Iz domžalskih občinskih svetniških klopi: Resnično ozadje otrok in velenjskega CSD?
Slovensko javnost je v zadnjih tednih dodobra pretresel primer, ko je velenjski center za socialno delo odpeljal dva mladoletna otroka. Namesto, da bi ju pustil pri babici in dedku se je stroka raje odločila za rejniško družino. Otroka sta bila hudo zaznamovana že pred nekaj meseci, ko je oče ubil njuno mamo. V medijih sta se pojavila skrušena babica in dedek, ki sta ostro napadla odločitev centra za socialno delo, mediji in javnost so se na to odzvali. Odzvali so se v smislu razglabljanj o delu centra za socialno delo po družabnih omrežjih, pojavili so se celo protesti, celotna zadeva pa je zašla tudi v politične vode …
Kaj je resnica, ne bomo nikoli natančno izvedeli. Zakon o varovanju osebnih podatkov ščiti koristi mladoletnih otrok tudi na način, da njihove zgodbe ne pridejo v javnost. To kar sta povedala stara starša je njun del zgodbe in lahko jo spremljamo z razumevanjem, celo začutimo njuno stisko, ko objokana stojita pred kamero. Drug del zgodbe – zgodbo centra za socialno delo je preverilo ministrstvo in socialna inšpekcija, kjer so strokovno podprli odločitev centra. Ampak kljub vsemu javni pritisk ne poneha. Direktorica in ostale strokovne delavke omenjenega centra so strokovno in osebno razvrednotene – ulica pa še nima dovolj.
Ob spremljanju dogodkov mi v glavi odzvanja verz Franceta Prešerna »le čevlje sodi naj kopitar«, ki nazorno pove, da naj nad stroko bedijo tisti, ki so za to v tej državi odgovorni. Odvzem otroka ali odločitev po premestitvi otroka v rejniško družino je javno pooblastilo centrov za socialno delo. Javnost si lahko predstavlja samo to, da noben odvzem ni enostavna zadeva, ampak zahteva ogromno strokovnega znanja, previdnosti in človečnosti. Strokovni delavci, ki to delajo, se zavedajo, da je ta naloga najtežja izmed nalog, ki jih imajo. S tem ukrepom posegajo v delovanje družinskega sistema in skrbno presojajo, kaj bi bilo za posameznega otroka najbolje. V konkretnem primeru, ko imamo pred sabo dva zelo oškodovana otroka, lahko verjamemo stroki, da se je odločila najbolje zanju. Najbolje, kot se je v konkretnem primeru lahko odločila. Vsi se zavedamo, da mamice tema dvema otrokoma ne moremo vrniti.
Ob poslušanju odmevov in odzivov javnosti ter medijev si iskreno želim samo to, da prevladata razum in zdrava pamet. Tudi pri teh konkretnih starih starših. Ko bosta prisluhnila strokovnim delavcem in začela sodelovati z njimi, bosta našla tudi pot do svojih vnukov.
Uroš Breznik, SD