Žalna seja ob smrti častnega občana Občine Domžale Jožeta Pogačnika

Danes v petek, 22. julija 2022, je v sejni sobi Občine Domžale potekala žalna seja ob smrti častnega občana gospoda Jožeta Pogačnika. Župan Toni Dragar je častnemu občanu zadnjič v slovo povedal:

»Spoštovana podžupana, člani in članice občinskega sveta, častni občani in vsi, ki ste se odločili, da s svojo prisotnostjo na žalni seji ob smrti Jožefa Pogačnika, častnega občana Občine Domžale, izkažete svoje spoštovanje in hvaležnost. Poseben poklon domačim, ki ob njegovi smrti izgubljajo ljubečega očeta, dedka in pradedka.

Življenje prinaša človeku veliko poti, ki jih različno prehodimo. Med njimi je pot, na kateri dobi življenje pravi smisel. Častni občan Občine Domžale, Jože Pogačnik, jo je našel, jo pokončno prehodil in iz časnosti prešel v večnost. Ta odhod ni tisto, kar nas loči in tudi življenje samo po sebi ni tisto, kar nas povezuje. Veliko je trdnejših vezi, ki so se med nami in Jožetom Pogačnikom, spoštovanim častnim občanom naše občine, tkale desetletja, dokler se, žal v 106. letu starosti niso pretrgale, ampak samo na videz. Tudi v prihodnje ostajajo med nami, ob spominih na njegovo delo in uspehe – krepkejše in polne hvaležnosti za vse, kar nam je dal. Upam pa, da lahko tudi rečem, kar smo jih skupaj stkali in bodo za vedno ostale zapisane v novejši zgodovini naše občine, z vsemi uspehi, ki smo jih dosegli skupaj tudi ob njegovi modrosti, sočutju, pogumu, skromnosti, preprostosti naklonjenosti, prijaznosti, pomoči, prijateljstvu, preudarnosti, izkušenosti, domačnosti. In še bi lahko našteval saj so vse to  bile  pozitivne vrednote, o katerih smo govorili tudi na seji, ko se je Občinski svet Občine Domžale v letu 2003 odločil, da gospodu Jožetu Pogačniku podeli naziv častni občan Občine Domžale, za življenjsko delo – prispevek k gospodarskemu in širšemu družbenemu razvoju naše občine. Tudi tedaj smo govorili o tem, kako je  uspešno dve mandatni obdobji opravljal funkcijo predsednika Skupščine Občine Domžale, kako organizacijsko in visoko strokovno je bilo njegovo delo direktorja Tosame, pozabili pa nismo tudi njegovega velikega ugleda med občani in občankami  ki so ga tudi v častitljivi starosti cenili zaradi izrazitega socialnega čuta in razumevanja za malega človeka. Sprehod po njegovi življenjski in delovni poti nas vselej spomni, da je ta čut, te pozitivne vrednote, pridobival vse od zgodnjega otroštva in jim ostal zvest vse do smrti.

Naš časni občan Jože Pogačnik se je rodil 27. julija 1916 v Srednji Dobravi, v družini mame Alojzije in očeta Filipa, ki sta z veliko ljubeznijo na kmetiji in v gostilni skrbela za številno družino: pet deklet in pet fantov; Jože je bil šesti po vrsti. Otroštvo je bilo lepo, skupaj smo se igrali, tudi kakšen prepir ni bil redek, dela na kmetiji pa tudi nikoli ni zmanjkalo, ste se, spoštovani gospod Jože, radi spominjali paše, nošenja mleka v bližnjo Kropo in drugih del iz otroštva. V družini so starši ob delu otroke ob ravno pravi strogosti naučili skromnosti, dobrote in poštenosti. Posebej rad se je častni občan spominjal dobre skrbne mame in njenega poguma, ko je po očetovi nesreči prevzela večji del skrbi za družino, v kateri je pridobil  vrednote, ki jim je bil zvest vse življenje.

Znanje je bilo pri Pogačnikovih zelo cenjeno, zato sta starša podpirala odločitve otrok za študij. Jože se je posebej rad spominjal osnovne šole. Najbrž tudi zato, ker ga je v prvih dveh razredih učila teta, nato pa je pomembno mesto v njegovem življenju prevzel učitelj Stanko Žagar, partizan in narodni heroj. Dal je pečat njegovemu življenju s tedanjo zamislijo o delovni šoli, kjer so govorili parlamentarno, izvolili predsednika pouka, tudi sam je prevzel to funkcijo, in z odprtimi usti spremljali besede o naprednih idejah, o skrbi za ljudi, Soški fronti, življenju v drugih deželah. Ne nazadnje si je Stanka Žagarja zapomnil tudi zato, ker mu je učitelj rešil življenje ob kopanju v Lipnici.

Lepe spomine je imel tudi na gimnazijo v Kranju, kjer so bili sošolci Ivan Javor, Mirko Bračič in Ljubo Sirc. Vsakodnevna vožnja, največkrat za malico kruh in jabolko, nova znanja, pa strogi šolski režim, ki se mu ni zdel prestrog in uspešno dokončana gimnazija. Odločitev za študij na tekstilni šoli je bila njegova. Kot je ugotovil ob prvi zaposlitvi leta 1938 v firmi Rosner, mu je šola dala veliko strokovnih znanj, tudi praktičnih, ki jih je vseskozi nadgrajeval.

Druga svetovna vojna ga je presenetila na orožnih vajah v Aračinovem pri Skopju, kjer so kopali strelske jarke. Nemci so ga kot vojnega ujetnika odpeljali v Bolgarijo. Po krajših bivanjih v več taboriščih in državah je avgusta 1942 v spremstvu stražarjev prišel v Maribor, od tu pa prek Celovca domov, kjer ga zaradi belgijske uniforme skoraj niso prepoznali, so ga pa bili od sile veseli, saj vsa leta ujetništva z njim niso imeli stikov. Nato je moral na delo v Železarno na Jesenice, v maju 1943 pa sta z bratom Dušanom odšla v partizane, kot vsi Pogačnikovi fantje, od katerih je eden v partizanih padel. 

Sprva je bil v Gorenjskem odredu. Nato v Prešernovi brigadi – prav ob njeni ustanovitvi, pozneje ga je sošolec Mirko Bračič, komandant 14. divizije, zaradi strelske rane, dobljene v spopadu z Nemci na Lancovem pri Radovljici, poslal na Gorenjsko v terensko organizacijo – v krajevni odbor OF Kropo. Od tu ga je pot vodila v komando mesta Kranj, kjer je dočakal tudi osvoboditev in konec druge svetovne vojne. V povezavi z njo je bil Jože Pogačnik član krajevne organizacije združenja za ohranjanje vrednot NOB Venclja Perka najstarejši slovenski živeči partizan in prejemnik zlate plakete zveze borcev.

Naslednja postaja je bilo delo v Kamniku, kjer je spoznal bodočo ženo Ivico. Sledila je premestitev v Ljubljano in opravljanje funkcij v tedanjem domu armije – kot sekretar in finančnik, vse do demobilizacije.

15. januar 1951 je dan, ki se ga je vedno rad spomnim. Na osnovi odločbe Direkcije za tekstilno industrijo se je kot tehnični vodja z izkušnjami iz tekstilne industrije zaposlil v Tosami in po odhodu direktorja Bingolda leta 1953 postal direktor kolektivu, kot si ga vsak direktor le želi, je rad govoril o svojih začetkih v Tosami in predanih sodelavcih. Uspešno so izvedli večjo rekonstrukcijo Tosame. Uvajali so nove dejavnosti – proizvodnjo otroških plenic po švedski licenci, cigaretnih filtrov, predvsem pa se veselili kar nekaj sto novih delovnih mest. Tosama je pod njegovim vodstvom postala ena najmodernejših sanitetnih tovarn in bila sposobna zadostiti potrebam trga. Pa to ni le moja zasluga, je večkrat poudarjal in se spominjal solidarnosti, veselja ob dosežkih, sindikalne pa tudi gasilske organizacije, sodelavcev. Leta, ki jih je kot tehnični direktor ter pozneje kot direktor preživel v Tosami, so bili en sam prijeten spomin, ki ga je vedno rad obudil – tudi ob srečanjih z nekdanjimi zaposlenimi, ki svojega direktorja niso nikoli pozabili, kakor niso pozabili njegovega odnosa do mladih, ki jim je Tosama in kasneje občina na njihovih življenjskih poteh pomagala s štipendijami.

Predober direktor ste, da bi šli v politiko, so mu govorili sodelavci in delavci, ko ga je tedanja oblast snubila, da prevzame odgovorne funkcije. Pravim pritiskom je popustil in postal predsednik Skupščine Občine Domžale. Funkcijo je opravljal v obdobju od 1963 do 1969, vmes pa je v letih 1967 – 1969 opravljal kar obe funkciji – bil je direktor in predsednik občinske skupščine – seveda za eno plačo. To pa lahko, je vedno poudarjal, ker sem imel tako v Tosami kot na občini dobre sodelavce, ki so pomagali, da je bilo delo dobro opravljeno. Nadaljevali so začeti razvoj nekdanje velike občine. S sredstvi in z delom so pomagala podjetja, vsi občani in občanke, ki so se prav tedaj združili v še danes veljavne krajevne skupnosti. Med pomembnejšimi investicijami so: gradnja pošte, zdravstvenega doma in hale Komunalnega centra, začetek samoprispevka z vrsto novih osnovnih šol, rast srednje šole, predvsem pa razvoj občine na komunalnem področju, kjer so pridno uresničevali slogan: Zdrava pitna voda za vse. Postavljeni so bili tudi temelji za druge pridobitve, za centralno čistilno napravo. Njegovo prizadevanje je pomembno tudi pri ohranitvi železniškega prometa na progi Kamnik–Domžale–Ljubljana.

V letih 1972 do 1973 je bil poslanec Gospodarskega zbora slovenske skupščine in sopodpisnik znane politične akcije 25 poslancev ob kandidiranju za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, ki sta jo vodila poslanca Cene Matičič in Ivan Kreft. Za poskus zgodnejšega vprašanja demokratičnih oblik političnega življenja je z grenkobo in razočaranjem doživel politične kritike, ob tem pa bil vse življenje ponosen na svoje tedanje ravnanje.

Ponosen pa je bil tudi na svojo družino, z žal že pokojno ženo Ivico sta praznovala sedem desetletij skupnega življenja. V letu 1961 sta se preselila z Vira v hišo v Domžale, kjer sta ustvarila topel dom za hčerko Andrejo, nekdanjo ravnateljico Osnovne šole Rodica in podžupanjo naše občine, ter ekonomistko Metko. Zelo je bil ponosen nanju, kakor na  vnuke in pravnuke, vesel, ko so ga radi obiskovali.

Vse življenje se je zelo zanimal za razvoj in uspehe občine, spremljal dogajanja v njej in znal pohvaliti uspehe, hkrati pa vselej priznal, da so še priložnosti za napredek. Rad je obujal lepe spomine na skupno delo, na uspehe, bil tudi kritičen in povedal, kaj ga moti in iz svojih izkušenj dal tudi kakšen nasvet. Rad se je spomni tudi čisto zasebnih srečanj prijateljev pred nekdanjo Vele, ko je bilo veliko priložnosti za prijazne, včasih tudi kritične pogovore, o življenju in delu v občini, državi.

Spoštovani,

Danes se poslavljamo od našega častnega občana Jožeta Pogačnika, ne poslavljamo pa se od njegovega ustvarjalnega dela, ki ga je v svojem bogatem življenju vgradil v razvoj naše občine. To ostaja, vgrajeno v občino, ki jo je imel neizmerno rad in bil ponosen nanjo.

Spoštovani častni občan: bili ste in ostajate plemenit zgled za vse nas in tudi prihodnje rodove, ki se vas bodo tako kot mi, spominjali s ponosom in hvaležnostjo. In prav s to veliko hvaležnostjo vam danes izrekamo iskreno zahvalo za vse vaše plemenito delo. Bili ste človek z veliko začetnico in prijatelj. 

Svojcem izrekam iskreno sožalje, hkrati pa je to ob njegovi smrti namenjeno tudi vsem, ki smo gospoda Jožeta spoštovali, cenili in imeli radi. In, ko se zadnjič poslavljamo vemo: Ko umreš, se ne vrneš. Ostaneš pa! Večno živ v hvaležnem spominu in to za našega častnega občana Jožeta Pogačnika še kako velja.

Ob koncu vas obveščam, da je pogreb pokojnega Jožeta Pogačnika v ponedeljek, 25. julija ob 10. uri na domžalskem pokopališču, in vas vabim, da se vpišete v žalno knjigo«.

Občina Domžale