Varnost na šolskih poteh
Vsaka šolska pot lahko skriva nevarnosti, tudi zaradi prekomerno razraščenih živih mej ob pločnikih
Ob začetku šolskega leta se vedno posveti veliko pozornosti varnosti otrok na šolskih poteh. Na Občini Domžale pa so aktivnosti za varnejše poti razpršene skozi vse leto. Redno se obnavljajo cestne talne označbe na šolskih poteh, v sodelovanju s podjetjem Kansai Helios Slovenija pa so okoli štirih šol pobarvali nove, dodatne pisane talne označbe, ki voznike opozarjajo na potrebo po povečani pozornosti.
Varnost v prometu je posebej ključna v bližini šol, kjer so otroci lahko izpostavljeni nevarnostim zaradi (pre)hitre vožnje vozil. Na več kritičnih prometnih točkah so zato nameščeni prikazovalniki hitrosti in ležeči policaji. Učinkovit odvračilni ukrep predstavljajo tudi stacionarni radarji, saj statistike kažejo, da se število prometnih nesreč na območjih z radarji znatno zmanjša. Na drugi strani pa težave povzroča prekomeren promet v bližini šol, kjer je izziv predvsem varno prečkanje ceste.
Pomembno je razumeti, da je varnost na šolskih poteh skupna odgovornost, ki vključuje vse, od upravljalcev cest in šol do staršev, udeležencev v prometu, inšpektorata in pripravljavcev zakonodaje. Vsak od teh deležnikov mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da bo pot v šolo kar se da varna.
Ob začetku šolskega leta so šole dolžne otrokom in staršem predstaviti načrte šolskih poti, ki so nekoč nosili ime “načrti varnih šolskih poti”. Preimenovanje je bilo potrebno, ker popolne varnosti ni mogoče zagotoviti. Ti načrti otrokom priporočajo poti v šolo in domov ter opozarjajo na nevarna mesta, kjer morajo biti še posebej previdni. Hkrati otroci z upoštevanjem teh načrtov razvijajo odgovornost kot udeleženci v prometu, namesto da bi se v prometu počutili povsem brezskrbno. Bolj kot so otroci pripravljeni in izkušeni v prometu, prej bodo razumeli odnose med udeleženci.
Starši pogosto postavljajo visoka pričakovanja glede varnosti na šolskih poteh, včasih tudi previsoka. To je še posebej opazno pri tistih, ki sami vozijo otroke čez cesto izven prehoda za pešce, jih na kratkih razdaljah ne privežejo, vozijo s telefonom v roki ali pa niso dosledni pri zahtevi, da otrok nosi kolesarsko čelado. Mnogi šolarji se v šolo vozijo s kolesi ali e-skiroji, a pogosto brez zaščitne čelade, z mobilnimi telefoni v rokah ali pa vozijo vštric. Starši igrajo ključno vlogo pri prometni vzgoji in varnosti otrok, pri čemer največ pomeni dober zgled.
Pričakovanja staršev glede organiziranega prevoza v šolo so pogosto zelo visoka, saj se mnogim vsaka pot zdi predolga in prenevarna. Zato pričakujejo brezplačen prevoz, ki ga občina skupaj s šolo organizira za učence iz bolj oddaljenih krajev ali tam, kjer je varnost učencev na poti v šolo ogrožena.
Realnost pa je, da so pločniki, po katerih hodijo učenci, pogosto preozki. Širina pločnikov je pogosto omejena z dotrajanimi ograjami ali razraščeno vegetacijo, ki posega v prostor, namenjen pešcem. Lastniki zemljišč morda tega ne opazijo, vendar s tem ogrožajo varnost šolarjev, staršev z otroškimi vozički, starejših in oseb na invalidskih vozičkih. Žive meje bi morale biti zasajene na primerni razdalji od pločnika in redno obrezovane.
Vzdrževanje živih mej in druge vegetacije je ključno tudi ob križiščih, saj zagotavljanje preglednosti omogoča vsem udeležencem v prometu pravočasno zaznavanje drugih in ustrezno ukrepanje. Vegetacija v območju križišč je z občinskim odlokom omejena na višino 80 cm, kar zagotavlja preglednost v višini voznikovih oči. To ne zmanjšuje le tveganja za prometne nesreče, temveč omogoča tudi bolj tekoč prometni tok.
Ines Pušnik; Foto: Občina Domžale