Romarska sveta maša in zaobljubne molitve v Marijinem svetišču na zasavski Sveti gori

Včeraj so obhajali sedemnajsto nedeljo med letom. Župljani Župnije Dob pri Domžalah so na to nedeljo, 28. julija 2024, poromali na Marijino svetišče na Zasavsko Sveto goro. Prišli so peš, z avtomobili in tudi ekipa kolesarjev je prispela h sveti maši. Prišli so, da bi se najprej zahvalili Sveti Mariji Devici, ker je bila župnija Dob v lanskih katastrofalnih poplavah obvarovana pred hudo povodnijo, saj marsikdaj skozi zgodovino ni bila, tokrat pa jih je vodna ujma obšla. Zato so poromali h Devici Mariji, da bi ji rekli hvala in po Mariji tudi hvala Bogu. Obenem so poromali h Mariji ter k Sveti Trojici tudi z prošnjami za rodovitnost njihovega dela, za blagodejne dneve za njihovo skupnost in srečno pot. Prinesli so tudi prošnje zaradi letošnjega neizmernega in čudnega vremena, za obvarovanje naravnih nesreč ter njihovih domov in polj.

Včeraj je bil tudi dan starih staršev in ostarelih. Ustanovil ga je papež Frančišek, da bi vsi globlje ozavestili čudovit Božji dar, ki nam je dan po njih. Če imamo še stare starše žive, jih pojdimo obiskat in se jim osebno zahvaliti za vse lepo in dobro, ki nam je bilo po njih darovano. Drugače pa se jih spomnimo v molitvi in zahvalni daritvi svete maše. Naj v nas oživijo vsi lepi spomini in delimo to z drugimi. Naj se to ohranja med nami in nas navdihuje. Ozavestimo tudi, da so še vedno z nami v Bogu, v katerem živimo, se gibljemo in smo.  Spomnimo pa se tudi vseh ostarelih ljudi. Obiščemo koga izmed njih. Pokličimo jih. Ne pokažimo jim svoje bližine samo z molitvijo ali v mislih. Na ta način bomo tudi mi sodelovali z Jezusom Kristusom, ki je pomnožil pet ječmenovih hlebov in dve ribi. In za vseh pet tisoč mož ga je bilo dovolj. Zato ljudje, ne glejte preko ograje h sosedom, kaj imajo več od vas. To kar imamo, je dovolj. Dovolj za lepo življenje, dovolj za nebesa in dovolj, da naredimo razliko v svetu. Ne rabimo nič drugega. Vsak ima svojih pet hlebov kruha in dve ribi in to je dovolj.

Včeraj smo smo prišli v to Marijino svetišče na Zasavsko Sveto goro, da razumemo težo naše vloge v tem boju med dobrim in zlim, med hudičem in nami, našo vero, zato, da okrepimo svojo vero in svoj pogum, svojo moč, svojo resnico, in vsa ta naša romanja imajo korist ravno v tem. Prišli smo sem, ker razumemo, da  smo tu bližje Bogu, da tukaj Bog na poseben način izpričuje, in da je pot, ki smo jo naredili, klic Bogu, da bi nas opogumil, posvetil, blagoslovil, da bi našli svoj blagoslov povsod, kamorkoli hodimo. Svet je boj,  je bojno polje med slabim in Bogom. In ko prihajamo h sveti maši, se prihajamo okrepit, saj je to največ, kar imamo, sveta maša, sveto obhajilo za boj proti hudemu. Pri vsaki maši je hudič poražen, saj je pri vsaki maši na oltarju prava Božja ljubezen in s tem ni večje klofute hudiču. Zato je prav, da se tega zavedamo in prihajamo h sveti maši, da uravnotežimo oni drugi pol. Tisti pol, ki iz svete maše živi. Tisti pol, ki ga sveta maša posvečuje in poveličuje. Mi in Bog smo sposobni narediti vse. Nahraniti pet tisoč mož z petimi hlebčki in dvema ribama ter hudiča stalno spravljati iz tira. Tudi zato smo farani prišli h tej sveti maši. Da bi se opogumili, kajti svet je takšen, kakršen pač je, zaletaval se bo v vse, kar je svetega, pa nič zato. Mi iz tega, kar je sveto, živimo in si upamo vsakega povabiti, da se nam pridruži. Naj bo Marija devica pri Bogu priprošnjica v tem našem vsakdanjem boju.

Avtor: Miro Pivar, foto in video: Miro Pivar