Kamničan Tomaž Humar: Legenda slovenskega alpinizma, ki je premagal nemogoče

Včeraj bi praznoval svoj rojstni dan, njegovo ime še vedno živi v spominih vseh nas, ljubiteljev gora. Tomaž Humar je bil eden najprepoznavnejših slovenskih alpinistov, ki je s svojimi dosežki zaznamoval zgodovino plezanja in se zapisal med legende slovenskega in svetovnega alpinizma.

Tomža Humar, rojen 18. februarja 1969 v Ljubljani, je večino svojega življenja preživel v Kamniku. Bil je oče dveh otrok, zaposlen na Carinski upravi v Ljubljani, a njegova strast so bile gore. Leta 1987 se je pridružil Alpinističnemu odseku Kamnik, kjer je začel graditi svojo impresivno plezalno pot. Opravil je več kot 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih, mnoge med njimi v najzahtevnejših stenah sveta. Najbolj odmeven je bil njegov solo vzpon na Daulagiri leta 1999, ki mu je prinesel svetovno prepoznavnost. Plezanje v alpskem slogu, brez odvečnih varovanj, je bila njegova pot – pot samostojnega raziskovalca višav.

Imel je poseben odnos do gora in veljal za človeka, ki je imel ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Plezal ni zaradi slave ali priznanj, temveč zaradi globoke osebne povezanosti z višavami. Bil je nepredvidljiv, vztrajen in drzen. Tisti, ki so ga poznali so ga opisovali kot: “nor, a nikakor ne neumen.”

Po hudi nesreči leta 2000, ko si je pri padcu v domači hiši hudo poškodoval noge, so zdravniki napovedovali konec njegove plezalne kariere. Toda Humar se je z neverjetno voljo vrnil in ponovno osvajal najzahtevnejše stene.

“Vse, kar si, JE; vse, kar JE, si.” – Tomaž Humar

Leta 2005 se je odpravil na slovito južno steno Nanga Parbata, vendar se je zaradi vremenskih razmer in črevesne bolezni moral umakniti. Dve leti kasneje se je ponovno vrnil a ga je stena na 6000 metrih ukleščila in mu ni pustila ne naprej, ne nazaj. Reševalni helikopter se je takrat dvignil na omenjeno višino in rešil Tomaža.

Kljub vsem preizkušnjam se ni odpovedal Himalaji. Novembra 2009 je na Langtang Lirungu doživel svojo zadnjo odpravo. “Jagat, ta je moj zadnji,” so bile njegove zadnje besede, ki jih je namenil šerpi Jagatu Limbuju, poleg njega edinemu članu odprave. Na željo svojcev in prijateljev je ostal v Himalaji, tam, kjer je bil najbolj doma.