Mag. Renata Kosec: Županstvo je poslanstvo, saj delaš za ljudi

Kaj pravi o stereotipih, ki spremljajo funkcionarje, o ženskah na vodilnih položajih, kaj meni o županskih plačah, omejitvi županskih mandatov in v kakšnem odnosu sta z njenim predhodnikom … – o tem in še čem smo se pogovarjali z županjo mag. Renato Kosec, ki se bliža polovici svojega prvega mandata.

Že več kot poldrugo leto ste na čelu Občine Domžale. Bi se danes ponovno odločili za kandidaturo?

Kratko in jedrnato: da. V čast mi je biti županja Domžal in to funkcijo opravljam kot poslanstvo. Kot smo napovedali v Listi Renate Kosec ob moji kandidaturi, vzpostavljamo novo politiko, še bolj se odpiramo javnosti in želimo vključevati vse segmente družbe. Pri uresničevanju zastavljenih programskih ciljev pa imajo seveda pomembno vlogo občinski svetniki ter odlični sodelavci v občinski upravi.

Kandidirali ste s svojim načrtom razvoja občine po tem, ko ste bili že več let aktivni v lokalni politiki. Se je od prvih županskih korakov do danes vaša vizija kaj spremenila?

V občinsko upravo sem vstopila kot pripravnica in nato kot javna uslužbenka opravljala različna dela. Zadnja leta sem bila podžupanja. Vse to jemljem kot prednost, saj sem na ta način spoznala delovanje sistema in stvari danes kot županja bolje razumem. Drži, da je vloga župana precej bolj odgovorna, a mi je sprejemanje odločitev, za katerimi tudi stojim, velik izziv, ki se ga lotevam z vso odgovornostjo in ponosom. Brez kilometrine in preteklih izkušenj bi bilo to veliko težje.

Podžupansko funkcijo ste opravljali v času prejšnjega župana Tonija Dragarja. V kakšnem odnosu sta danes?

Spoštujem ga, ne nazadnje me je on povabil v politiko. Drži, da me je po ustanovitvi moje stranke Lista Renate Kosec razrešil s funkcije podžupanje, a imava danes povsem korekten odnos. Ko se srečava, se pogovoriva, tudi pošaliva.

Ljudi na vodilnih položajih družba rada kategorizira,»predalčka«. Kako se označujete sami?

Bistveno je, da se nikoli ne pretvarjaš. Enak kot si zasebno, moraš biti v pisarni in povsod drugod. Rada opravljam to delo, se srečujem z občani. To sem jaz. Zato pravim, da je županstvo poslanstvo, saj delaš za ljudi. Očitno sem v volivcih vzbudila zaupanje, glede na to, da so me pri toliko kandidatih izvolili v prvem krogu. Politične opredelitve me ne zanimajo, sem županja za vse občane, ne glede na to, ali so levi, sredinski ali desni. Sem pa ponosna, da sem neodvisna. Sodelujemo z vsemi, ki spoštujejo načela integritete in transparentnosti. Dela je dovolj za vse, ne glede na to, na kateri strani je kdo. Delamo za javni interes, za vse občane.

Vas moti, da se še vedno ukvarjamo s stereotipi na podlagi spola?

Zdi se mi, da v letu 2024 s to temo res ne bi smeli več izgubljati časa. S tem se ne obremenjujem, imam drugo delo. Ne glede na to, ali si ženska ali moški, si moraš izboriti svoj prostor in se izkazati s svojim delom. Drži pa, da smo od 212 občin le v 29 na čelu županje. Morda nam ženskam včasih primanjkuje poguma za kandidaturo na vodstvene položaje. Seveda pa moraš imeti za to podporo tudi v družini in najti ravnotežje med zasebnim in profesionalnim življenjem.

Lanskoletne poplave so tako kot občino nasploh verjetno najbolj zaznamovale tudi prvi del vašega mandata. Okrog tega je bilo napisanega že veliko, pa vendarle: kako ste zadovoljni s potekom sanacije?

Moram pohvaliti državo. Direkcija RS za vode je takoj začela izvajati intervencijske ukrepe v južnem in severnem delu občine. Dobro sodelujemo tudi z Občino Kamnik. Seveda pa razumem civilne iniciative, ki so nastale v Homcu in Biščah. S krajani smo ves čas v stiku, treba pa je razumeti, da je za urejanje vodotokov pristojna država. Poplave so nekatere druge občine prizadele precej bolj in je razumljivo, da jih država obravnava prednostno. Naravna ujma je po eni strani pokazala, da smo kljub protipoplavnim ukrepom lahko zelo ranljivi, po drugi strani pa smo dokazali, da smo odprti do krajanov in jim tudi v tej situaciji stojimo ob strani. Smo tudi edini, ki smo svojim občanom izplačali občinsko finančno pomoč. Ni še vse, kot je bilo, a aktivnosti potekajo naprej.

Bistveno je, da se nikoli ne pretvarjaš. Enak kot si zasebno, moraš biti v pisarni in povsod drugod.

Kaj je bilo sicer v ospredju prve polovice vašega mandata?

Zagrizli smo v kislo jabolko – ureditev mirujočega prometa v Domžalah. Verjamem, da ukrep ni všeč vsem, a nam je uspelo zagotoviti več razpoložljivih parkirnih mest. Na dolgi rok želimo ob tržnici urediti mestni park in že razmišljamo o nadgradnji garažne hiše ali morda ureditvi parkirišča P+R na obrobju mesta. Bistveno pa je, da zagotovimo pogoje, da bo središče Domžal prijetno in sproščujoče ter prijazno pešcem in kolesarjem. V ta namen smo pred kratkim vzpostavili tudi sistem izposoje koles DBajk, ki je že naletel na odličen odziv, tako da preučujemo možnosti za širitev tudi v druge kraje. Želimo povečati povezljivost in v Domžale pripeljati Ljubljanski potniški promet. Spogledujemo se tudi s tem, da bi v dogovoru z državo omejili promet na Ljubljanski cesti in pridobili mirno cono ter več mestnega utripa. Se pa v rokavu skriva še kak adut.

Kaj imate v načrtu v naslednjih letih?

Želim si sodelovanja in vključevanja v razvoj občine tudi skupin, ki so bile morda doslej spregledane, npr. na področju kmetijstva, gospodarstva, ranljivih skupin. Pri delu se srečujem z ljudmi, katerih zgodbe me navdahnejo ali pa opozorijo na področja, ki zahtevajo našo pozornost. Hvaležna sem za te uvide. Predvidene so investicije na področju vzgoje in izobraževanja ter v športno infrastrukturo. Prenavljamo kotalkališče, pripravlja se ob-nova kopališča. Čaka nas odločitev glede širitve zdravstvenega doma, korak naprej pa bo potreben tudi pri institucionalnem varstvu starejših. Nadaljevali bomo participativni proračun. V enem mandatu je sicer težko vse narediti. Načrtujemo gradnjo dnevnega centra za starejše, centra za zaščito in reševanje, gasilskega doma. Nadejamo se realizacije avtocestnega priključka Študa, o katerem se govori že 20 let, zdaj pa se zadeve spet premikajo. V prihodnje računamo tudi na državne projekte.

Celoten intervju si lahko preberete v junijski številki Domžalke na tej povezavi.

Avtor: Aleš Senožetnik; Foto: Tina Dokl