Ohranjajmo brenčanje čebel v Zasavju

V galeriji Sivka v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu je odprta razstava,
s katero želijo predstaviti bogato čebelarsko tradicijo Zasavja – tradicijo, ki je mnogo več kot zgolj pridelovanje medu in čebeljih pridelkov. Je del življenja ljudi, del lokalne zgodovine, medsebojnega povezovanja, znanja in tudi spoštovanja do narave. 

Ko govorimo o Zasavju, najprej pomislimo na njegovo posebno pokrajino, na tri občine – Zagorje ob Savi, Trbovlje in Hrastnik –, na doline, hribe in gozdove in tudi na bogato industrijsko preteklost. Prav v tem okolju se je skozi desetletja razvijalo tudi čebelarstvo, ki je danes pomemben del kulturne in naravne dediščine tega prostora. Zasavje je območje, ki ga je močno zaznamovalo rudarstvo. Premogovništvo je več kot dve stoletji krojilo življenje ljudi in podobo pokrajine. A ob industrijskem razvoju je obstajala tudi druga, bolj tiha zgodba – zgodba ljudi, ki so svojo povezanost z naravo ohranjali skozi delo s čebelami. 

Začetki čebelarstva segajo v čas, ko so čebele gojili predvsem zaradi medu in voska. O posameznih čebelarjih iz 18. in 19. stoletja je ohranjenih razmeroma malo pisnih virov, vendar lahko upravičeno sklepamo, da je bilo čebelarstvo sestavni del vsakdanjega življenja tukajšnjih kmetij. Na območju Zasavja danes delujejo tri čebelarska društva – Čebelarsko društvo Zagorje ob Savi, Čebelarsko društvo Trbovlje in Čebelarsko društvo Hrastnik. V njih je vključenih približno 210 čebelarjev, ki skupaj skrbijo za okoli 2.000 čebeljih družin. Vsako od društev ima svojo zgodbo, svojo tradicijo in svoje posebnosti, vendar jih povezuje nekaj zelo pomembnega – ljubezen do čebel in zavest, da je njihovo delo pomembno za celotno skupnost. 

Čebelarsko društvo Zagorje ob Savi ima več kot stoletno tradicijo. Ustanovljeno je
bilo leta 1919 in je skozi desetletja pomembno prispevalo k razvoju in ohranjanju čebelarstva v Zagorju. Posebno pozornost namenja izobraževanju, delu z mladimi in ozaveščanju o pomenu čebel. Njegovo delo lepo predstavlja tudi Valvasorjeva čebelarska učna pot na Izlakah, ki obiskovalcem približuje svet čebel in čebelarstva. 

Čebelarsko društvo Hrastnik ima več kot šestdesetletno organizirano tradicijo. Od svoje ustanovitve leta 1963 ohranja čebelarsko dediščino, hkrati pa skrbi za prenos  znanja na mlajše generacije. Pri tem ni pomembno le samo čebelarjenje, ampak tudi zavedanje, kako pomembne so čebele za človeka, naravo in naše okolje.
Čebelarsko društvo Trbovlje pa predstavlja pomemben del čebelarske zgodbe Zasavja in nadaljuje tradicijo povezovanja ter organiziranega delovanja lokalnih čebelarjev. Njihove korenine segajo tudi v čas, ko so bili čebelarji na območju Zasavja povezani v okviru Čebelarskega društva Trbovlje–Hrastnik.

In prav povezovanje je ena najlepših značilnosti čebelarstva. Čebela namreč sama ne more ustvariti tega, kar ustvari družina. Njena moč je v sodelovanju. V povezanosti. V skupnem delu je prav zato čebelarstvo tako lep simbol skupnosti. Čebelarji se vključujejo v različne prireditve in dogodke, kjer obiskovalcem predstavljajo čebelje pridelke ter jih ozaveščajo o pomenu čebel v naravi. Posebno mesto pri tem imajo najmlajši. Če želimo, da bo čebelarstvo živelo tudi v prihodnje, moramo znanje in ljubezen do čebel predati otrokom. V zasavskih šolah danes deluje pet čebelarskih krožkov, v katere je vključenih več kot 80 učencev. To je podatek, ki vliva optimizem, saj kaže, da čebelarska tradicija ni le del preteklosti, ampak ima svoje nadaljevanje tudi v prihodnosti.

Mladi se skozi čebelarske krožke ne učijo samo, kako skrbeti za čebele. Spoznavajo odgovornost, vztrajnost, pomen sodelovanja in predvsem spoznanje, da je človek tesno povezan z naravo. Čebele nas namreč učijo marsičesa tudi to, da je za velike rezultate potrebno veliko majhnih dejanj. Da ima vsak posameznik svojo nalogo. In da je za obstoj celotne skupnosti pomembno, da vsak prispeva svoj del. Zasavski čebelarji pa niso zaznamovali samo svojega lokalnega okolja. Skozi zgodovino so posamezniki s svojim delom presegli lokalne meje in pustili pomemben pečat tudi širše. Med njimi je čebelar Janez Sovre iz Hrastnika, ki je leta 1912 v Celju za svoje dobro delo prejel diplomo. Prav tako velja omeniti čebelarja Frančiška Rojina, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju slovenskega čebelarstva.

V novejšem času sta slovensko čebelarstvo zaznamovala tudi Marjan Skok, ki je vodil Čebelarsko zvezo Slovenije v obdobju osamosvojitve Slovenije, in Jožef Smrkolj, član vodstva Čebelarske zveze Slovenije ter čebelar in inovator, ki je za svoje delo na področju čebelarstva prejel več priznanj. 

S to razstavo želimo pokazati utrip dela v posameznih čebelarskih društvih in je  poklon vsem generacijam zasavskih čebelarjev. Tistim, ki so čebelarili nekoč, tistim, ki za čebele skrbijo danes, in predvsem mladim, ki bodo to tradicijo nekoč nadaljevali. Naj bodo razstavni panoji, fotografije in predstavljeno gradivo priložnost, da se spomnimo ljudi in njihovega dela, da spoznamo bogato čebelarsko dediščino Zasavja in da morda tudi sami pogledamo na čebelo z nekoliko drugačnimi očmi. Kajti čebela je majhna, njeno delo pa je veliko. In čeprav je njen svet skrit v panju, njeno delo sega daleč preko njega – v naše sadovnjake, travnike, gozdove in nenazadnje na naše mize.

Naj bo zato današnja razstava predvsem zahvala čebelarjem za njihovo delo,
poklon tradiciji in spodbuda prihodnjim generacijam, da bodo znale ceniti in
ohranjati to dragoceno dediščino. Hvala vsem, ki ste s svojim delom, znanjem in predanostjo prispevali k temu, da čebelarstvo v Zasavju živi še danes. 

Zbrane je nagovoril Franci Lazar, predsednik ČD Zagorje ob Savi, ki je dejal:

»Spoštovani predsednik APMM, gospod Kozmus, cenjeni gostje iz tujine, ljubitelji čebelarstva, svetovalci ter seveda vsi čebelarji in čebelarke – lepo dobrodošli na današnjem odprtju razstave čebelarskih društev iz Zasavja. Čebelarstvo ima pri nas res dolgo tradicijo. Prvi zapisi segajo že v 17. stoletje, ko je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi o čebelah in njihovih pridelkih s tega območja. Organizirano delovanje čebelarjev v društvih pa ima v Zasavju že več kot stoletno tradicijo. Danes našo regijo povezujejo tri društva – Zagorje, Kisovec in Trbovlje. Čeprav je Zasavje najmanjša slovenska regija, je iz naših krajev prišlo kar nekaj pomembnih ljudi, ki so zaznamovali slovensko čebelarstvo. Na razstavi je prikazan del naše zgodovine, naši dosežki in dejavnosti – od društvenih domov in čebelnjakov do učnih poti in številnih drugih projektov. Veliko pozornosti namenjamo tudi ozaveščanju o pomenu čebel in čebeljih pridelkov. Še posebej pomembno pa je naše delo z mladimi. Preko čebelarskih krožkov in različnih dogodkov jim skušamo približati čudoviti svet čebel in jih spodbuditi, da bodo to tradicijo nekoč nadaljevali. Zato vas lepo vabim, da si razstavo ogledate, poklepetate z nami in spoznate del naše zasavske čebelarske zgodbe. Vabljeni pa tudi v Zasavje. Naši kraji so bili nekoč močno povezani z rudarstvom in industrijo, danes pa se vse bolj kažejo kot zelena oaza sredi Slovenije. Lepo vabljeni, da nas obiščete, spoznate naše kraje in naše ljudi. In naj zaključim čisto po čebelarsko: Naj vam bo pri nas lepo – in naj medi! Hvala in dobrodošli!« 

Besede razstavi na pot je dodal tudi podpredsednik Marko Alauf, ki je dejal, da je zelo lepo videti toliko ljudi v tej naši galeriji: »To je naša galerija Sivka, ki jo v okviru razstav prirejamo za naše čebelarje, pa tudi za druge ljubitelje in ustvarjalce. Zelo sem ponosen, da se je Zasavska regija odločila svojo dejavnost predstaviti prav v naši galeriji Sivka. Kot je rekel predsednik: Zasavska regija je sicer majhna, ampak po duši in po svojem delu ste ogromni. In na to ste lahko zelo, zelo ponosni. Ponosni pa smo tudi mi na Čebelarski zvezi, kot njeno vodstvo, da imamo v tako majhni regiji tako dejavne in predane čebelarje. Prepričan sem, da ima vsa Slovenija podobne čebelarje in da glas slovenskih čebelarjev sega daleč, daleč preko meja Slovenije. Verjetno bo Peter znal o tem povedati še več, saj je v tej svetovni organizaciji in bo lahko povedal, kako zelo nas cenijo po svetu. Resnično, svet ima Slovenijo za domovino čebelarstva. Morda včasih sami na to pozabljamo in smo preveč kritični. Ampak vseeno – bodimo ponosni na to, kar imamo, hkrati pa priznajmo tudi kakšno napako in jo poskušajmo popraviti.« 

Za njim je prišel do besede še predsednik ČZS Boštjan Noč, ki je bil zelo kratek – najprej je čestital vsem pripravljavcem, med njimi tudi Stanki Subotič, in organizatorjem te razstave: »Kot je že Marko povedal, mogoče se res sliši malo, da so samo tri društva, in na prvi pogled se to ne zdi veliko. Ampak če se malo ozremo po teh plakatih, hitro vidimo, kako zelo ste aktivni, koliko stvari počnete in koliko energije vlagate v svoje delo. Mislim, da bi se lahko marsikatero društvo zgledovalo po vas. Iskrene čestitke vsem vam in vse pohvale za vaš trud, aktivnost in predvsem za to, da svoje delo tudi tako lepo predstavite.« 

Do besede prišel tudi Peter Kozmus, predsednik Apimondije, ki je svoj nagovor izrekel v dveh jezikih – slovenščini in angleščini. Otvoritve razstave so se namreč udeležili tudi številni tuji gostje, ki so na srečanju projekta B-THENET in PROJEKT BEEXPERT v ČZS na Brdu pri Lukovici in prihajajo iz Turčije, Španije, Nizozemske, Francije, Nemčije, Hrvaške, Litve in Latvije. Seveda je gostom najprej razložil, kje se nahajajo, in sicer v galeriji »Karniolanbi«, poimenovani po kranjski čebeli, na katero smo zelo ponosni: »Kot veste, je bilo to eno od vprašanj v našem kvizu. Vsako leto tu pripravijo različne razstave in različnim regijam omogočijo, da predstavijo svoje delo. Trenutno se predstavlja Zasavje, ki ga sestavljajo tri lokalna čebelarska društva. V Sloveniji imamo več kot 200 lokalnih čebelarskih društev in vsa so zelo dejavna. Vesel sem, da bomo čez dva dni, v soboto, obiskali eno od njih in si ogledali njihovo delo v praksi. Na plakatih lahko vidite njihove dejavnosti. Veliko pozornosti namenjajo delu z učenci. Čeprav so društva majhna, vodijo pet čebelarskih krožkov, ki jih obiskuje več kot 80 učencev. To je res izjemno. V svoji zgodovini so imeli tudi pomembne posameznike, ki so na področju čebelarstva delovali na nacionalni ravni, na primer Frančiška Rojino in nekdanjega predsednika društva Jožeta Smrkolja, ki je danes z nami. Morda razumete, da je to zanje pomemben trenutek, zato nosijo naše čebelarske obleke. V Sloveniji imamo poleg njih tudi obleke za prosti čas, ki so nekoliko drugačne in jih boste morda videli v soboto. Na drugem plakatu lahko vidite, kako pomagajo pri gradnji nacionalnega čebelarskega središča. Obiskali bomo tudi njihove prostore. Številna lokalna društva imajo namreč svoja središča, ki morda niso velika, vendar so pomembna za njihovo delovanje. Ko končamo, si razstavo oglejte in poskusite izvedeti več o njihovem delu. V soboto bomo eno od teh društev tudi obiskali in njihovo delo videli v praksi. Čeprav gre le za tri majhna društva, dosegajo izjemne rezultate, zato si res zaslužijo velik aplavz. Zelo lepo je videti toliko ljudi v tej naši galeriji.« 

Tudi tokrat je odprtje razstave povezovala Barbara Dimc in med ostalim požela največ aplavza prav pri napovedi Domna Šergana, ki je zaigral kar nekaj poskočnih viž med posameznimi govori in s tem udeležence tokratnega srečanja in odprtja spodbudil, da so zaplesali in ne le, da so znali plesati, tudi vriskati so znali. Razstavo si lahko ogledate v prostorih galerije Sivka v času odprtja gostišča Čebelica. 

Avtor: DJD; Foto: DJD