Otroci srečni, odrasli pomirjeni

Letos nas je pot popeljala v eno najhladnejših in tudi najbolj skrivnostnih okolij v Sloveniji, kjer nismo trepetali le pred nizkimi temperaturami, temveč tudi pred možnostjo srečanja z medvedom. A prav ta občutek pričakovanja in rahlega strahu je tisto, kar da takšnim dogodivščinam poseben čar. S športnim društvom Preserje smo se odpravili v Stari trg pri Ložu v kamp Beli Gaber.

Petek: prihod v kamp Beli Gaber

V petek dopoldne smo prispeli v kamp Beli Gaber, kjer sta nas prijazno sprejela lastnik in lastnica kampa. Toplina njunega sprejema in sproščena energija sta nas takoj pomirili. Nemudoma smo se lotili postavljanja šotorov, otroci pa so hitro začeli raziskovati naravo okoli nas. Popoldne nas je obiskal Laris iz Šole preživetja, ki nam je z zanimivim pristopom predstavil osnove preživetja v naravi. Z nami je delil praktične nasvete: kako učinkovito spakirati nahrbtnik, kaj so nujni pripomočki za preživetje v naravi, kako se zaščititi pred vremenskimi vplivi in kako si zgraditi bivak, ki te bo obvaroval mraza in vlage. Ko je nanesla beseda na medvede, smo vsi nekoliko zastrigli z ušesi. Laris nas je pomiril, razložil pravilno vedenje ob morebitnem srečanju in razblinil večino naših strahov. Nato smo si privoščili večerjo – pristno domačo jed kavro, sestavljeno iz kolerabe, fižola in krompirja.

Ob okusnem obroku smo spoznali tudi dva prijazna Švicarja, ki sta peš raziskovala Slovenijo. Njuna zgodba nas je prevzela – pustiti vse za sabo in se predati naravi, je bil navdihujoč kontrast vsakodnevnemu hitenju. Tako smo tudi njiju sprejeli v svojo ekipo in s tem potrenirali še angleščino. Nad našo odprtostjo in dobro voljo sta bila tako navdušena, da sta v kampu podaljšala še za eno noč.

Sobota: dan naravnih čudes in otroške razigranosti

Zjutraj smo dan začeli z razgibalno telovadbo, nato pa se odpravili proti Cerkniškemu jezeru. Vodička Janja nas je vodila po poti izvirov in nam razkrila skrivnosti tega edinstvenega ekosistema. Srečali smo se z redkimi rastlinami, divjimi orhidejami in tropom žuželk Vrbic, ki so nas malo presenetile, a tudi nasmejale.

Popoldne je minilo v duhu iger in smeha. Razdelili smo se v tri ekipe in tekmovali v zabavnih nalogah, kjer smo med drugim ugotovili, da se lahko spodnjice obleče tudi brez pomoči rok – kar je bilo še posebej zabavno. Dan smo zaključili z družabnim večerom ob skupni večerji.

Nedelja: Križna jama

Zadnji dan nas je znova razgibala jutranja telovadba, tokrat bolj intenzivna. Po zajtrku smo pospravili šotore, nato pa smo se nekateri odpravili še na ogled Križne jame. Grofica Janja nas je opremila z gumijastimi škornji in svetilkami, nato pa nas popeljala v popolno temo podzemlja. Opazovali smo kapnike, jamske živali in celo lobanjo jamskega medveda – precej večjega od današnjih rjavih medvedov. Na koncu smo se vkrcali v čoln in v popolni temi zapluli po jezeru. V trenutku, ko smo ugasnili svetilke, je voda zasijala v čarobni modrozeleni barvi. Akustika jame nas je navdihnila, da smo zapeli našo slovensko himno ter Kekčevo pesem – trenutek, ki se ga bomo še dolgo spominjali.

Zaključek: Otroci srečni, odrasli pomirjeni

Kampiranje nas vedno znova poveže – z naravo, med seboj in samim seboj. V naravi se spomnimo, kako malo v resnici potrebujemo – tople obleke, nekaj hrane, dobrih ljudi in smeha. Tam otroci tekajo umazani, polni idej, s praskami narave, a z iskricami v očeh.

Otroci srečni, odrasli pomirjeni. V današnjem tempu življenja so tovrstni oddihi neprecenljivi.

In zdaj, ko smo znova v vsakdanjem ritmu, že razmišljamo… Kam nas bo pot ponesla prihodnje leto?

Avtor: Teja Primc; Foto: Žiga Primc