V spomin domžalskemu čebelarju Janezu Miheliču, dolgoletnemu uredniku Slovenskega čebelarja

V soboto, 16. oktobra 2021, smo pretreseni prejeli žalostno vest, da nas je za vedno zapustil družinski oče, mož, prijatelj, biolog, urednik, predavatelj, pisec in čebelar Janez Mihelič. Zlomila ga je dolgotrajna in zahrbtna bolezen, s katero se je boril polni dve leti. Rodil se je 21. novembra 1946 v meščanski trgovski družini v Ljubljani. Oba s sestro sta bila dovolj samodisciplinirana da sta dokončala šolanje, vsak v svojem poklicu. Janez je diplomiral na Biotehniški fakulteti in se med študijem, na prošnjo takratnega predsednika Zveze čebelarskih društev Slovenije odločil za specializacijo na področju čebelarstva. Študij čebelarstva, je končal z diplomo pri prof. dr. Jožetu Riharju, prvem doktorju čebelarstva v tedanji Jugoslaviji. Študij mu je omogočal, da je opravil prakso pri dr. Friedrichu Ruttnerju, na Inštitutu v Oberurslu v Nemčiji in nato še pri njegovem bratu dr. Hansu Ruttnerju, na Čebelarskem inštitutu v Lunz am Seeju v Avstriji. Po vsej verjetnosti mu je to odprlo tudi pot do kasnejših mednarodnih povezav in do množice čebelarskih prijateljev in strokovnjakov v Franciji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Češkem in Poljskem.

Žalna seja v spomin Janezu Miheliču, čebelarju iz Preloga, članu Čebelarske družine Vir pri Domžalah in dolgoletnemu uredniku revije Slovenski čebelar, je potekala 9. decembra 2021, na Čebelarski zvezi Slovenije, na Brdu pri Lukovici. Na žalni seji so orisali življenjsko pot Janeza Miheliča.

Barbara Dimc iz Čebelarske zveze Slovenije je orisala začetek poti o velikem čebelarju. Čebele in čebelarstvo so Janeza Miheliča zaznamovali za celo življenje. Po študiju se je za pet let zaposlil v Medexu, kot vodja razvoja in kontrolnega laboratorija. V Medexu je spoznal svojo bodočo ženo Marijo, s katero sta imela dober in srečen zakon, ki jima je prinesel dve hčeri in štiri vnuke. Janez je bil odličen oče in dober vzgojitelj, saj sta obe hčeri uspešni v svojem poklicu. Janez in žena Marija sta imela tudi dober partnerski in poslovni odnos, saj sta uspešno dopolnjevala svoje znanje in si ga delila med seboj, Janez čebelarskega, Marija pa tehnološkega na področju živilstva. Tako sta lahko ustvarila tehnologijo in proizvodnjo pridelave čebeljih pridelkov. Poznana je bila njuna kolekcija kozmetičnih izdelkov. Veliko sta potovala po svetu, spoznavala izkušnje čebelarjev ter različne načine trženja čebeljih pridelkov.

Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije se je v svojem govoru spomnil Janeza Miheliča tudi kot dolgoletnega urednika revije Slovenski čebelar, ki je s svojim urednikovanjem oral ledino in prepoznavnost slovenskih čebelarjev v Sloveniji in tudi širše izven meja naše države. Janez je čebelarje ničkolikokrat opozarjal, da se premalo posvečajo modernim načinom trženja in da premalo cenijo delo čebel in čebelarja. Po selitvi iz Ljubljane v Prelog pri Ihanu, se je Janez lahko še bolj posvetil čebelam in čebelarjenju. Večkrat je omenil, da si želi, da bi nekdo v širši družini nadaljeval njegovo delo v čebelarstvu, žal pa se mu ta želja ni uresničila. Janeza Miheliča je najbolj zaznamovalo delo pri Čebelarski zvezi Slovenije, kjer je preživel polnih 32 let. Vsa ta leta do svoje upokojitve, je opravljal odgovorno delo urednika revije Slovenski čebelar. V več kot 120-letni zgodovini revije je bil urednik z najdaljšim stažem, kar nedvomno priča o pomenu njegovega dela za slovensko čebelarstvo. Bil je eden od treh članov gradbenega odbora iz vrst domžalskih čebelarjev za izgradnjo Čebelarskega centra na Brdu pri Lukovici in dejaven član pri izgradnji tamkajšnjega društvenega čebelnjaka. Čebelarska javnost zaznava v zadnjih petindvajsetih letih zelo dinamično dogajanje v slovenskem čebelarstvu. Širša javnost je začela (ponovno) bolj prepoznavati in priznavati večstranski pomen čebelarstva po svetovnem čebelarskem kongresu Apimondia leta 2003 v Sloveniji. Te spremembe se niso zgodile same od sebe. Na eni strani je tu delo številnih predanih čebelark in čebelarjev, ki vlagajo veliko energije v razvoj in promocijo čebelarstva, na drugi strani pa primeren posluh države, ki tako skozi državna kot evropska denarna sredstva izdatno podpira čebelarstvo. Ocenjujemo, da je bilo čebelarstvu namenjeno toliko pozornosti in posluha le še v času Marije Terezije.

Marko Borko, sedanji urednik Slovenskega čebelarja je tudi spregovoril nekaj besed o svojem predhodniku pri urejanju revije. Kar težko si je danes predstavljati, kaj vse je bilo v teh letih treba postoriti, da je vsak mesec izšla revija, ki je bila nepogrešljiva in cenjena med zahtevnimi slovenskimi čebelarji. Ob odgovornem delu urednika je spoznal večino pomembnih slovenskih čebelarjev, avtorjev pomembnih knjig, znanstvenikov in praktikov, ustvaril si je odlično okolje za svoje dolgoletno delo. Janez Mihelič pa ni bil samo urednik Slovenskega čebelarja, bil je tudi urednik zbornikov z državnih čebelarskih posvetov in predavanj ter avtor in soavtor različnih strokovnih knjig, npr. Čebelarstvo (1982), Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje, I. del (2008)) in člankov. Neprecenljivo je bilo njegovo delo in soavtorstvo pri nastajanju in izdaji Slovenskega čebelarskega terminološkega slovarja (2008).

Anton Tomc, nekdanji tajnik Čebelarske zveze Slovenije je z žalostjo v srcu spregovoril nekaj besed o nekdanjem sodelavcu Janezu Miheliču. Delo na Čebelarski zvezi Slovenije je bilo in je še vedno zelo pestro in raznovrstno. Janez je tako postal dober predavatelj, organizator čebelarskih predavanj, seminarjev, posvetov, bil je strokovni vodja izobraževanja. Predaval je po čebelarskih društvih in v Šoli čebelarjenja Antona Janše. Njegovo strokovno področje je bila biologija čebel. V letih 1999–2003 je bil član slovenskega organizacijskega odbora za pripravo svetovnega kongresa Apimondia 2003 v Ljubljani. Za svoje delo je prejel številna priznanja Čebelarske zveze Slovenije in čebelarskih društev, a najvišje priznanje je bilo odličje Antona Janše I. stopnje.

Tudi žena Marija Mihelič je spregovorila nekaj besed zahvale vsem, ki so se spomnili velikega domžalskega čebelarja. Po prihodu v Prelog pred 35 leti, se je takoj dejavno vključil v delo Čebelarskega društva Domžale, skoraj 20 let je bil njegov tajnik in en mandat tudi predsednik. Že leta 1985 je objavil članek ob praznovanju 65. obletnice Čebelarskega društva Domžale, opisal je njegovo zgodovino in odlično organiziranost domžalskih čebelarjev.

Zadnji dve leti življenja je bil tudi dejaven član Čebelarske družine Vir. Od leta 2007, ko se je upokojil, je svoj čas najbolj posvečal čebelarjenju in pridelavi ter predelavi čebeljih pridelkov. Še posebej je užival v prodaji čebeljih pridelkov na domžalski tržnici, rad je spoznaval nove ljudi, se družil s kupci in jim pomagal z nasveti. Znano je bilo, da je kakšnemu revnejšemu kupcu prodal med po nižji ceni, bil je dober človek z občutkom za pravičnost in solidarnost. V čebelarski družini je vedno našel čas za pogovor in pomoč pri različnih delovnih in promocijskih dejavnostih. Zelo rad je sodeloval na različnih promocijskih dogodkih v okviru Občine Domžale, pa tudi širše. “Počaščeni in ponosni smo, da je bil naš prijatelj, mentor, kolega, sodelavec, s katerim smo delili znanje in neznanje, izkušnje in pričakovanja, veselje, pa tudi žalost, kajti ni veselja brez žalosti, tako kot tudi ni življenja brez smrti,” so v njegov spomin še zapisali v Čebelarskem društvu Domžale.

Naj počiva v miru.

Iz arhiva: Čebelarji razstavili panjske končnice, stare čebelnjake ter čebelje izdelke

Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Viktor Svetlin