Kam z blatom iz čistilnih naprav 

V kongresnem centru Brdo pri Kranju je zadnji teden v septembru potekal 6. kongres družbe KOTO, na katerem so ugledni strokovnjaki med drugim razpravljali o spremembah Direktive IED in energetski tranziciji v mesnopredelovalni industriji, obravnavali pa tudi strategije kmetijske politike in se seznanjali z aktualno problematiko ravnanja z blatom iz čistilnih naprav. Na kongresu je predavanje na to temo prispevala dr. Marjetka Levstek, direktorica JP CČN Domžale-Kamnik. 

 

Slika 1: dr. Marjetka Levstek, direktorica JP CČN Domžale-Kamnik, je na 6. kongresu družbe KOTO prispevala predavanje na temo »Kam z blatom iz čistilnih naprav?«

V družbi KOTO, ki že več kot sedem desetletij deluje v domači živilskopredelovalni industriji, s svojimi rešitvami nudijo podporo tudi komunalnemu gospodarstvu, saj izvajajo storitve prevzema in predelave muljev iz komunalnih ter industrijskih čistilnih naprav ter zbiranja in predelave odpadkov, ki so primerni za predelavo v njihovi lastni bioplinski napravi. 

Dr. Marjetka Levstek je v svojem predavanju z naslovom »Kam z blatom iz čistilnih naprav?« uvodoma predstavila podatke o količinah nastalega blata, ki jih obdelujejo v čistilnih napravah iz različno obremenjenih odpadnih komunalnih in industrijskih voda, s poudarkom na prehrambni dejavnosti. Udeležence je seznanila, da v Sloveniji deluje preko 550 komunalnih čistilnih naprav velikosti med 50 in 555.000 PE, v katerih letno nastane okoli 100.000 ton zgoščenega in posušenega blata oziroma 40.000 ton suhega blata (100-% suha snov).

Poudarila je, da v Sloveniji še vedno nimamo celostne rešitve za zmanjševanje količin blata, zato so gospodarske javne službe skoraj v celoti odvisne od tujine, kamor ga oddajajo prek prevzemnikov odpadkov, izbranih na javnih razpisih: »V letu 2024 oddaja komunalnega blata poteka brez težav, vendar cena za tono oddanega blata trenutno znaša okoli 180 evrov, kar za čistilno napravo predstavlja velik strošek. V tujini komunalno blato konča v procesih sežiga ali kompostiranja. V komunalnih podjetjih se še vedno zelo živo spominjamo na konec leta 2019, ko se je pot oddaje blata na Madžarsko čez noč zaprla. Takrat je cena za oddajo blata s 65 evrov za tono takoj poskočila in nekatera komunalna podjetja, ki niso imela svojih začasnih skladišč, so ostala pred zelo težko nalogo, kam in kako oddati blato. Obstajala je zelo velika nevarnost, da bi zaradi nezadostnega odvajanja blata iz čistilnih naprav to začelo prehajati v naše vodotoke,« je na tovrstna tveganja za okolje opozorila dr. Levstek in navedla, da je zavedanje o naši veliki odvisnosti od tujine sčasoma postajalo vse bolj izrazito: »Na ravni države so se začeli intenzivni pogovori za izgradnjo treh monosežigalnic, kjer bi po zgledu tujih držav, kot je Nemčija, sežigali samo blato iz komunalnih čistilnih naprav. Blato namreč vsebuje fosfor (3-6 % suhe snovi), ki je po sežigu ujet v pepelu in se ga po kemijskih postopkih lahko ponovno pridobi (npr. v obliki fosforne kisline). Fosfor je namreč strateška surovina za proizvodnjo gnojil. Ruda, iz katere sedaj pridobivajo gnojila, prihaja iz severne Afrike, kar ponovno pomeni veliko odvisnost in s tem povezano tveganje.« 

Navedla je, da je v Sloveniji na tej poti še najdlje prišla Mestna občina Ljubljana, ki je skupaj z Energetiko Ljubljana in podjetjem VOKA SNAGA naredila študijo energijske izrabe odpadkov z možnostjo monosežiga blata iz komunalnih čistilnih naprav. Ker je negotovost in časovna oddaljenost praktične uporabe teh postopkov neznana, so z namenom zmanjševanja količine blata nekatere čistilne naprave že pristopile k optimizaciji postopkov in njihovi nadgradnji. Poudarila je, da je pri komunalnih čistilnih napravah smiselno razmišljati v smeri anaerobne digestije, kjer pri razgradnji nastaja bioplin, ki je zelo dobro gorivo za proizvodnjo električne ter tudi toplotne energije. Pri razgradnji 1 m³ blata nastane med 20 in 40 m³ bioplina, z 1 m³ pa je mogoče proizvesti okoli 2,2 kWh električne energije. Po predlogu Direktive za čiščenje komunalne odpadne vode, objavljene v letošnjem aprilu, bo treba do konca leta 2030 za samooskrbo v čistilnih napravah velikosti nad 10.000 PE zagotoviti petino (20 %) skupne letne porabe energije, do konca leta 2045 pa v celoti v vseh čistilnih napravah te velikosti. 

Slika 2: V svojem predavanju se je direktorica dotaknila tudi problematike industrijske odpadne vode iz prehrambne industrije.

»Tudi v naši čistilni napravi CČN Domžale-Kamnik, kjer imamo anaerobno digestijo in soproizvodnjo električne in toplotne energije, že izvajamo aktivnosti za izgradnjo lastne sušilnice, kjer se ob koristni izrabi toplote ob dodatnem viru blato posuši na vsaj 90 %. Količino blata bomo tako zmanjšali za 70 %, obenem pa za okoli četrtino znižali tudi stroške za oddajo tega blata. Suho blato ima namreč kurilno vrednost rjavega premoga in tako prestavlja gorivo za sežig,« je pojasnila direktorica CČN Domžale-Kamnik. 

V nadaljevanju je opozorila še na pomembnost ozaveščanja lokalnega prebivalstva ter industrijskih uporabnikov, da v kanalizacijske odtoke odvajajo le odpadne vode brez trdnih odpadkov: »Pomembno je razumeti, da je ločevanje odpadkov nujno. Kar polovica organskega bremena se namreč pretvori v blato. Biološke odpadke je mogoče kakovostno predelati do komposta ali bioplina, a v čistilni napravi taki odpadki samo povečujejo strošek za prezračevanje. Ocenjujemo, da vsak prebivalec na letnem nivoju s komunalno odpadno vodo na čistilno napravo odvede okoli 50 kg blata – ta teža je že pretvorjena v 30 % suhe snovi, medtem ko morajo upravljalci industrijskih čistilnih naprav pri optimizaciji procesa odvajanja industrijskih odpadnih voda tesno sodelovati z lastno proizvodnjo. Vsaka nepričakovana povečana ali dodatna obremenitev strese proces čiščenja odpadne vode in posledično tudi negativno vpliva na proces proizvodnje blata,« je še izpostavila dr. Levstek. 

Odvečno blato, ki nastane v komunalnih čistilnih napravah, zaradi svoje velike absorbcijske kapacitete poleg zaželenih snovi (ogljik, dušik in fosfor) vsebuje tudi primesi, kot so patogeni mikroorganizmi in nevarne snovi, kot so kovine, mikroplastika ter sintetične organske snovi (PFAS), ki so dokazano stabilni v okolju in so tudi kancerogeni, zato je potrebna tudi velika previdnost uporabe blata iz čistilnih naprav za namen kompostiranja in uporabe v kmetijstvu. 

  

Slike 3-5: Dr. Levstek je udeležence kongresa seznanila z ugotovitvijo, da čistilne naprave že postajajo tovarne virov.

Alternativo kompostiranju v zadnjem času predstavlja piroliza, kjer koristne snovi ostajajo ujete v produktu, neželene pa se v postopku odstranijo. »Blato, ki nastaja v prehrambni industriji, je sicer zelo primerno za kompostiranje, a le na način, da ni moteč za okolje,« je navedla dr. Levstek in opozorila, da se v strokovni literaturi že pojavljajo tudi novi postopki uporabe blata, kot je proizvodnja bioplimera (Kaumera Nereda® Gum) in uporaba za hrano žuželk. Dr. Levstek je svoje predavanje sklenila z ugotovitvami: »Čistilne naprave postajamo vse bolj prepoznavne kot tovarne virov. A ko govorimo o prihodnosti slovenskega samooskrbnega reševanja blata, lahko rečemo, da je ta še vedno negotova. Zato moramo upravljalci čistilnih naprav oddajo blata vključiti v naša tveganja in vsak za svoj sistem obdelave najti možnosti optimizacije zmanjšanja in končne dispozicije blata. Pri tem bo ključno konstruktivno sodelovanje vseh deležnikov, saj rešujemo lastne odpadke.«

Avtor:JP CČN Domžale-Kamnik; Foto: arhiv KOTO