Vsak začetni korak je težak

Vsak začetni korak je težak. Tako je tudi vstop v prvi razred osnovne šole nekaj posebnega, saj otroci stopajo na novo pot, na kateri jih čakajo številne dogodivščine, nova znanja, prijateljstva in tudi kakšna obveznost. V prvem razredu sicer še ni tako hudo, a počasi in vztrajno se je treba navajati tudi na dneve, ki bodo sčasoma postajali vse zahtevnejši. Saj veste – počasi in vztrajno se daleč pride.

Tokrat bi lahko zapisali, da so se pred Podružnično osnovno šolo v Krašnji zbrali Sneguljčica in sedem palčkov. Prav ste prebrali – sedem je bilo tokrat učencev prvega razreda, ki so prvič prestopili šolski prag.

Najprej so jih pozdravile ravnateljica Osnovne šole dr. Anja Podlesnik Fetih, županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar in razredničarka Vesna Cirar. Prvošolci so spoznali tudi »glavno« na podružnični šoli, vodjo podružnice Heleno Urbanijo, ki je nadebudnim glavicam ob prvem vstopu v šolo pripravila tudi presenečenje.

Ravnateljica je v svojem nagovoru prvošolcem povedala, da so šolsko stavbo nekateri med njimi že kdaj videli, saj so jo v preteklih letih obiskovali. Zato, kot je dejala, ni razloga za skrb. Prijazne učiteljice bodo poskrbele, da bo šolska pot čim lepša, da bodo učenci uspešni in predvsem, da bodo stkali nova prijateljstva.

»Tako, dragi starši, vi pa lepo dobrodošli ponovno v šoli. Čaka vas, bom rekla, dolgih devet let, ampak po izkušnjah teh devet let kar mine, kajne? Če imate že kakšnega starejšega, gremo iz leta v leto in to se, en, dva, tri, zavrti,« je dejala ravnateljica ter staršem zaželela dobro sodelovanje s šolsko ekipo v Krašnji, ki jo vodi Helena Urbanija, predvsem pa z razredničarko Vesno Cirar in sorazredničarko Klaro Uršič, ki bo prav tako prisotna v razredu.

Ob tem se je zahvalila tudi županji Občine Lukovica, ki šoli vedno stoji ob strani, nato pa prvošolce pozvala k velikemu aplavzu – tudi njim samim.

Zbrane je nato nagovorila županja mag. Olga Vrankar. »Jaz sem tista županja in vesela sem, da vas vidim takole, ko čakate. Kaj pravzaprav vas čaka tukaj notri, v tej stavbi, a ne? Ampak tukaj notri v stavbi, tako kot je že ravnateljica rekla, so same prijazne učiteljice in ostali zaposleni,« je prvošolcem zagotovila županja.

Povedala jim je, da bodo zdaj prvič sedli v šolske klopi, prvič imeli torbo na rami ter dobili zvezke in knjige. V šoli bodo veliko brali, se učili in vsak dan izvedeli kaj novega. »Skratka, saj že komaj čakate, a ne? Jaz verjamem, da komaj čakate, da zakorakate v svoj prvi razred,« jih je spodbudila.

Nato jih je vprašala, česa se v šoli najbolj veselijo. Bo to telovadba? Malica? Morda kaj drugega? Odgovor prvošolcev pa je bil enoten – najbolj se veselijo tega, da se bodo naučili nekaj novega.

Besedo je nato prevzela razredničarka Vesna Cirar, ki je otrokom prebrala zgodbo Poljub na dlan. Zgodba govori o rakunu Čarliju, ki sprva ni bil najbolj navdušen nad odhodom v šolo. Mama ga je zato spodbudila s prav posebnim darilom – poljubom na dlan. Nežno je razprla njegovo levo šapico in med majhne prstke, natanko na sredino dlani, pritisnila topel, ljubeč poljub. Čarli je začutil, kako je poljub kot topel val stekel iz njegove dlani naravnost po roki navzgor in se naselil globoko v njegovem srcu. »Vidiš,« je šepetala mami, »zdaj, ko boš v šoli in ti bo postalo hudo ali pa boš pogrešal dom, preprosto stisni to šapico k svojemu licu in si reci: Mami me ima rada. Mami me ima rada.« Poljub je bil neviden, a Čarli je natančno vedel, da je tam. Skrbno je zaprl šapico, da se poljub ne bi izgubil. In prav s takšnim toplim sporočilom so tudi naši prvošolci lažje premagali morebitni strah pred prvim šolskim dnem.

Preden so zakorakali na prvo učno uro, so prejeli še rutke in kapice, ki jim jih je podelila ravnateljica, ter nahrbtnike, ki so jih prejeli iz rok županje. Nato so pomahali staršem v slovo in se odpravili v šolo.

A čakalo jih je še eno presenečenje. Preostali učenci so jim v znak dobrodošlice pripravili špalir. Skozenj so se prvošolci odpravili proti svojemu razredu, kjer so začeli spoznavati novo okolje in vse, kar sodi zraven.

Vendar prvi šolski dan za sedmerico ni trajal dolgo. Tokrat je bila njihova prva učna ura dolga le 45 minut. Potem pa – kot je dejala županja – mora slediti sladoled, če že ne torta!

Dragi prvošolci, želimo vam veliko poguma, radovednosti, veselja in čim več lepih trenutkov na vaši devetletni šolski poti. Naj bo vaš prvi korak začetek čudovite zgodbe, polne znanja, prijateljstva in nepozabnih dogodivščin. Srečno na celotni poti šolanja vam želi DJD.

Avtor: DJD; Foto: DJD