Sto let organiziranih gorskih reševalcev Kamnika

Društvo GRS Kamnik je v svojih novih prostorih v četrtek, 21. aprila 2022, ob stoletnici organiziranega gorskega reševanja na Kamniškem predstavilo delovanje društva in napovedalo pestra kulturna in strokovna srečanja, ki jih pripravljajo ob tej priložnosti. Iz majhne skupine spoštovanja vrednih domačinov, ki so s pogumom in velikim občutkom sami od sebe pomagali ljudem, ki so zašli v stisko v gorah, je zraslo društvo, ki je letošnje leto prvič pod lastno streho.

O društvu GRS Kamnik

Kot je povedal Srečo Podbevšek, predsednik društva, je Društvo GRS Kamnik prostovoljno, samostojno, nepridobitno in nepolitično združenje fizičnih oseb, ki deluje na podlagi Zakona o društvih. Opravlja dejavnost gorske reševalne službe kot javno službo, ki je v javnem interesu in je humanitarna dejavnost. Osnovni namen in cilj delovanja Društva je prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na težko dostopnih terenih.

Člani opravljajo preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred naravnimi in drugimi nesrečami ter z zaščito in reševanjem na območju porečja Kamniške Bistrice. Vključeni so v sistem zaščite in reševanja Republike Slovenije, v okviru Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) pa imajo tudi humanitarni status. Večino dela opravijo v občini Kamnik, njihovo delo pa obsega tudi območje občin Domžale, Komenda, Mengeš, Moravče, Lukovica in Trzin.

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1922 kot Rešilna postaja Kamnik in je v raznih oblikah nepretrgoma delovalo najprej pod okriljem Kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva, pozneje pa kot Postaja Gorske reševalne službe Planinskega društva Kamnik. Od leta 1993 je registrirano kot samostojno društvo.

Postaje Gorske reševalne službe Slovenije so s pogodbo leta 2005 ustanovile Gorsko reševalno zvezo Slovenije. Društvo GRS Kamnik je ustanovni član te GRZS. Sodelujemo tudi z drugimi gorskimi reševalnimi službami na mednarodnem nivoju.

“Društvo sedaj šteje 58 članov, od tega je 8 zaslužnih članov, imamo še 5 izrednih članov. Trije pripravniki so letos opravili vse izpite in postali zelo aktivni redni člani. Povprečna starost članstva je 47 let, kar je relativno visoko, zato pripravljamo novo pomlajevanje moštva. Društvo spada med večja reševalna društva (običajno smo okrog petega mesta med 17 društvi), tako po številu članov kot po velikosti območja, ki ga obsega naše delovanje, in seveda tudi po številu intervencij,” je o članstvu povedal Podbevšek.

Reševanje v gorah

Osnovna in najpomembnejša dejavnost je reševanje v gorah. Zaradi večanja števila obiskovalcev gora in aktivnosti v naravi posledično raste tudi število nesreč in intervencij. Podbevšek pravi, da je trend v zadnjih letih zelo izrazit: “Vzroki za nesreče so zelo različni: nepripravljenost, neizkušenost in precenjevanje svojih sposobnosti pa tudi neznanje za pravilno uporabo opreme, kadar jo pohodniki imajo.”

V lanskem letu je bilo na njihovem območju 49 intervencij. Pri 21 je sodeloval helikopter, več kot polovico pa so opravili peš, pogosto v slabih razmerah in vremenu. Približno četrtina akcij je bila vezana na Veliko planino, raste tudi število iskalnih posredovanj. “Ponesrečenci pričakujejo hitre odzivne čase in vedno višji nivo reševanja ne glede na okoliščine. Še posebej zdaj, ko mobilni telefoni sicer zelo pomagajo pri določanju lokacije ponesrečenega in o dejanskem stanju. To seveda ne spremeni dejstva, da se intervencija takrat šele zares začne, saj je treba poškodovanca oskrbeti in transportirati v dolino v zdravstveno oskrbo,” je pojasnil Podbevšek.

Gorska reševalna služba ni poklicna služba, čeprav po svoji doktrini deluje z velikim znanjem in izkušnjami. Ima status javne službe, obveznosti za prostovoljno in brezplačno delo so visoke. “Razpoložljivih mora biti vedno več reševalcev za formiranje intervencijske skupine prostovoljcev. Ti pa vedno težje zapuščajo redno delovno mesto ob intervencijah, večajo se težave z delodajalci, kakor tudi težave z izgubo zaslužka za samozaposlene reševalce in nezanesljivo zaposlene prekarce. V zadnjem obdobju ni bilo primerno poskrbljeno za ustrezno spremljanje težav in za zadovoljive rešitve, zato bo ena od prioritet Gorske reševalne zveze Slovenije moralo biti praktično reševanje statusa reševalcev z realizacijo nove sprejete strategije razvoja za celotno GRS.”

Problematika prostorov

Na lokalnem nivoju bi reševalci morali imeti zagotovljene normalne prostore in pogoje delovanja, a po besedah Podbevška žal v praksi ni tako: “Ko je društvo v Kamniku moralo zapustiti staro lokacijo, je bilo kar več poskusov neuspešnih. Zato smo se odločili, da z lastnimi sredstvi odkupimo propadajoči objekt na ugodni lokaciji in ga uredimo za primerno uporabo. Občina nam je pri tem pomagala z oblikovanjem namenskega sklada za ureditev prostorov GRS, iz sredstev, pridobljenih s prodajo prostorov Veterine.”

V nadaljevanju je povedal, da je bil ta sklad, ustanovljen že leta 2014, v lanskem letu izčrpan. “Iz razprav na številnih sestankih, poročil in iz ogleda sedanjega stanja objekta je mogoče videti, da so bila sredstva porabljena gospodarno in učinkovito. Žal pa jih ni bilo dovolj, da bi bila ureditev tudi že dokončana,” je poudaril Podbevšek.

Lani nam je prvič z namenskim sofinanciranjem pomagala tudi URSZR preko GRZS in zdaj so, po realiziranih približno dveh tretjinah, v zaključni fazi projekta. Načrtovana selitev konec lanskega leta jim, žal, ni uspela. Radi pa bi to realizirali na začetku letošnjega poletja, ko društvo praznuje 100-letnico delovanja.

Današnje stanje objekta

Pripravljeni so notranji prostori, kamor selijo opremo iz kontejnerjev. Podbevšek pravi, da je trenutno največji problem ta, da objekt še nima vodovoda, ki je bistveni pogoj za normalno delo. Glede napeljave so lani septembra sklenili pogodbeni dogovor, da ga občina zagotovi do sosedove in do njihove parcele do konca letošnjega maja. V marcu so ugotovili, da se še vedno zbirajo soglasja za vlogo za gradbeno dovoljenje, zato urgirajo za hitro napeljavo.

“Dokončati je potrebno zunanjo izolacijo stavbe z izdelavo fasade in izolacijo strehe, tlakovati notranje dvorišče in dostopno rampo do garaž. Na zunanjem delu je potrebno urediti zunanje območje okrog objekta, ki obsega utrditev površine za pristanek helikopterja in parkirišče ob zunanjem zidu. Glede urejanja odvodnjavanja, tlakov na dvorišču in utrjevanja izvozne klančine, je poseg nujen že zaradi preprečevanja škode ob uporabi notranjih prostorov in garaž.”

Zaradi vse pogostejšega pristajanja helikopterja ob intervencijah, je po besedah Podbveška potrebno primerno urediti zunanje zemljišče. Doslej so nekajkrat že imeli težave zaradi letečih predmetov ob vrtinčenju pri pristajanju. Potrebujejo dovolj veliko utrjeno površino za izključno rabo prostora po sistemu »izven letališkega pristajanja«. Predvsem zato, da ne bi prihajalo do morebitnih težav. Skladno s to situacijo so predvideli, da bo parkirišče za njiohve reševalce dovolj oddaljeno od mesta pristajanja helikopterja ob zunanjem zidu dvorišča.

Finančna problematika

“Društvo samostojno razpolaga s finančnimi sredstvi v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme občni zbor društva. Predračuni za vsa načrtovana dela so večinoma zbrani, predvidevamo, da bodo stroški dokončne ureditve po naši oceni znašali še približno 115.000 evrov. Zato bomo še naprej intenzivno nadaljevali z zbiranjem donacij, da bi ustrezno dokončali ureditev prostorov do odprtja, predvidenega konec poletja,” o finančnem stanju pojasni Podbevšek.

Projekt center za gorsko reševanje

Ena od ključnih zadev, s katero se društvo vključuje v svoje okolje, je preventivno delovanje. V osnovi jim je mnogo ljubše nesreče preprečevati kakor reševati hude posledice na krajih nesreč. Zato so po besedah Podbevška oblikovali vizijo razvoja tako, da bodo lahko posredovali svoje znanje tudi drugim, ki razumejo in cenijo njihovo prostovoljstvo.

“Novo urejene prostore imamo namen napolniti z dejavnostmi, ki bodo povezovale naše delo z okoljem na lokalnem in širšem nivoju. Tako načrtujemo center odprtih vrat z bogatimi vsebinami, vezanimi na varnost v gorah: za preventivno izobraževanje obiskovalcev gora (predavanja, šole varne hoje itd.; za razvoj strokovnega reševalnega dela), za seminarje, tečaje in izobraževanje tudi na višjem mednarodnem nivoju, ter za praktično operativno izobraževanje našega moštva in za potrebna dežurstva v sezoni. V ta namen smo glede na dane okoliščine primerno oblikovali letošnje prireditve ob 100-letnici našega delovanja, ki jih predstavljamo na novinarski konferenci in vas prisrčno vabimo da jih predstavite ljudem in se jih tudi udeležite.”

Prireditve ob jubileju

Kot je povedala Irena Mušič Habjan, tajnica društva, pripravljajo v jubilejnem letu pestro dogajanje, ki so ga začeli že jeseni leta 2021 z izdajo koledarja. Osrednja prireditev bo 17. junija 2022 ob 19.30 uri v Domu Kulture Kamnik, uradno odprtje prenovljenih prostorov na lokaciji Fužine 74 pa bodo imeli v septembru.

V jesenskem času načrtujejo še izdajo jubilejnega zbornika. Septembra bodo na gradu Zaprice pripravili fotografsko razstavo o razvoju gorskega reševanja na Kamniškem s sodelovanjem Medobčinskega muzeja Kamnik. Pripravljajo tudi prenovo spletne strani. V planu so tudi delavnice o varni hoji, vendar termina za to še niso določili.

Poleg naštetega bodo sodelovali pri več planinskih aktivnostih, med drugim meseca junija na Dnevu planincev v Kamniški Bistrici v organizaciji Planinske zveze Slovenije in Planinskega društva Kamnik, udeležili se bodo srečanja veteranov Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) in Dneva gorskih reševalcev, ki jih organizira GRZS, zanimiva bo skupna vaja služb v sistemu Civilne zaščite za iskanje pogrešanih s programom saROS.

Sto let organiziranih gorskih reševalcev Kamnika

France Malešič, častni član društva, je povedal, da so bile gore nad Kamnikom že od nekdaj obljudene, prav tako pa so se dogajale nesreče: “Pomagali so sorodniki in domačini, če so bili le pri roki. Ko se je začelo raziskovanje gora, so pomagali prvi gorski vodniki, a jih je bilo zelo malo. Prvi vodnik Spruk je pred več kot dvesto leti svoje vódence najprej preskusil na naravnem mostu Prédaslju, da so se odvadili vrtoglavice. Ko so se začele ponavljati turistične nesreče, je pri njih pomagal lovski nadzornik Valentin Slatnar Bôsov Tine s svojimi lovci.”

Leta 1921 pa so se sami od sebe odločili štirje bistriški bratje France, Tone, Peter in Lojze Erjavšek – Jerinčkovi in sredi svojega dela v bistriškem gozdu začeli odhajati na pomoč vsem, ki so jo potrebovali. O njih je šel glas, da so povsem pri roki in vse varno pripeljejo v dolino. Za to je izvedelo tudi Slovensko planinsko društvo in je naslednje leto priporočilo, naj ustanovijo rešilno skupino, ki naj jo vodi France Erjavšek, kot načelnik nove rešilne postaje pa naj bo Maks Koželj iz Kamnika, ki bo lahko poskrbel za vse te reševalce, da bodo lahko izostali z dela in dobili vsaj nekaj, če bo le šlo. Skupini so se z veseljem pridružili tudi mladi sorodniki in prijatelji, izvedeni v gorah.

Od 22. junija 1922 ni bilo več potrebno vsenaokrog iskati ljudi, ki bi šli pomagat. Erjavški so bili vedno takoj pri roki. Kadar pa je klic na pomoč prišel najprej do Maksa Koželja, se je povsem zanesel nanje. Reševanja so ves čas potekala peš in z vozom po slabem kolovozu, kar je bilo večinoma zelo utrudljivo. Večina ponesrečenih je bila najprej pogrešana, pri takšnih iskanjih pa so Erjavški postali vsem za zgled. Po vojni je Koželj sklical vse preživele reševalce in spodbudil njihovo delo, priključili pa so se tudi alpinisti pod vodstvom Pavleta Kemperla. Sledile so različne organizacijske spremembe, med katerimi so na kamniškem območju sodelovali tudi gorski reševalci iz ljubljanske postaje.

“Leta 1951 se je Pavle Kemperle vrnil z Jezerskega v Kamnik in prevzel vodstvo postaje GRS ter poživil sodelovanje reševalcev in alpinistov. Postaja je dobila novo opremo (reševalni sedež in nosila ter drugo), vrstili so se tečaji in reševanja. Leta 1960 Je Miha Habjan vzgojil prvega plazovnega psa, naslednje leto pa je Kemperle organiziral prvo radijsko omrežje Kamnik–Kamniško in Kokrsko sedlo ter Velika planina s postajami, kar je prihranilo kar 11 posredovanj. Žal ustrezna popravila domačih aparatov niso bila mogoča. Leta 1963 je stekla žičnica na Veliko planino, za tem pa se je povečalo število smučarskih nesreč. Izvedenih je bilo tudi vse več težjih reševanj v visokogorju. Leta 1968 je vodstvo GRS prevzel odlični alpinist in himalajec Tone Škarja. Dvignila sta se strokovna raven pripravljenosti in izboljšanje reševalne opreme in usposobljenosti. Leta 1973 so postavili bivak Pavleta Kemperla pod Grintovcem. Leta 1974 in 1975 sta dva člana opravila prvi helikopterski tečaj, dva pa sta postala inštruktorja GRS. Leta 1978 je vodstvo prevzel Cene Griljc. Izboljšala se je oprema
in tehnična pripravljenost ter obveščanje in sodelovanje s policijo. V letu 1990 je večina članov opravila radioamaterski tečaj, kar je bistveno pripomoglo pri sodelovanju v osamosvojitveni vojni in pri reševanjih,” je obrazložil Malešič.

Po osamosvojitvi Slovenije se je pokazalo, da postaja, ki ni bila pravna oseba, ne more biti lastnica česarkoli, niti ne lastnega vozila. Zato so leta 1995 sklenili, da se organizirajo kot Društvo GRS Kamnik. Vodstvo je prevzel Janez Podjed, ki je odločilno pomagal tudi pri ustreznejši organiziranosti slovenske GRS. Leta 1996 se je med nočnim reševanjem z Brane smrtno ponesrečil gorski reševalec Janez Plevel. Kamniški reševalci so posebej opozorili vse, da morajo vsi najprej poskrbeti za osebno varnost in varnost svojega moštva, šele nato lahko pomagajo drugim. Žal se je potem zgodila nesreča med helikoptersko vajo na Okrešlju.

Leta 1997 se je društvo preselilo v nove ustreznejše prostore ob kamniški obvoznici. Leta 1998 je bilo izredno uspešno reševanje z nihalke na Veliko planino brez primere. Naslednje leto so začeli graditi svoje zavetišče na Veliki planini in ga dokončali v jubilejnem letu 2002.

Leta 2007 je načelnik postal Rado Nadvešnik, za njim pa Franc Miš. Poleg reševanj v gorah in pomoči pri vetrolomu v vasi Gozd (2008) so reševalci sodelovali pri vse več prireditvah v gorah in v nižinah. Leta 2010 so morali zamenjati stari Kemperlov bivak pod Grintovcem. Leta 2013 se je začelo vse bolj resno reševanje vprašanja društvenih prostorov, ker je nova pogodba občine določala izselitev do konca leta 2018. Načelnik je iskal prvi možnosti, a nista bili izvedljivi, kar je postopno vplivalo tudi na vzdušje med reševalci. Leta 2017 je zaradi vseh skrbi prišlo do spremembe v društvu. Novi predsednik društva je postal Srečo Podbevšek. K sreči pri samem reševalnem delu sprememb zares ni bilo čutiti, prav tako ne pri izobraževanju in delu inštruktorjev. V ospredju je bilo iskanje novih prostorov. Prva možna lokacija kljub resnim pripravam ni bila mogoča. Zato se je društvo odločilo za drugo možnost na koncu nekdanje kamniške smodnišnice. Po dogovoru z dotedanjim lastnikom je društvo samo odkupilo zemljišče in opuščene skladiščne prostore. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) je posodila štiri bivalne kontejnerje; dva združena za sestanke in druga dva kot skladišče za opremo.

Selitev s stare lokacije je bila konec leta 2018. Sledilo je urejanje razmer za bivanje ter zbiranje sredstev na dobrodelnih prireditvah. Z veliko zavzetostjo gradbenega odbora in z veliko lastnimi prostovoljnimi urami in doniranimi sredstvi je v zadnjih dveh letih nastal prvi »videz« prostorov. Z denarnim vložkom URSZR je bila v lanskem letu 2021 zaključena obnova do stopnje, da je bila v začetku leta 2022 mogoča preselitev v nove prostore.

Karin Božič Zupančič