Mag. Andreja Škrlj, ravnateljica OŠ Roje: “Otrokom vračamo vero vase”

Osnovna šola Roje, ki deluje že 55 let, izvaja vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. V času šolanja ne pridobijo veliko samo učenci, ampak tudi njihove družine. Za to so v prvi vrsti zaslužni prizadevni pedagoški delavci in strokovni sodelavci, ki otrokom vračajo vero vase, obenem pa še v dobro sveta. O njihovem vzgojno-izobraževalnem delu smo se ob začetku šolskega leta pogovarjali z ravnateljico mag. Andrejo Škrlj, ki je že od leta 2004 zaposlena na OŠ Roje, kjer je opravljala številne naloge, v zadnjih letih kot pomočnica ravnateljice Marjance Bogataj, ki jo je po upokojitvi nadomestila na mestu ravnateljice.

Mag. Andreja Škrlj je otroštvo preživela v Ilirski Bistrici, kamor se iz Kamnika, kjer danes živi, še vedno rada vrača. Z vpisom na fakulteto se je preselila v Ljubljano. Pravi, da se je za študij socialne pedagogike odločila, ker jo je vedno zanimalo delo z otroki in mladostniki. V nadaljevanju svoje poklicne poti je želela svoje znanje še poglobiti in nadgraditi, zato se je vpisala na magistrski študij psihologije, kjer se je osredotočila na področje klinične psihologije. Zaupa mi, da svoje delo rada opravlja. Ko zaključi svoj delovni dan, odide domov v Kamnik, in začne opravljati svojo drugo službo. Nastopi čas za njeno družino, s katero se rada sprošča ob morju ali v gorah in odkriva vedno nove naravne lepote naše države.

Vaša poklicna pot vas je pripeljala na OŠ Roje. Kaj vas je pritegnilo, da vztrajate na tej pedagoški poti?

Po končanem študiju me je pot leta 2004 zanesla na OŠ Roje. Že na razgovoru sem čutila dobro klimo in timsko delo, ki je odraz vseh zaposlenih. Takrat sem se odločila, da si želim tukaj delati. To je moja prva in hkrati edina zaposlitev. Delo je včasih naporno, a prijetno, saj naši učenci vsakomur dajo energijo in iskreno povratno sporočilo, zaradi česar je vredno vztrajati na tej poti. Na osnovni šoli Roje sem imela priložnost, da sem opravljala delo na različnih področjih, kar mi je prineslo bogate izkušnje. Spoznala sem se z delom v podaljšanem bivanju, v mobilni in svetovalni službi, kot pomočnica ravnateljice pa sem številna znanja in veščine pridobila od bivše ravnateljice Marjance Bogataj, za kar sem ji tudi neizmerno hvaležna. In ravno zaradi vsega naštetega mi je tudi lažje tako pri reševanju vsakodnevnih težav, kot pri načrtovanju dela. Kadar postanejo dnevi zaradi obilice dela težki, se samo sprehodim po hodnikih in, ko vidim srčne zaposlene, polne delovne vneme in zadovoljne, nasmejane učence, se spomnim zakaj vse to sploh počnemo in je takoj lažje.

Kako ste na vaši šoli začeli novo šolsko leto? Je učence čakala kakšna novost?

Letošnje leto smo začeli z velikim vpisom učencev. Trenutno kar 120 otrok obiskuje našo šolo, med njimi imamo 10 prvošolcev. Tako da je bila naša prva naloga, kako organizacijsko in prostorsko urediti, da bodo učitelji lahko opravljali svoje osnovno delo. Tudi to leto smo začeli s pozitivno noto; učencem smo predvsem želeli dati občutek varnosti in brezmejnih možnosti. Naši učenci se namreč v svoji okolici prevečkrat srečujejo z omejitvami, neuspehi, predvsem pa z ljudmi in sistemom, ki jim neuspeh pripiše že vnaprej.

Z učitelji se vedno potrudimo, da vsako leto pripravimo nove dejavnosti, s katerimi želimo še obogatiti naš program. Tu bi pohvalila delo naših strokovnih delavcev, ki se trudijo, da bi tudi prek interesnih dejavnosti nudili otrokom čim več različnih možnosti, da bi razvijali svoje veščine. Poudariti moram, da imajo naši učenci, zlasti v posebnem programu, malo možnosti, da se vključijo v popoldanske zunajšolske interesne dejavnosti, saj je v lokalni skupnosti primanjkuje usposobljenih ljudi za delo z otroki s posebnimi potrebami in se to posledično izvaja v manjšem obsegu. Tako, da želimo na šoli našim otrokom ponuditi številne in raznolike dejavnosti. Strokovni delavci pa se trudijo, da za vsakega učenca najdejo tisto močno področje, ki ga zanima in na katerem bo tudi uspešen.

V šolskem letu 2019/2020, kot že vrsto let doslej, veliko pozornosti namenjamo temam, ki pokrivajo področja Zdrave šole, Ekošole, Šolskega ekovrta in Kulturne šole. Ta področja dela pa nadgrajujemo z delom v 49 državnih in mednarodnih projektih ter natečajih. Letos bomo vnašali elemente Montessori pedagogike tudi v 2. razred nižjega izobrazbenega standarda, zelo obiskane pa so tudi skupine za samopomoč staršev, tako da jih bomo letos še razširili in vanje vključili starše šestošolcev. Naši pedagoški delavci bodo tudi v letošnjem letu nadgrajevali svoje delo in prek strokovnih izobraževanj in izpopolnjevanj v poučevanje vnašali novejše in sodobnejše pristope. Strokovne delavke pa pripravljajo mednarodna izobraževanja, ki jih bo februarja gostila naša šola. In navsezadnje je novost tudi to, da sem s 1. 9. 2019, po enoletnem opravljanju funkcije v. d. ravnatelja, prevzela vlogo ravnateljice.

V letošnjem letu OŠ Roje obeležuje že 55 let delovanja. Lahko poveste nekaj o prehojeni poti in izzivih, ki jih je imela vaša šola v teh letih.

V letošnjem šolskem letu naša šola ‘praznuje’ že 55 let, saj je bilo uradno odprtje šole jeseni leta 1964. V prvih letih se je naša šola imenovala Posebna osnovna šola Homec, na začetku pa je bilo vpisanih le 40 učencev od 1. do 5. razreda. Po dobrem desetletju se je šola preimenovala, in sicer v Osnovno šolo Olge Avbelj, starejši Domžalčani se še dobro spominjajo tega imena. Z leti se je število učencev večalo, leta 1984 smo se preselili v stavbo, kjer šola še danes deluje, v šolskem letu 1991/92 pa smo se preimenovali v Osnovno šolo Roje.

V vseh teh letih delovanja je bilo kar nekaj mejnikov in izzivov, ki so se zvrstili v tem času. Šolo so v petih desetletjih delovanja vodili Ignacij Vodnik kot prvi ravnatelj, za njim Ema Škrjanc Ogorevc in nazadnje še Marjanca Bogataj. Izmenjale so se številne generacije učencev, ki so vsak po svoje pripomogli k sooblikovanju naše skupne zgodovine. Težko bi izpostavila kakšne posamezne dogodke, naši nekdanji učenci so se udeleževali številnih športnih in ostalih tekmovanj, specialne olimpijade (tudi v Ameriki), likovnih kolonij in glasbenih revij ter srečanj gledaliških skupin. Prirejali so proslave ob državnih praznikih, sodelovali pri raznih umetniških razstavah in se vključevali v različne mednarodne projekte, ki so potekali na šoli.

Seveda pa so osnovna in najpomembnejša kvaliteta šole naši učitelji in drugi, strokovni in tehnični delavci, vsi tisti, ki so bili v preteklosti del tega kolektiva in zdajšnja ekipa, ki trenutno deluje na šoli. Ker smo zelo mešana ekipa, sestavljena iz več generacij učiteljev, od mladih iznajdljivih in hitrih učiteljev, pa do tistih bolj izkušenih in preudarnih, se med seboj odlično dopolnjujemo.

Lahko na kratko predstavite vaše programe in poudarke ter kam vse se odpravijo učenci po zaključku šolanja? Kako poteka usmerjanje in svetovanje glede nadaljnjega šolanja učencev? Ste seznanjeni tudi s kakšnimi povratnimi informacijami o poti posameznih učencev?

Na Osnovno šolo Roje se vpisujejo učenci, ki jih k nam usmeri Zavod Republike Slovenije za šolstvo, in sicer ima vsak učenec odločbo o usmeritvi. Na osnovi tega dokumenta tudi za vsakega učenca posebej vsako leto izdelamo individualizirani program dela, ki ga pripravijo naši strokovni delavci seveda v sodelovanju s starši.
V naši šoli potekajo trije programi: imamo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, to je devetletka, v katero so vključeni otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Po uspešno končanem 9. razredu se vključijo na nižje poklicne šole, ki trajajo dve leti ter se izučijo za pomožnega delavca – pomočnika. V poklicnih šolah so učenci uspešni, če le imajo podporo in skrb s strani staršev. Naša devetletka jim ponudi dovolj znanja, pa tudi samostojnosti in odgovornosti, da so v nižji poklicni šoli lahko uspešni. Naši bivši učenci nas vedno znova radi obiščejo, da nam z veseljem povedo, kako so si uredili življenje. Tekom svojega izobraževanja na nižji poklicni šoli tudi nekateri izmed njih pri nas opravljajo prakso.

Na šoli izvajamo tudi poseben program vzgoje in izobraževanja, kamor se vključujejo otroci in mladina, ki se po odločbi o usmeritvi opredeljeni kot otroci z zmerno, težjo ali pa težko motnjo v duševnem razvoju. Ta osnovnošolski program poteka do 26. leta, tako da imamo na šoli trenutno tudi peščico učencev, ki so starejši od 20 let. Poseben program poteka po stopnjah, učenec je na posamezni stopnji tri leta, potem napreduje v naslednjo stopnjo, zadnja in zaključna stopnja je šesta, v kateri so potem lahko učenci tudi več kot tri leta. Ko mladostniki v posebnem programu dopolnijo 18 let, se že lahko vključijo v varstveno delovne centre (VDC), lahko pa ostanejo na šoli, vendar le do 26. leta.

Nenazadnje so tu naši najmlajši otroci, ki se vključujejo v razvojni oddelek, pet malčkov imamo trenutno vpisanih, to je prilagojen program za predšolske otroke. Naš vrtec je dobro znan prav vsem na šoli, saj vsi učenci poznajo naše vrtčevske otroke, jih pridejo med odmorom malo pogledat ali pa si med šolsko prireditvijo kakšnega sposodijo za v naročje.

Od kod vse prihajajo vaši učenci?

Naš šolski okoliš obsega pet občin ustanoviteljic, poleg Domžal še Mengeš, Moravče, Lukovica in Trzin, največ otrok seveda prihaja iz tega območja. Ker pa smo tudi v širši okolici prepoznani kot kvalitetna šola, se vključujejo k nam tudi učenci iz širšega območja oziroma iz sosednjih občin; najštevilčnejša skupina je iz Kamnika, starši se večinoma odločijo za našo šolo zaradi tega, ker se mimo nas vozijo v center v službe, imamo pa tudi otroke iz Ljubljane, Vodic, Zagorja ob Savi, Litije, Dola pri Ljubljani in Komende, po enega otroka pa celo iz občin Cerklje na Gorenjskem in Dobrova – Polhov Gradec.

Šola je v prvi vrsti namenjena otrokom iz naših matičnih občin, vendar po drugi strani težko zavrnemo otroka, ki ga k nam usmeri Zavod RS za šolstvo, saj imajo v sedanjem času starši tudi zelo veliko besede pri usmerjanju svojega otroka in imajo pravico vplivati na izbiro ustanove, ki jo bo obiskoval njihov otrok. Po drugi strani pa se tudi otroci iz našega lokalnega okolja vključujejo v specializirane ustanove izven Domžal, npr. Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani ali pa Cirius v Kamniku, nekateri starši svojega otroka s posebnimi potrebami raje vključijo v večje centre, ali pa ne želijo, da se šola v lokalnem okolju, kjer je včasih še prisotna stigmatizacija.

Kako ste v šolski proces kot ravnateljica vključeni vi? Je delo naporno?

Menim, da je vsako delo, če ga opravljaš vestno in prizadevno, naporno, a vendar, če ga opravljaš s srcem, se ti vsa ‘izgubljena energija’ vrača s tistim notranjim zadovoljstvom, ki ti ga da dobro opravljeno delo. Moje delo je razgibano in raznoliko. Trudim pa se, da bi poleg organizacijskega in poslovodnega dela našla čas za pogovor z zaposlenimi in vzgojno delo z učenci. Rada sem vključena tudi v sam vzgojno-izobraževalni proces, saj sem bila dolga leta vsakodnevno v stiku z otroki kot njihova učiteljica, pozneje kot svetovalna delavka. Moram priznati, da mi v teh septembrskih dneh, ko zaradi načrtovanja preživim veliko časa v pisarni, otroci kar manjkajo. Še vedno se vključujem v pouk v 8. in 9. razredu, ker pogrešam samo delo učitelja, hkrati pa imam tudi stik z mladostniki, ko v najbolj težavnih letih zaključujejo šolanje pri nas. Poleg tega se z otroki srečujem tudi prek hospitacij pri učiteljih, rada pa se tudi samo sprehodim skozi šolo, da začutim njen utrip, dogajanje … Srce naše šole so namreč otroci, in lepo je, ko izza papirjev in računalnika pogledaš malo po hodnikih, po vseh teh nasmejanih obrazih, pisanih izdelkih, svežih dobrotah, ki nastajajo v gospodinjski učilnici, ter si ogledaš umetnine iz likovne in tehnične učilnice.

Koliko učiteljev, vzgojiteljev in strokovnih sodelavcev deluje na vaši šoli? Se morda srečujete s primanjkljajem kadrov?

Osnovno šolo Roje (skupaj z razvojnim oddelkom) obiskuje 120 otrok. Naš kader pa obsega 63 zaposlenih (nekateri imajo zaposlitev v deležu), med njimi je 44 strokovnih delavcev. Kot že rečeno, se z večanjem števila učencev večajo tudi zahteve po kadrih. Veseli smo, da imamo večino kadra sestavljenega iz specialnih pedagogov, preostanek pa so drugi profili, ki sestavljajo naš strokovni tim ter še dodatno obogatijo naše delo: psihologinja, socialne pedagoginje in inkluzivna pedagoginja. Srečo imamo, da je v vrstah naših specialnih in rehabilitacijskih pedagogov tudi nekaj logopedov, ki so v zadnjem času izredno iskan kader. Seveda pa bi bilo kadra lahko še več. Strokovnega kadra bi si več želeli predvsem za potrebe mobilne službe, saj smo morali začeti ure že tudi zavračati (trenutno pokrivamo 351 ur, nekatere odločbe pa še pričakujemo). Čeprav so naše kuharice in čistilke izredno delavne, imajo res veliko dela, za katerega bi z lahkoto (če bi nam bilo dano) zaposlili vsaj še eno osebo. Še večji problem je na področju varuhov-negovalcev, saj normativi ne sledijo vse težji populaciji v posebnem programu. Naše varuhe skušamo razbremeniti tudi z vključevanjem zaposlovanja javnih delavcev, za dva učenca pa smo pridobili tudi soglasje (kot specifiko) za dodatna spremljevalca. Upamo, da bo država imela v prihodnosti večji posluh za problematiko otrok s posebnimi potrebami in bo nanje gledala z življenjskega vidika, ne pa le skozi številke.

S kakšnimi izzivi se srečujete pri vašem pedagoškem delu?

Največji izzivi so, kot že rečeno, na področju kadrovskih primanjkljajev pri varuhih v posebnem programu, kjer veliko učencev potrebuje poleg poučevanja tudi pomoč pri osebni negi, hkrati pa imajo tudi veliko zdravstvenih težav in diet, na katere je treba biti ves čas pozoren. Tudi z vidika pouka samega je cel kup izzivov, saj so v istem razredu lahko povsem različni učenci: kakšen potrebuje čisto mirno okolje, drugi bi za svoj optimalni razvoj potreboval več senzornih stimulacij … Težko je vsem otrokom zagotoviti pogoje, ki so jim najbolj pisani na kožo, a našim učiteljem predvsem po zaslugi kopice idej in samoiniciativnosti, to dobro uspeva. Morate razumeti, da priprava na uro pouka na naši šoli, v kateremkoli programu, traja veliko dlje, kot običajno, saj je včasih treba pripraviti skoraj za vsakega učenca ‘svojo uro’ na način, ki mu ustreza in s prilagoditvami, ki jih potrebuje.

Kako so pri tem vključeni starši?

Vsako leto so starši vključeni v pripravo individualiziranega programa, ko tudi sami podajo svoje predloge glede ciljev, ki naj bi jih otrok skušal doseči, in prilagoditev, ki se mu bodo zagotovile. Individualiziran program nato še ob polletju (po potrebi tudi večkrat letno) in ob koncu leta skupaj evalviramo ter podajamo predloge za delo naprej. Za starše pripravimo tudi tematska predavanja in delavnice. Že vrsto let na naši šoli uspešno delujejo skupine za samopomoč staršev. Starši so redni obiskovalci prireditev in proslav, kjer se trudimo, da se tekom leta predstavijo vsi učenci v okviru svojih sposobnosti. So tudi naši podporniki pri izvedbi tekmovanj in revij. Skratka, starše ves čas aktivno vključujemo v šolanje njihovih otrok.

Živimo v časih, ko se starši vse bolj „vtikajo“ v šolske procese. Ali se tudi pri vas srečujete s tem in kako se spopadate s preveč „vsiljivimi“ starši?

To je res, nekako smo vsi, ki delujemo v javnih službah, v današnjem času zelo pod drobnogledom in dostikrat tudi na udaru v določenih primerih. Naša poglavitna skrb in tudi odgovornost je, da s starši dobro sodelujemo, da vodimo umirjeno komunikacijo in da vzpostavljamo korekten in profesionalen odnos. Lahko rečem, da smo na tem področju uspešni. Kljub vsemu se včasih zgodi, da trčimo ob nasprotujoča mnenja. To je popolnoma človeško in razumljivo. Trudimo se, da jih ob tem razumemo ter poskušamo skozi naše medsebojne pogovore poiskati najbolj optimalne rešitve. Starši vedno želijo za svojega otroka najboljše in vse njihovo delovanje je usmerjeno k temu, da bi njihov otrok imel kar najboljše pogoje za razvoj. Ob tem se včasih zgodi, da starši ob pretirani skrbi za otroka, prezrejo njegove prave razvojne potrebe. V takih primerih poskušamo najti skupen jezik in neko srednjo pot, ki ustreza vsem.

Sama sem tudi mama in v tej vlogi se znajdem pogosto v dilemi, kdaj zaščititi svojega otroka in kdaj mu preprosto dovoliti bogato izkušnjo, da se »ob padcu nauči sam pobrati«. Prav zaradi tega še toliko bolj razumem starše, ko se znajdejo pred dilemami.

So kdaj kakšni vaši učenci stigmatizirani s strani drugih vrstnikov? Kako se spopadate s takšnimi izzivi?

Čeprav se imamo za odprto družbo, Slovenci še vedno živimo v strahu pred vsem, kar je drugačno. Kljub temu se mi zdi, da se v zadnjem času stanje izboljšuje tudi na področju sprejemanja oseb s posebnimi potrebami. Zasluge pripisujem predvsem večjemu pojavljanju teh oseb v medijih. Tudi naša šola se je v preteklih letih izredno odprla navzven; objavljamo prispevke v občinskih občilih, na svoji spletni strani in na facebooku, se udeležujemo prireditev v občini, nastopamo v ožji in širši okolici. S tem skušamo družbi pokazati, da so tudi osebe s posebnimi potrebami enakovredni člani družbe in da je strah odveč. Prav tako se vse več povezujemo z okoliškimi šolami in vrtci, se obiskujemo in družimo. Skušamo pa tudi naše učence opremiti s pozitivno samopodobo, samospoštovanjem, ustreznimi vedenjskimi vzorci skozi številne dejavnosti na šoli. S svojim vedenjem namreč lahko znatno pripomorejo k njihovi sprejetosti v širšem okolju.

Vaši učenci se udejstvujejo na različnih področjih, pri tem pokažejo tudi svoje različne talente in ustvarjalnost. Se pravi, da znate odkriti in razvijati talente posameznikov. Kako poteka tak proces in kako motivirate učence, da razvijajo talente?

Naši učenci se udejstvujejo na res zelo različnih področjih. Trudimo se, da pri vsakem učencu poskušamo razvijati njegove potenciale in področja, kjer je lahko uspešen, ob tem pa lahko svojo uspešnost izkaže tudi zunaj naših zidov. Ob tem, ko pri učencih razvijamo posamezne talen – te, jih pripravljamo tudi za tekmovanja, kjer so uspešni in s tem razvijajo svojo pozitivno samopodobo.

Težko bi izpostavila posamezne dosežke, saj je vsak otrok individuum zase in je vsak uspeh posameznika neprecenljiv. Če bi mogoče vendarle izpostavila zgolj nekaj pomembnih stvari zadnjega leta, bi zagotovo omenila tekmovanje Zlato kuhalnico, kjer so naši učenci osvojili zlato priznanje v konkurenci večinskih osnovnih šol, pa prva mesta na državnem tekmovanju iz tehnike in udeležbo naših “glasbenikov” na mednarodni glasbeni reviji v Zagrebu. Številne visoke uvrstitve so dosegli tudi na mednarodnih projektih in natečajih. Naši učenci so ponosni, ko se v šolo vrnejo s tekmovanj in nastopov ter s sabo prinesejo medalje. Nekateri zvečer tudi zaspijo z njimi.

Letos smo zasluženo, na podlagi izvedenih bogatih kulturnih vsebinah in dejavnostih, uspeli podaljšati naziv Kulturna šola za obdobje petih let. Začeli smo z obnovo našega šolskega eko vrta, naše učilnice na prostem, kjer se učenci naučijo, kako in na kakšen način skrbeti za vrt, pobrati izdelke ter jih skrbno pripraviti za ozimnico. Predvsem pa na vrtu naši otroci zelo uživajo, razvijajo motoriko in se sprostijo.

Kako poteka sodelovanje z lokalno skupnostjo?

Moram povedati, da smo s sodelovanjem z lokalno skupnostjo zelo zadovoljni. Če začnemo pri samih občinah ustanoviteljicah, dobro sodelujemo z Občino Domžale, predvsem po zaslugi župana Tonija Dragarja in podžupanje mag. Renate Kosec, ki nas večkrat obiščeta in ju imajo otroci izredno radi. Tudi župani ostalih štirih občin so nas že vsi obiskali ob različnih prireditvah, npr. ob sajenju drevesa in tradicionalnem slovenskem zajtrku, bomo pa k sodelovanju povabili še na novo izvoljena župana in županjo. Poleg tega dobro sodelujemo tudi z društvi v domžalski občini in tudi ostalih. Učenci se medsebojno obiskujejo po šolah v okviru različnih projektov, v okviru delavnic za najstnike, naši učenci hodijo na plezanje na sosednjo šolo, vsako leto imajo tudi skupne kostanjčkove piknike z različnimi vrtci v okolici. Povezujemo se tudi na nivoju strokovnih izmenjav z učitelji in svetovalnimi službami okoliških šol, pomagamo ob prešola – njih učencev na našo šolo.

Kot vse šole sodelujemo tudi z Zdravstvenim domom Domžale, vendar je naše sodelovanje z njimi še bolj poglobljeno, imamo vsakoletne zdravstvene in zobozdravstvene preglede za vse učence, pa tudi preventivni pregledi na področju higiene zob se na naši šoli izvajajo pogosteje kot pri drugi populaciji otrok. Strokovni delavci Centra za mlade iz Domžal na naši šoli izvajajo preventivne delavnice, ki se tičejo odraščanja in razreševanja konfliktov, ne moremo pa tudi mimo našega rednega sodelovanja s Centrom za socialno delo. V ZD Domžale se v tem času oblikuje Center za zgodnjo obravnavo otrok, s katerim sem prepričana, da bomo tesno sodelovali pri pomoči in usmerjanju najmlajših.

Sodelovanje z lokalno skupnostjo je zelo pomembno, saj na ta način zmanjšujemo stereotipe in predsodke o osebah s posebnimi potrebami. Ob vključevanju v našo širšo okolico dajemo populaciji otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami mesto v družbi, ki si ga zaslužijo.

Nekatera društva in organizacije vas pri vašem delu še posebej podpirajo, tudi v obliki raznih donacij, s katerimi vas velikokrat razveselijo.

Hvaležni smo, da se organizacije, kot so Lions, Rotary club, Soroptimist klub in druge večkrat spomnijo na nas z raznimi donacijami. Po navadi prinesejo kaj praktičnega, kar potrebujemo, včasih pa nas tudi finančno podprejo, kot npr. z Miklavževim koncertom, ki zmanjša finančni zalogaj šole v naravi za socialno bolj ogrožene učence, pa seveda pred ne – kaj leti obnova šolskega igrišča, ki je bila za našo šolo izredno velika pridobitev. Moram pa povedati, da ima naša šola tudi posamezne donatorje, ki želijo ostati anonimni, za njihov prispevek pa smo jim neizmerno hvaležni. Poleg naštetih obstajajo tudi podjetja, ki so nam donirala razne potrebščine, omogočili doživetja … Ne bi jih rada naštevala, da ne bom koga pozabila in mu naredila krivico, saj jih je zelo veliko in vsaka organizacija po svoje pripomore k temu, da so nasmehi naših otrok še bolj široki.

Zasledil sem, da se na vaši šoli srečujete z vedno večjo prostorsko stisko. Kako premagujete to težavo in ali načrtujete kakšno prenovo oziroma širitev šole?

Po zaslugi kvalitetnega strokovnega dela naših zaposlenih se vpis novih učencev na našo šolo v zadnjem času povečuje. Letošnje šolsko leto smo za – čeli z izredno visokim vpisom otrok. Če pregledamo podatke zadnjih petnajstih let, lahko vidimo, da je naraslo tako štelo učencev kot zaposlenih. Posledično pa to pomeni tudi večjo prostorsko stisko in pa dejstvo, da je šolo, zgrajeno leta 1984, že rahlo načel zob časa, je naša naloga, da dosežemo dogovor z občinami ustanoviteljicami o čimprejšnji prenovi šole. Osnovna šola Roje ima pet občin ustanoviteljic, kar je s finančnega vidika stroškov lažje, saj vsako od njih finančno obremenimo deležno, po drugi strani pa težje, saj ima vsaka svoje specifične potrebe v svoji občini, ki jih mora tudi finančno podpreti. Z vsemi petimi občinami že vrsto let dobro in kvalitetno sodelujemo. Vseh pet občin tudi razume našo stisko glede obnove šole. Ker želimo, da bi občine čim manj finančno obremenili, smo načrt prenove pripravili skrbno ter skušali najti najbolj optimalne prostorske rešitve naših težav s čim manjšimi zunanjimi posegi v prostor.

V letošnjem šolskem letu imamo na šoli večje organizacijske in prostorske težave, saj nam primanjkuje primernih učilnic in prostorov za ločeno poučevanje in individualno delo. Po drugi strani pa se je zaradi številnih težkih kombiniranih motenj in gibalne oviranosti učencev v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izkazala potreba po povečanju učilnic v pritličju in v 1. nadstropju ter po pridobitvi novega večjega dvigala. Že izhodiščni načrt šole ni predvideval prostora za garderobe, tako da imamo na šoli na hodnikih improvizirano garderobo, s čimer še otežujemo pot učencem na invalidskih vozičkih. Knjižnično gradivo je zastarano, samo knjižnico pa imamo v prostoru, ki je bil prvotno namenjen učilnici. Stiska z razredi se kaže tudi tako, da imamo skupaj računalniško učilnico in matično učilnico 9. razreda v enem prostoru, kar otežuje izvedbo pouka zaradi pomanjkljivih osnovnih pogojev dela. Učenci programa NIS (nižji izobrazbeni standard) nadaljujejo svojo poklicno pot na nižjih poklicnih šolah, sama oprema v gospodinjski učilnici pa je zastarana in manj primerna za pouk. Jedilnica je premajhna in kljub temu, da imamo izmenični urnik kosil, morajo nekateri učenci jesti obrok v razredu.

V zadnjih letih nam je s pomočjo delovnih rok učiteljev in številnih donacij uspelo obnoviti dotrajano šolsko igrišče. Žal nam nepridipravi že leta uničujejo ograjo na severni strani in posledično tudi nekatere elemente igral, ki smo jih s trudom pridobili prek donacij. Zato predlagamo, da se na severni strani igrišča postavi kovinska panelna ograja, ki bi dejansko preprečila rezanje ograje in uničevanje šolskega igrišča. Prenovo pa potrebuje tudi zunanje nogometno oziroma košarkarsko igrišče, ki nujno potrebuje preplastitev. Uničen asfalt je nevaren za otroke, saj lahko ob padcu povzroči poškodbo.

Največje povečanje števila vpisanih učencev v zadnjih letih smo zabeležili v prvi triadi programa NIS (nižji izobrazbeni standard). Posledično predvidevamo, da v prihodnjih letih ne bo prišlo do upada števila učencev. Ob tem pa se moramo tudi zavedati, da so že od nastanka šole prostorske kapacitete enake. S prenovo želimo učiteljem omogočiti boljše pogoje dela, učencem pa optimalno okolje za razvoj njihovih sposobnosti.

Kakšni izzivi vas čakajo v prihodnosti?

Trenutno največji izziv je širitev šole in njena energetska sanacija. Izpostaviti bi pa želela širši problem, in sicer, kam vključiti odrasle osebe z zmerno, težjo in težko motnjo po zaključenem šolanju. Kapacitet v varstveno delovnih centrih je premalo, iščejo se alternativne oblike zaposlovanja pod posebnimi pogoji in varstva, predvsem za odrasle osebe s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. O tej problematiki smo že veliko razmišljali skupaj s starši, dogovarjamo pa se tudi za sodelovanje z občino o možnih oblikah rešitve.

Bi se še enkrat odločili za ta poklic in delo na OŠ Roje?

Vsekakor, saj me to delo polni z notranjim zadovoljstvom, ki ti ga lahko nudi le redkokateri poklic. Zavedati se morate, da so naši učenci tisti člani družbe, na katere bi le-ta najrajši kar pozabila, da se ne bi bilo treba ukvarjati z njimi. Mi smo tisti, ki jim vračamo najprej vero vase, nato pa še v dobro sveta. In, ko vidiš kakšno razliko lahko naredi nekaj let šolanja na naši šoli za otroka in njegovo družino, veš, zakaj to delaš in zakaj v delo vlagaš toliko energije. Ko vidiš dečka, ki je na šolo prišel kot vedenjsko problematičen fant, iz »katerega nič ne bo«, odšel pa je kot odličen športnik, tehnik s kupom priznanj, predvsem pa fant z vizijo in ciljem … Ko vidiš otroka, ki še prejšnje leto ni samostojno jedel, zdaj pa veselo prime žlico in je ponosen, da zmore sam … To so tista majhna zadovoljstva, ki ti jih ne more prinesti nobeno priznanje, noben denar, nobena nagrada, lahko pa ti jih da delo z otroki s posebnimi potrebami. Zato, ja, brez dvoma bi se ponovno odločila za ta poklic in delo na OŠ Roje

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Iztok Dimc (naslovna), arhiv OŠ Roje, arhiv domžalca