Leto koronavirusa – leto preizkušenj in leto zaupanja

Dvanajstega marca lani je vlada prvič razglasila epidemijo, ki je trajala do konca maja, ko se je slika izboljšala, nato pa je bila znova razglašena 19. oktobra, januarja podaljšana in še traja. Kdaj se bomo resnično poslovili od virusa, je težko ugibati, ga bo pa po napovedih strokovnjakov brez precepljenosti težko premagati. Je pa dejstvo, da svet od začetka epidemije ni več tak, kot smo ga bili vajeni. Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja okužb smo omejeni z gibanjem in stiki, posledice pa čuti celotna družba. Zaradi posledic okužbe s koronavirusom je v Sloveniji v dobrem letu dni umrlo že več kot 4200 ljudi, ki so za seboj pustili užaloščene svojce, sorodnike in prijatelje. Umrlim žal ne moremo vrniti življenja, žalujočim ne moremo odvzeti bolečine, je pa prav, da se od njih ob prvi obletnici epidemije poslovimo spoštljivo in dostojanstveno.

Leto preizkušnje osnovnih človeških vrednot

»Leto 2020 bo zagotovo v naši zavesti ostalo zapisano kot leto preizkušenj, leto strahu, mogoče pri kom tudi kot leto negodovanja in nezadovoljstva, zagotovo pa bo to pri nas vseh leto preizkušnje osnovnih človeških vrednot, kot so solidarnost, pripravljenost za odpoved osebnim ciljem za dosego skupnega dobrega, pomoč bližnjemu v zavesti tveganja lastnega zdravja in življenja,« nam je v uvodu pogovora povedal domžalski župnik mag. Klemen Svetelj. Ob tem je izpostavil tudi plemenitost človeškega srca, ki se ne boji tveganja in trpljenja, ampak je pripravljeno žrtvovati se za druge: »In vsi ti zgledi kličejo k posnemanju.«

Kot bi se nenadoma povsem nemočni znašli v čakalnici, v katero nismo prostovoljno vstopili

Tudi Irena Štrus, strokovna vodja Medgeneracijskega centra Bistrica Domžale, je dejala, da je bilo leto 2020 leto številnih izzivov in preizkušenj ter obenem priložnost številnih dognanj in spoznanj. Tako o sebi kakor o drugih. Sočasno pa je tudi vsako življenjsko obdobje posebno in drugačno. Obdano je s posebnostmi in pričakovanji, ki v določeni meri vplivajo na doživljanja oseb, ki se na poti skozi življenje znajdejo v njih. Vsak izmed nas je edinstven in poseben. Unikaten. Kar vsekakor vpliva na rokovanje z izzivi in posledično odzivom nanje. »Obstajajo pa situacije, ki nas povežejo in združijo v naši različnosti. Slednje se je pripetilo spomladi leta 2020, ko je v naša življenja vstopil koronavirus, ki je s seboj prinesel izjemen strah in gotovost spremenil v negotovost. Iz nas je izvabil vsa tista občutja, ki smo jim predhodno skušali zbežati. In tako je občutek ujetosti postal naš dnevni spremljevalec. Bilo je, kot bi se nenadoma povsem nemočni znašli v čakalnici, v katero vsekakor nismo prostovoljno vstopili,« je svoje misli o letu 2020 strnila Štrusova.

Spoznali so, da skupaj zmorejo

V več kot letu dni pandemije bolezni covid-19 so po besedah mag. Nataše Zalokar, direktorice Doma upokojencev Domžale, v njihovem domu naučili prepoznati simptome, poznajo približen čas prebolevanja, mogoče zaplete, ki lahko vodijo v težji potek bolezni in tudi v smrt, pa tudi možnost, da okužba mine asimptomatsko, brez znakov, kar velja zaradi možnosti okuženja drugih ljudi za posebej skrb vzbujajoče. »Navadili smo se tudi na zaščitne ukrepe – od nošenja mask, razkuževanja do varnostne razdalje. Vse to smo naučili tudi naše stanovalce in svojce. Spoznali smo, da skupaj zmoremo veliko,« je povedala mag. Zalokarjeva.

Koronavirus je žal zahteval svoj davek

Okužba z virusom je na žalost zahtevala tudi svoj davek. Do vključno 21. marca letos so v Sloveniji potrdili dobrih 206.317 primerov okužb s koronavirusom, od tega je umrlo 4259 ljudi. V teh težkih trenutkih, ko obolevajo in umirajo naši najbližji, sorodniki in prijatelji, je prav da stopimo skupaj, saj bomo le tako lahko uspešno premagali nevidnega sovražnika.

Izkušnja človeka strese, ga pretrese in pripravi do tega, da začne na vso zadevo gledati drugače

Mag. Klemen Svetelj nam je povedal, da je kot župnik župnije Domžale lani pokopal vsaj 10 oseb, ki so umrle zaradi virusa. In približno za toliko je število umrlih lansko leto tudi preseglo povprečje preteklih let: »To človeka strese, ga pretrese in pripravi do tega, da začne na vso zadevo gledati drugače. Kar nekaj primerov sem imel, ko so me klicali ljudje, s katerimi sem bil pred dnem ali dveh v stiku in so nato zboleli za virusom. Nekajkrat sem se šel vmes testirat, da sem najprej pomiril samega sebe ter nato lahko z vsaj približno mirnim srcem opravljal naprej svoje poslanstvo. Vendar strah deluje, nevidni virus se je zažrl v vse naše medosebne stike. Težko mi je bilo, ko skoraj tri mesece nisem šel do svojih staršev. Saj smo se slišali po telefonu, a to ni isto. Nobenih obiskov, nobenih tesnejših odnosov, vse na daljavo … Verjamem, da to ni samo moja izkušnja, ampak ste to doživljali tudi vsi ostali.«

Stanovalci domov za starostnike so bili v tem obdobju izjemno ranljiva skupina

Tako kot širom po Sloveniji so se tudi v Domu upokojencev Domžale in MGC Bistrica Domžale soočali s številnimi okužbami med njihovimi stanovalci in pa tudi zaposlenimi. Zaradi preventivnih ukrepov v času spopadanja z nevarnim virusom, ki so jih fizično oddaljili od bližnjih, so bili stanovalci izjemno ranljiva skupina. Treba se je zavedati, da je večina stanovalcev domov za starostnike dočakala zavidljivo starost, vendar so zaradi povsem naravnih zakonitosti fizično precej onemogli. Pridružile so se jim najrazličnejše zdravstvene težave, ki so mnogim povzročile številne nevšečnosti in celo onemogočile povsem svobodno ter samostojno gibanje. Prav zaradi te ranljivosti je bil prihod virusa za nekatere žal usoden.

Umrlim žal ne moremo vrniti življenja, žalujočim ne moremo odvzeti bolečine

Še vedno pa so skrb vzbujajoče posledice, ki zaradi spremenjenega načina življenja pestijo vse nas. Mag. Nataša Zalokar se je ob tem spraševala, kakšne posledice imata šolanje na daljavo in delo od doma, omejevanje starostnikov pri socialnih stikih, kako so se spremenile potrebe po drugih zdravstvenih storitvah in kakšne ukrepe moramo spoštovati v imenu omejevanja širjenja okužb. Po njenih besedah se življenje v Domu upokojencev Domžale počasi normalizira, misli pa pogosto uhajajo na lanski oktober, ko se je okužba začela širiti v njihovem domu.

Starostniki si kljub zavedanju minljivosti življenja želijo preživeti kar se da mirno in prijetno starost

Po besedah Irene Štrus je vsak stanovalec MGC Bistrica ob prihodu k njim prinesel s seboj najrazličnejše spomine in izkušnje. Stvari, ki so jim bile in so jim še venomer ljube. V zanje novih prostorih, s povsem nepoznanimi ljudmi, so si tudi s pomočjo spominov pričarali tisti občutek topline in domačnosti. Za marsikoga izmed njih bo to zadnji dom, ki se ga bodo še spominjali. »Stari ljudje se zavedajo minljivosti in vsekakor vedo, da se bo tudi zanje čas nekoč iztekel. Tudi zato si po številnih življenjskih preizkušnjah, na osnovi katerih so si snovali bogato zakladnico znanj in modrosti, želijo preživeti kar se da mirno in pa prijetno starost. Marsikomu izmed njih je želje prekrižala grožnja v podobi nevarnega virusa, ki je v minulem letu vstopila v njihova življenja in na svojevrsten način vplivala na njihovo vsakdanjost,« je pojasnila Irena Štrus.

Zaradi spreminjajočih se razmer so se počutili izjemno negotovo in prestrašeno

Čeprav je starost pogosto obarvana z upadom kognitivnih ali motoričnih zmožnosti, to ne pomeni, da se je avtomatično znižala tudi njihova zmožnost percepcije, razumevanja in občutenja dogajanja okoli njih. Zaradi spreminjajočih se razmer in odvzete jim poznane vsakodnevne rutine so se po besedah Irene Štrus starostniki počutili izjemno negotovo in prestrašeno. Včasih tudi izgubljeno: »Rutina, vsakodnevna ponovitev istih stvari, ravno zaradi predvidljivosti nudi tako zelo znan in poznan ter izjemno dragocen občutek varnosti. Pomaga nam občutiti, kje smo in kam gremo, kaj lahko pričakujemo in čemu se lahko izognemo. Zaradi prepovedi obiskov in posledično fizične oddaljenosti od bližnjih so se starostniki pogosto počutili zapuščene in odrinjene.«

K poglabljanju stiske je pripomogel tudi strah pred virusom, morebitnimi zapleti in lastno minljivostjo

Zaradi pomanjkanja fizičnega stika, objema in skupnega preživljanja časa so se počutili osamljene. Sčasoma so zaradi negotovih razmer in strahu, ki so ga občutili, postajali vse bolj zaskrbljeni, ne le zase, ampak tudi za svojce in prijatelje. Posledica preventivnih ukrepov so bile tudi nenadne premestitve stanovalcev, ki so se bili primorani odpovedati nečemu znanemu in poznanemu, ter se, kar se da hitro prilagoditi novim okoliščinam. »Skupaj z osebjem, ki je bilo postavljeno pod dodatni pritisk, stres, zahteve in pričakovanja, so se tako znašli v zanje povsem novi situaciji. Premeščeni v posebne sobe, kjer so se znašli v družbi oseb, ki niso bili njihovi sostanovalci, so si za nedoločen čas delili skupni prostor. K nastalim razmeram so svoj doprinos prispevala še spremenljiva zdravstvena stanja, zaradi česar so se starostniki počutili precej nemočni in dezorientirani,« nam je zaupala Irena Štrus in dodala, da je bil to zanje pravi šok: »Zaradi izgube rutine in druženj, ki so bila zanje prijetna doživetja, je marsikdo od njih občutil tesnobo in strah. K poglabljanju stiske je pripomogel tudi strah pred virusom, morebitnimi zapleti in lastno minljivostjo, kar so starostniki izrazili na sebi lasten način. Občutek zapuščenosti in izoliranosti, ki so se jima pridružile še misli na neizrečene besede, so jih spravljale v dodatno stisko. Zaradi negotovosti je občutek strahu prerasel v pravo grozo. Grozo pred neznanim.«

So bili pa vmes tudi zelo lepi primeri, ko so se družine med seboj še bolj povezale

Po besedah mag. Klemena Svetelja je bilo obdobje karantene gotovo težko za vse, saj smo morali praktično čez noč spremeniti svoje življenjske običaje. Nekaterim je bilo težko odpovedati se potovanjem in dopustu, drugje so otroci lastnim staršem postali breme in odveč. »So bili pa vmes tudi zelo lepi primeri, ko so se družine med seboj še bolj povezale, kjer so si starši vzeli čas za svoje otroke in se z njimi pogovarjali, igrali karte, preprosto bili skupaj. Nihče ni bil zadovoljen s šolo na daljavo, vsem nam je jasno, da je kvaliteta takšnega učenja slabša, a v izrednih razmerah je boljše to kot popolnoma nič. Sam sebi sem velikokrat rekel, da mi sploh ni hudo: ne trpim lakote, saj imam poln hladilnik, imam streho nad glavo in toplo sobo, zvečer grem lahko mirno spat brez strahu, da me bo ‘noč vzela’. Marsikdo med nami še pomni čase, ko se je to dogajalo ne samo eno leto, ampak bistveno dlje,« je povedal mag. Svetelj.

Socialno smo postali veliko bolj šibki in odtujeni drug od drugega

Tudi delovanje župnije je bilo v tem času okrnjeno, nekaj časa je bila popolna blokada. Je pa mag. Klemen Svetelj vesel, da zdaj, sicer z omejitvami, lahko znova nudi vsaj osnovno duhovno pomoč. »Opažam pa drugo stvar: polenili smo se! Navadili smo se, da smo bistveno več časa pred TV ekrani ali ob internetu. Tehnologija nam omogoča, da nam je vse dosegljivo iz domače sobe, sploh nam ni treba več nikamor iti. In to nam je postalo všeč, si štejemo za civilizacijski napredek in uspeh. Saj do določene mere je res, ampak za kakšno ceno! Socialno smo postali veliko bolj šibki in odtujeni drug od drugega. Ker je širše družbeno življenje v določenih segmentih še vedno omejeno, trpi naše kulturno življenje in ustvarjanje, zožuje se intelektualna širina ljudi, izgublja se zaupanje v stroko in znanost, v iskanju resnice vedno bolj primanjkuje argumentiranega kritičnega dialoga med ljudmi. In verjetno so to za širšo družbo na dolgi rok še veliko hujše posledice od vsake smrtne žrtve. Tudi če bi umrl en sam človek za virusom, bi bilo že preveč; tukaj pa propada narod v svojih temeljih,« je obrazložil mag. Klemen Svetelj.

Leto preizkušnje naše človeškosti

Za konec je mag. Klemen Svetelj še povedal, da bo leto 2020 v naši zgodovini ostalo kot leto preizkušnje naše človeškosti: »V tem letu ne bomo pisali o velikih masovnih dogodkih, ker so le-ti po večini odpadli. Lahko pa bomo pisali o tem, da nam mnogi posamezniki še vedno govorijo o plemenitosti človeškega srca, ki se ne boji tveganja in trpljenja, ampak je pripravljeno žrtvovati se za druge. In vsi ti zgledi kličejo k posnemanju!«

Avtor: Miha Ulčar; Foto: pixabay.com