Slovesni praznik Srca Jezusovega in zaključek skavtskega leta odraslih Domžalskih skavtov

Versko življenje kristjanov proti koncu 16. stoletja je po velikem vplivu protestantizma in janzenizma postalo mlačno, zanemarjeno in brez ljubezni. Vse bolj je ugašala ljubezen do Jezusa. A ravno ta mlačnost je prisilila Zveličarja, da je svetu razkril polnost ljubezni in dobrote svojega božjega Srca. Da bi to uresničil, je izbral preprosto in neuko redovnico Marjeto Marijo Alacoque v Paray-le-Monialu v Franciji.

Prvič se ji je Jezus prikazal 27. decembra 1673, najbolj določno pa ji je govoril 16. junija 1675, nedeljo po prazniku presvetega Rešnjega telesa. Tisti dan je sv. Marjeta popolnoma nepričakovano zagledala presveto Srce in obenem zaslišala besede: »Glej to Srce, ki je tako ljubilo, da si ni prav nič prizanašalo, ampak se docela izmučilo in uničilo samo zato, da bi pokazalo ljudem svojo ljubezen. Kot plačilo za to pa prejemam skoraj od vseh le nehvaležnost, mlačnost in zaničevanje. Najbolj pa me boli, da me na ta način žalijo tudi tisti, ki so se mi posebno posvetili. Zato zahtevam, da se prvi petek po osmini praznika sv. Rešnjega telesa posveti izključno češčenju mojega Božjega Srca. Ta dan naj verniki prejmejo sv. obhajilo in naj si prizadevajo zadostiti za žaljenje, ki se mi godi v najsvetejšem Zakramentu, posebno kadar je javno izpostavljeno!«

Kaj pa danes? Kaj bi nam danes, v času, ki ga sploh več ne razumemo, Jezus govoril? Mislim, da bi nam govoril prav tisto, kar je govoril tej sveti redovnici, kajti od tistega davnega časa se ni zgodilo nič novega pod soncem. Zato: ko ni več mesta, kamor bi se še zatekli zase in za ves svet, spomnimo se takrat na presveto Srce Jezusovo, za vedno ljubezni in dobrote polno!

Bratovščina odraslih katoliških skavtinj in skavtov Domžale je tudi v petek zvečer, 7. 6. 2024, praznovala praznik Srca Jezusovega. Ob tem smo pri Urški in Petru Pavliju imeli sveto mašo na prostem, ki jo je daroval duhovni pomočnik Andrej Svete. V krasnem sadovnjaku, polnem sadja, ob ptičjem večernem petju, smo v objemu Božjega miru imeli tudi zaključek skavtskega leta 2023/2024. Pri maši smo se spomnili prehojene skavtske poti v tem letu, kakor tudi v vseh letih obstoja. Letos mineva že 24 let od ustanovitve odraslega skavtstva v Domžalah. Smo ena največjih skavtskih bratovščin v Sloveniji, saj naša bratovščina šteje skoraj 30 aktivnih članov. Za pesmi pri sveti maši smo skavti peli sami ob spremljavi na kitari, ki jo je igral Janez Otrin. Tudi pete pesmi je pripravil on.

Na večer praznika Srca Jezusovega smo imeli tudi dve lepi zadolžitvi. Duhovni pomočnik Andrej Svete je namreč kot naš dolgoletni duhovni asistent pri sveti maši naredil skavtsko obljubo, s tem pa je dobil tudi našo skavtsko rutko. Druga zadolžitev pa je bila čestitka Petru Pavliju, ki že od vsega začetka naše bratovščine deluje v njej, v kratkem pa bo praznoval okroglo 70-letnico svojega življenja. Seveda je bilo po sveti maši in zaključku skavtskega leta veselo, kot se za skavtske sestre in brate spodobi. Letos je bilo polno izletov, sicer pa že od leta 2016 pridno hodimo po slovenski zemlji in odkrivamo njene lepote. Tako smo prehodili že Slovensko Jakobovo pot od Prekmurja do morja in od Novega mesta do Trbiža. Sedaj pa imamo že lep kos prehojene Martinove poti.

Sedaj sledijo počitnice, kljub temu pa se bomo še srečevali in delali dobra dela v župniji in širše, kot se za skavte spodobi – »Narediti vsak dan vsaj eno dobro delo«. Pričele so se tudi priprave na zbornik ob 25-letnici odraslega skavtstva v Domžalah, v jeseni pa, ko zakorakamo v petindvajseto leto, začnemo aktivno jubilejno leto še z večjim veseljem in zanosom z svojimi aktivnostmi.

Bodi pripravljen! Vedno pripravljen!

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar