruktorjev iz vrst poklicnih gasilcev. Usposabljanja običajno potekajo tudi v poklicni gasilski enoti, ki zagotavlja tudi opremo. Prav tako je poklicna gasilska enota na vseh dogodkih, ki jih organizirajo prostovoljna gasilska društva, sodelujemo na javnih prireditvah in raznih drugih dogodkih.

Omenili ste, da med letom organizirate več gasilskih vaj

Tako je. V prvi vrsti so vaje namenjene usposabljanju gasilcev za primere resničnih intervencij, spoznavanju različnih objektov, aktiviranje enot, preverjanje zvez, uporabi različne opreme, obenem pa ljudem na teh vajah pokažemo kaj gasilci delamo, česa vsega smo sposobni. Teh vaj je v Domžalah v primerjavi z drugimi gasilskimi zvezami kar veliko, predvsem v mesecu požarne varnosti in spomladanskem času.

Koliko intervencij ste imeli lani?

Lani smo gasilci posredovali na 370 intervencijah, od tega je bilo približno 25 odstotkov požarov, 30 odstotkov prometnih nesreč, 40 odstotkov ostalih tehničnih intervencij (odpiranje vrat, zapiranje in črpanje vode, prenos poškodovanih oseb in druge lažje teh – nične intervencije) ter pet odstotkov nesreč z nevarnimi snovmi (onesnaženje voda, sproščanje plinov, izlitje nevarnih snovi). Zelo obsežne intervencije lani ni bilo, je bilo pa letos med poletjem zaradi obsežnejših neurij več večjih intervencij, na katerih so sodelovale vse gasilske enote v zvezi.

Gasilec, ki se odpravlja na intervencijo, mora biti ustrezno usposobljen. Kakšna je usposobljenost enot gasilske zveze?

Lahko rečem, da je usposobljenost prostovoljnih gasilcev v naši zvezi na nivoju. Na zvezi dajemo velik poudarek na osnovnem izobraževanju za pridobitev naziva operativni gasilec, kar je tudi pogoj, da lahko posreduješ na intervenciji. Na tem področju poskušamo motivirati čim več ljudi, da se udeležujejo teh izobraževanj. Poleg opravljenega tečaja za gasilca je pogoj, da postaneš operativni gasilec tudi pozitivno zdravniško potrdilo, da si psihofizično sposoben opravljati to delo. Vsaka gasilska enota mora imeti po načrtu določeno število operativnih gasilcev, kar pri nas zaenkrat ne predstavlja problema. Potem so tu še specialistična izobraževanja, ki potekajo v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Tudi tu ni težav, saj je kar veliko zanimanje za tovrstna izobraževanja, lani pa se je iz naše zveze teh izobraževanj udeležilo 85 gasilcev. Seveda pa se marsikateri gasilec po osnovnem tečaju za gasilca odloči, da bo nadaljeval šolanje za vodjo skupine, nižjega častnika, višjega častnika … Na višjem nivoju pa takšne tečaje organizira Gasilska zveza Slovenije. Lani je tečaj za gasilca pripravnika obiskovalo 25 slušateljev, tečaj za višjega gasilca 34, tečaj za varno delo z motorno žago 39, tečaj za nižjega častnika sedem, za častnika pa štiri. Tu ne smem pozabiti omeniti enot prve pomoči, ki jih vodi Tina Urankar, izobražujejo pa se vsak mesec. Vsako leto sodelujejo tudi na preverjanju znanja, ki poteka na državni ravni. Prav tako te enote sodelujejo na vseh vajah, ki jih organizirajo gasilska društva in tudi na večji vaji, ki jo organizira štab Civilne zaščite.

Kakšna je opremljenost prostovoljnih enot gasilske zveze in po kakšnem principu se jih opremlja?

Opremljenost naših društev je na nivoju, zaenkrat pa ta nivo še dvigujemo. Vozila imajo določeno življenjsko dobo, zaenkrat pa smo sposobni znotraj tega še pravočasno narediti zamenjavo. Vse to poteka po določenem planu, za kar skrbi tehnična komisija na gasilski zvezi, ki jo vodi Tone Bergant, ki zelo dobro skrbi za vrstni red, saj pozna opremljanje posameznih društev za dolgo časa nazaj. Obenem skrbi, da opremljanje društev in nabava vozil poteka po načrtu. Opremljanje enot ne poteka na pamet, ampak poteka v skladu s planom, ki ga postavi poveljstvo gasilske zveze, v katerem so vsi poveljniki društev. Vsaka nabava opreme in vozil gre skozi tri sita. Tehnična komisija zbira ponudbe, na poveljstvu zveze se odloči, katero vrsto opreme se bo kupilo, na koncu pa mora vse skupaj potrditi upravni odbor gasilske zveze. Je tudi točno določeno, po kakšnem ključu se deli oprema po posameznih društvih.

Kateri finančni viri omogočajo delovanje prostovoljnega in poklicnega gasilstva?

Prostovoljno gasilstvo je v okviru javne gasilske službe financirano s strani lokalne skupnosti, donacij krajevnih skupnosti, krajanov in donatorjev. Poklicna gasilska enota se financira s strani lokalne skupnosti, s strani podjetij, kjer opravlja požarno varovanje, z izvajanjem servise dejavnosti ter s strani Mors in Dars, saj gre za gasilsko enoto širšega pomena, ki opravlja naloge širšega pomena ter posredovanja in reševanja v tunelih. Potem so tu še požarne takse zavarovalnic iz naslova požarnih zavarovanj, ki jih prejmejo tako poklicne kot prostovoljne enote.

Kako nekdo postane poklicni gasilec?

Pogoj, da nekdo postane poklicni gasilec, je končana 5. stopnja izobrazbe, nekaznovanost, polnoletnost, pozitivno zdravniško spričevalo in uspešno zaključeno izobraževanje za pridobitev naziva poklicnega gasilca, ki traja pol leta. Če se kdo kot poklicni gasilec želi zaposliti v naši enoti, se mora prijaviti na razpis. Ob prijavi je zaželeno, da je kandidat že deloval kot prostovoljni gasilec. Z njim po postopku in izboru sklenemo pogodbo o zaposlitvi ter ga napotimo na izobraževanje za pridobitev naziva poklicni gasilec. To izobraževanje je možno opraviti tudi samoplačniško. Na izobraževanje prihajajo kandidati iz poklicnih gasilskih enot, različnih podjetij, kjer potrebujejo takšen kader, ter posamezni kandidati, ki se odločijo, da bi radi pridobili ta poklicni naziv.

Kako poteka delavnik poklicnega gasilca?

Ob šestih zjutraj je menjava izmene, pregled opreme in vozil. Ob obvezni jutranji kavi se izmena dogovori o aktivnostih, nato pa sledi servis gasilnikov in opreme, prvi preventivni obhodi v podjetjih, kjer po potrebi izvajamo tudi požarno stražo pri določenih delih. Ves čas je seveda izmena pripravljena, da posreduje ob morebitnih intervencijah. Popoldanski čas in nočna izmena sta namenjena izobraževanju, utrjevanju znanja in fizični pripravljenosti. Prav tako v nočnem času v podjetjih, s katerimi imamo sklenjene pogodbe, izvajamo preventivne obhode. Podjetjem veliko svetujemo pri načrtovanju požarne varnosti, izvajanju ukrepov varstva pred požarom pri izdelavi požarnih načrtov in intervencijskih poti, usposabljanju iz gašenja začetnih požarov in izvajanju evakuacij.

Kako v okviru poklicne gasilske enote skrbite za usposabljanje zaposlenih?

V okviru naše enote imamo v prvi vrsti interna izobraževanja, v kar lahko štejemo ohranjanje kondicije v posamezni izmeni. Permanentna izobraževanja, kamor napotimo naše zaposlene, pa razpisuje Izobraževalni center za zaščito in reševanje na Igu (notranji požari, uporaba zrakoplovov, tehnične nesreče, reševanje iz globin …). Ti tečaji se obnavljajo na tri leta, to pa predvsem za to, da utrdimo svoje znanje in se seznanimo z novostmi na področju gasilske tehnike in taktičnih postopkov.

Kakšna je opremljenost poklicne gasilske enote?

V operativni sestavi CZR Domžale so vozila in oprema za posredovanje domala ob vseh požarnih in drugih dogodkih, tako da smo v tem trenutku sposobni korektno opravljati zadane nam naloge. Zavedamo pa se , da moramo tudi mi slediti napredku. V preteklem letu smo kupili gasilsko vozilo GVC 16/25, (naša »2«ka), kar je bila nuja, saj gre za vozilo, ki je največkrat napoteno na intervencije. Vozilo je skonstruirano na način, da je z njim možno posredovati v vseh dogodkih – namenjeno prvemu izvozu. V zadnjem obdobju smo se začeli popolnjevati s specialno opremo za delovanje na različnih področjih, veliko smo naredili na osebni zaščitni opremi. Veliko truda smo vložili v pripravo tehnične specifikacije za novo vozilo za posredovanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi, ki ga pričakujemo v naslednjem letu. V nadaljevanju načrtujemo prenovo dograditev dispečerskega centra, ki bo omogočal kvalitetno komunikacijo z regijskim centrom za obveščanje, prijavitelji dogodkov in s silami na terenu ter na nek način silam nudil tudi določeno podporo. V doglednem času pa bo potrebno nabaviti večje tehnično reševalno vozilo. Če se ozrem še naprej, razmišljamo tudi o vozilu za izvajanje preventive in posredovanja v industriji ter o nabavi oziroma nadgradnji gasilske avtolestve.

Kako poklicni gasilci doživljate tragične zgodbe, s katerimi se srečujete na intervencijah in kako premagujete psihične obremenitve?

Dejstvo je, da se pri našem delu srečujemo z življenjsko stresnimi situacijami. Najtežje je predvsem takrat, ko hočeš narediti vse, da bi rešil življenje, pa se zgodi, da žal včasih ne uspe. To je zelo stresno in lagal bi, če bi trdil, da takšna stvar človeka ne prizadene. Je pa res, da je odvisno od posameznika, kako prenaša določene stvari. Po mojem mnenju je zelo pomembno to, da se s sodelavci po intervenciji usedemo, se pogovorimo, analiziramo in v prvi vrsti rešujemo takšne situacije. Pomembno je, da si zaupamo s pogovorom. Če pogovor ne zadostuje, imamo s strani države na voljo zaupnike, ki posamezniku nudijo strokovno pomoč. Se pa strinjam, da so tragične situacije temnejši del našega poklica.

Bi si še enkrat izbrali takšno pot v gasilstvu, ki vas je pripeljala tudi v poklicne vode?

Ko gledam nazaj, si mislim, da mi je vse to uspelo 15 let prepozno. Definitivno pa bi si še enkrat izbral ta poklic, če bi se moral odločati. Gasilstvo je moj način življenja in v njem vidim smisel življenja.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Iztok Dimc (naslovna), Karin Božič Zupančič, Miha Ulčar