S kolesi na morje

Beseda da besedo, in mnogokrat se v gostiščih, v Krašnji, ali pa v Baru pod Lipo, dogovorijo za marsikatero akcijo. Tokrat so mesto dogovora zamenjali in se ob postavitvi mlaja domenili, da bodo prvo soboto v septembru šli s kolesi na morje. Natančneje v Izolo, ki je sicer od Krašnje oddaljena le dva ovinka – levega in desnega –, a v resnici kar 164,37 kilometrov, če smo natančni. Kar deset hrabrih kolesarjev se je odločilo za to kolesarsko avanturo, ki so jo začeli v soboto, 7. septembra, v zgodnjih jutranjih urah. In kot je v navadi, da ženske podpirajo tri vogale v hiši, so tudi tokrat poskrbele, da niso bili niti lačni niti žejni.

Najprej so pedala vrteli do Logatca, kjer je sledil postanek z okrepčilom, da so zdržali do naslednje postaje, ki je bila v Postojni. Napitki vseh vrst, sadje, od domačega do uvoženega (seveda so banane prevladale nad jabolki), pa tudi energijske ploščice – vse je bilo na voljo. Kako je bilo z mazilom za zadnjo plat, niso povedali, niti ali so ga sploh imeli ali ne. Res pa je, da smo jih v zadnjem času pogosto videli trenirati, tako da verjetno ni bilo potrebe po kakšni posebni ritni maži. Kilometri so se hitro nabirali in, če ne bi bilo tistega nežnega psssssssssssssssss, bi na cilj verjetno prišli še veliko prej kot v dobrih šestih urah.

S tem bi povzročili kar nekaj skrbi spremljevalnemu osebju, saj ne bi uspelo pripraviti takšnega sprejema, kot so ga. Bogata pogostitev je mnoge tako navdušila, da so razmišljali, da bi se tudi nazaj odpravili s kolesi, a je prevladala kmečka pamet: smo na morju, gremo v morje in nato lepo z avtom nazaj domov.

In če upoštevam, da sem včeraj zvečer z avtom potreboval tri ure in pol za vožnjo iz Zambratije do Trnjave, kar znese 162 kilometrov, so bili kolesarji res zelo urni. Kam jo bodo mahnili naslednjič, bo verjetno znano ob naslednjem mlaju ali kakšni drugi slovesni priložnosti. Morda pa prihodnje leto ponovno uberejo isto traso. Bomo videli.

DJD