Intervju: Iztok Mirošič, diplomat, veleposlanik Republike Slovenije v ZDA

Naš krajan, ki pa je resnici na ljubo, odkar se je preselil v Radomlje, več časa preživel v tujini kot v Radomljah.  Naposled je to usoda vseh diplomatov. Pa tudi Iztoka Mirošiča, Radomljana in trenutnega veleposlanika v Washingtonu. V svoji diplomatski karieri je bil večkrat državni sekretar, pa tudi namestnik zunanjega ministra, pa ministrski svetnik ter državni sekretar in svetovalec za mednarodne odnose in evropske zadeve pri Predsedniku republike Slovenije. Potem generalni direktor zunanjega Ministrstva za evropske zadeve in politične meddržavne odnose, pogajalec za arbitražni sporazum o meji s Hrvaško, pogajalec za nasledstvena vprašanja nekdanje SFRJ…. Itd. Bil je večkratni državni sekretar in namestniku zunanjega ministra Slovenije, ministrski svetnik ter državni sekretar in svetovalec za mednarodne odnose in evropske zadeve Predsednika Vlade Slovenije, Generalni direktor  v MZZ za evropske zadeve in politične meddržavne odnose, pogajalec za arbitražni sporazum o meji s Hrvaško, pogajalec za nasledstvena vprašanja nekdanje SFRJ in še bi lahko naštevali. Tudi veleposlanik Slovenije v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske – njegova zasluga je obisk kraljice Elizabete pri nas, zatem veleposlanik v Italiji, Libiji, Tuniziji, San Marinu in Malti; stalni predstavnik Slovenije pri Svetovni organizaciji za prehrano (FAO) in Svetovnemu programu za hrano (WFP), stalni predstavnik Slovenije pri Mednarodni pomorski organizaciji (IMO) in stalni predstavnik pri Organizaciji ameriških držav in Organizaciji karibskih  držav (CARICOM).

Prihajate iz obmejne Lokve, kakšna je bila vaša mladost na Krasu? Lahko delite nekaj lepih spominov iz svojega otroštva? Katera so bila vaša najljubša mesta za obisk ali dejavnosti v kraju, kjer ste odraščali?

Pravzaprav se že od rojstva v postojnski porodnišnici selim. V vrtec sem hodil v Sežani, se preselil z družino v Ljubljano, od tu v Trst, iz Trsta nekaj časa v domačo vas Lokev, pa zopet v Ljubljano, pa v London, vmes kupil hišo v Radomljah, kjer je stanovala moja soproga, živel šest let v Rimu, pa spet Radomljah in sedaj v Washingtonu v Združenih državah Amerike.

Kot otrok sem bil najraje pri “noni” (stara mama) v Lokvi, v bližini katere sta svetovna bisera – Lipica s konji Lipicanci in Škocjanske jame pod zaščito UNESCO. Vsak vikend smo morali iz Ljubljane domov v Lokev in tudi kot študent sem se vsak vikend vozil domov na Kras. Rad sem sodeloval pri kmečkih opravilih na veliki sosedovi kmetiji, tudi pasel krave, lovil zlate ribice v lokalnih kalih, hodil po gozdovih in kraških jamah, ki jih je v okolici res ogromno. Med njimi ima posebno mesto – tudi po lepoti – Vilenica. Jame so bile tudi polne ostankov orožja prve in druge svetovne vojne. Pomoč na kmetih mi je privzgojila ljubezen do živali in narave. Naravne zakonitosti, ki so jih kmetje vedno zelo dobro poznali, je potrebno spoštovati. Če jih ne, nam narava pokaže zobe. To smo žal nedavno videli tudi v naši in sosednjih občinah.

Nogomet je bil moja strast.  Že kot otrok pa sem veliko sem bral. Vse kar je prišlo pod roko – knjige, stripe, romane…. V Lokvi sem soustanovil Moto klub “Gad” (kraška strupenjača) in z njim soorganiziral številne atraktivne moto dirke. Vendar pa je bilo kolo najboljše prevozno sredstvo in igralo.  Z njim sem pogosto hodil loviti ribice tudi čez takratno jugoslovansko – italijansko mejo, s katero se je Jugoslavija rada pohvalila, da je najbolj odprta v Evropi, v Bazovico. Božični čas v Trstu pa je bila prava magija. Pogosti prehodi  državne meje so bili za nas obmejno prebivalstvo, ki je imelo sorodnike tudi na italijanski strani, nekaj najbolj normalnega. Ti pa so v bistvu polno zaživeli z evropsko schengensko ukinitvijo meddržavnih kontrol, ki so se na žalost danes zopet vrnile. Zaprtje meje v času covida je bila prava mala katastrofa.

Na Krasu, v Lokvi in Sežani, so moji mladostni prijatelji, ki so del mojega sveta tudi danes. Tudi v Radomljah sem našel nove.

Imate ob vašem prenatrpanem urniku kakšen hobi ali dejavnosti, ki vas sprostijo, ko se vrnete domov?

Delo traja v bistvu cel dan, od sedmih zjutraj, pogosto do polnoči ali v jutro naslednjega dne. Služba, v kateri sem sicer praktično že od otroštva, ni moj hobi. To bi pomenilo, da je ne opravljam resno. Časa za hobije tako skorajda ni, pogosto tudi med vikendi ne. Pred spanjem zabrenkam nekaj tonov na eno od kitar, ki je pri roki, ali preberem par strani kakršnegakoli čtiva.

Drugače pa so moji hobiji, že od otroštva, ribolov na morju, muharjenje, motorji, hitri, dirkalni avtomobili, smučanje, kitara in podvodni ribolov. Tudi branje vsega, kar mi pride pod roko, je preraslo v hobi. Posebej domači in tuji časopisi. Berem jih tudi za nazaj, če prej ne utegnem. Še posebej, ker zavestno nimam in ne uporabljam sodobnih socialnih omrežij. Kdor me želi najti, me bo našel, kogar želim videti, pa ga raje vidim v lokalni gostilni kot na telefonu ali v računalniku. Še posebej sedaj v Ameriki, kjer je bil rojen tudi eden od mojih nonotov, vidim kako malo pristnega človeškega stika nam pošilja digitalna prihodnost in kako realna je možnost, da človeška inteligenca ne bo več nadzirala stroja, ampak bo umetna strojna inteligenca, s tem pa tudi vrhovni humani cenzor, nadziral tudi naše sanje in skrite misli. Upam, da ne plujemo v digitalni totalitarizem.

Moj najlepši hobi pa je bila sedem mesečna porodniška z najino hčerko. Če je mogoče nekaj takšnega močno priporočam vsakemu novopečenemu očetu.

Vaša družina igra pomembno vlogo v vašem življenju. Kako vi in vaša družina preživljate kakovosten čas skupaj, ko niste vpleteni v diplomatske odgovornosti?

Tako jaz kot soproga sva se v življenju precej selila, tudi v tujino. Daljave nama niso tuje. Trenutno smo nekakšna tele-družina, družina na daljavo. Soproga in najina dve in pol letna hčerka živita v Rimu. Vidimo in slišimo se vsak dan večkrat, objemati se poskušamo vsaj dvakrat na mesec. Vožnja z letalom iz Washingtona traja približno toliko kot za avtom iz Radomelj v Rim. Bližina res manjka, a tudi moja hčerka je že svetovna popotnica. Začela je s taksijem iz rimske porodnišnice, nadaljevala s tramvaji in avtobusi, že po prvem tednu rojstva šla v avtu v osemsto kilometrov oddaljeno Slovenijo obiskat stare starše in nazaj, z ladjo obiskala hrvaške otoke že v tretjem mesecu in nazadnje z letalom priletela k meni v Washington. Ker smo kar pogosto ločeni, je najbolj kakovostni čas že sama bližina, ko smo skupaj in skupaj obiščemo kakšno zabavno dejavnost ali igrišče za otroke.

Ali se lahko spomnite konkretnega trenutka ali dogodka v Radomljah, ki je pustil trajen vtis in prispeval k oblikovanju tega, kar ste danes?

Najlepši in nepozabni trenutki so bili trenutki, ki sva jih na motorju in ob kitari preživela z žal prehitro pokojnim zobozdravnikom Ivom. Bila sva dobra, res dobra prijatelja. Manjkajo mi najini pogovori o pogledih na svet in družbo, predvsem pa glasbo. Čeprav je bil v Radomlje priseljen, je veliko vedel tudi o kraju in ljudeh. Bil je izjemno priljubljen.

Kljub vaši obsežni diplomatski karieri ste ohranili povezavo z Radomljami. Kako ostajate vključeni v lokalno skupnost, ko ne zastopate Slovenije na svetovnem odru?

Kljub oddaljenosti, sem vedno ohranjal stike z domačini v Radomljah. Tudi danes iz Washingtona. Predvsem preko sodobnih komunikacijskih orodij. Ko sem bil veleposlanik v Londonu, sem v občino Domžale pripeljal tudi nekatere člane kraljeve rodbine, župana pa predstavil kraljici Elizabeti II.

Radomljani so me in me pogosto kličejo, da pomagam urediti kako zadevo, posebej v tujini. Če jo lahko, jo z veseljem. Tudi našim podjetnikom sem že precej pomagal. Številni so me tudi obiskali v tujini, kjer sem deloval,  od Londona do Rima.

Dogajanje v Radomljah me je vedno zanimalo. Kraj je bil vedno lepo urejen, za kar gre pohvala tudi našemu radomeljskemu turističnemu društvu. Kvaliteta življenja, bližina narave, športnih aktivnosti, tudi kulturnih v kulturnem domu, je izjemna. Posebej všeč so mi bili sprehodi po učni poti okoli Črnela. Veljalo bi jo obnoviti. Poseben čar bivanju v kraju daje bližina botaničnega parka Arboretum Volčji Potok. Občino je potrebno pohvaliti za razne investicije, posebej v javno infrastrukturo v zadnjih letih. Vidi se želja, da se kraj razvija.

Naj bom pa hkrati še malo dobronamerno kritičen. Mogoče me žalosti, da je žal raznovrstna gradnja – po mojem mnenju – v neskladju z sonaravnim razvojem kraja, v katerega je vključeno premalo urbanistične stroke. Občinski plani, tako se mi zdi, se včasih priklonijo zasebnim interesom na škodo skupnosti. Zato je smiselna in celovito pretehtana razvojna vizija občine in kraja vizija. Posledica je obsežna, neskladna gradnja, naseljevanje vedno večjega števila ljudi, čemur pa ne sledi širitev občinske infrastrukture od vrtcev in šol naprej. Sedanja županja Domžal je v intervjuju pred volitvami obljubila, da bo poslušala ljudi. Upam, da nas bo res in da bodo tako transparentno delovale tudi njene/naše občinske službe.  Zdi se mi, da bi morala biti občina in njene službe še bolj odprta za pobude občanov in imeti še večji posluh za njihove potrebe. V prejšnjih mandatih se je to nekje izgubilo. Čas bi tudi bil za uvedbo občinskega participativnega proračuna, da bi občani lahko vsaj deloma neposredno odločali o porabi dela občinskega denarja. Tako delujejo najnaprednejše lokalne skupnosti, ki želijo delovati v tesnem stiku s svojimi občani in ne nujno samo v navezi z močnim kapitalom in parcialnimi interesi. Stik z občani se ne konča s preštetimi glasovi na volitvah…

Razumem, da mora kraj napredovati in se razvijati tudi v podjetniškem smislu, a da se v času, ko cene hrane dosegajo rekorde in ko postaja hrana strateška surovina prihodnosti, z novogradnjo uničuje toliko prvovrstne kmetijske zemlje ob tem, ko so na voljo že degradirane parcele – to težko razumem. Še posebej, ker naj bi v Sloveniji na papirju veljala zaščita kmetijskih zemljišč, Slovenija pa naj bi bila usmerjena v doseganje prehrambne samozadostnosti, ki je trenutno nizka. Bil sem Stalni predstavnik Slovenije pri Svetovni prehranski organizaciji v Rimu in vem kakšno srečo imamo Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi z našo zemljo. In tudi kako včasih malomarno ravnamo z njo in vodami okoli nas. Varovanje okolja, narave in krajine naj bi bila tudi turistična prednost. Nepravilno obžagana drevesa, ki so umrla, kraju niso v ponos. Lahko bi jih zamenjali z novimi.  Zdi se mi, da obstaja še veliko prostora za tako delovanje.

Posebej pa moram pohvaliti delovanje radomeljskih gasilcev. So izjemni, vedno pripravljeni na pomoč. Tudi ob letošnji veliki ujmi. Brez njih bi bilo življenje veliko težje in nevarno. Mislim, da so prav oni tisti, na katere so Radomljani res lahko ponosni!

Radomlje so morda majhno naselje, pravzaprav vas, vendar ima vsako mesto svoje skrite zaklade. Ali obstajajo lokalna podjetja, kavarne ali kraji, ki jih še posebej uživate in bi jih priporočili drugim?

V Radomlje sem se priselil – po ženini zaslugi – pred približno petindvajsetimi leti. Lokalna skupnost je vedno temelj prebivanja v kraju in tako sem kar takoj navezal stike z domačini. Kje drugje kot v gostilni, seveda. Radi smo bili v izvrstni in znani gostili pri Špornu in njegovi “dnevni sobi”, zelo zanimiva je družba v prijaznem baru Rondo in tudi k Vinčku smo radi zahajali. Tudi gostilne Pri Pircu (ki je sicer v Rovi) ne smem pozabiti. V teh logih sem vedno najhitreje dobil lokalne novice in uredil hišne mojstre. Pa tudi družba je bila vedno radoživa. Včasih smo šli celo nabirati gobe po okoliških gozdovih. Tudi konjeništvo je kar močno v okolici. Posebej zanimiva pa sta tudi tenis in nogometno igrišče z radomeljskim prvoligašem na čelu! Tudi v Washingtonu vedno pogledam, kako so igrali.

Kako razmišljate kot veteran vojne za slovensko samostojnost, kako je ta izkušnja vplivala na vaš pogled na življenje tako poklicno kot osebno?

Bil sem prostovoljec, začetek vojne sem doživel kot študent v Ljubljani, v teritorialni obrambi pa sem bil na Krasu. Kot mladi nismo mnogo razmišljali o posledicah, domovino smo in imamo radi in odzvali smo se takoj. Za našo Slovenijo, ki je edina domovina vseh Slovencev.  Vesel sem, da je bilo v naši vojni relativno malo žrtev. Vsakega padlega in umrlega pa je potrebno spoštovati. Upam, da bo naša domovina takšna, kot smo jo želeli ob nastanku – demokratična, gospodarsko uspešna, napredna in do ljudi pravična! Je naša edina domovina  , zato ji moramo pomagati v dobrem in slabem zanjo delati. Da bi bila takšna, da bi se prav vsi, četudi zelo različni, v njej dobro počutili.

Da, slovenska vojna za neodvisnost je imela vpliv name – vedno sem in delujem, da bi bila naša domovina naše skupno zavetje. Danes postaja svet zelo kompleksen, varnostno zahteven, velike velesile želijo njegovo preoblikovanje. V takšnih razmerah so v zgodovini države tudi že izginjale in z njimi narodi in njihove identitete. Zato moramo obe naši domovini – Slovenijo in Evropsko unijo –  skrbno graditi in varovati. Članstvo v NATO, kljub morebiti drugačnem mnenju nekaterih, danes ni brez pomena. Samo poglejte Švedsko in Finsko.

Tudi Slovensko vojsko bi zato morali skrbno graditi in skrbeti, da se ne bi nikoli več v zgodovini znašli v situaciji ,kot smo bili leta 1991 – skorajda goli in bosi in brez obrambnih sredstev in orožja. Imeli smo tudi veliko sreče. A danes ni čas za naivnost…

Za mlade prebivalce Radomelj, ki si morda želijo slediti vašim diplomatskim stopinjam, kakšen nasvet bi jim dali na podlagi lastne poti?

Naj sledijo svojim željam in vizijam. Vse je mogoče. Naj se oblikujejo v zvedave ljudi širokih obzorij. Naj berejo. Berejo. Veliko berejo. Mogoče še najmanj socialna omrežja in instant prispevke, kar je danes precej modno in tudi precej dolgočasno.

Katere vodilne smernice ali življenjska filozofija so vam pomagale premagovati izzive in dosegati uspehe tako v osebnem kot poklicnem življenju?

Vztrajnost in odličnost. Ne odnehaj, ne popusti! Vse je mogoče. Bodi pri tem najboljši!

S tako obsežnimi mednarodnimi izkušnjami, kako ohranjate stik s slovensko kulturo in tradicijo, še posebej, ko živite v tujini?

Kultura je pomemben del diplomacije. Jezik, kultura in s tem identiteta naroda predstavljajo pomemben delež našega dela v tujini. Prirejamo številne kulturne dogodke. Slovenci v tem nismo slabi, imamo tradicijo, hkrati pa smo tudi uspešni v najnovejših trendih umetnosti, znanosti in gospodarstvu. Imamo dokaj dobro šolstvo, ki daje dobro podlago za tudi kulturno nadgradnjo. Sam dajem poudarek predvsem naši, slovenski kulturi – slovenskemu jeziki, pesmi, koncertom, besedi, knjigam, razstavam … Kultura odpira tudi vrata gospodarstvu in politiki. Tako v Londonu, Rimu kot v ZDA so mnogi presenečeni,  na kako visoki ravni je predvsem slovenska sodobna umetnost. Seveda pa so pomemben del mojega dela v tujini tudi stiki s tam živečimi Slovenci, slovenskimi kulturnimi društvi in slovensko skupnostjo. V ZDA so si tamkajšnji Slovenci zgradili prave miniaturne Slovenije. Moj nono je bil na primer rojen leta 1917 v  Zahodni Virginiji v  ZDA. Skozi življenja rodov Slovencev v tujini vidiš, kako pomembne in trdne so slovenske korenine.

Ali imate glede na vaša potovanja po vsem svetu najljubšo destinacijo, ki vam je še posebej pri srcu? Zakaj?

Poleg našega Krasa od koder izhajam, Radomelj v katerih sedaj bivam, ko sem doma, je to Rim. Iz Washingtona se pogosto vozim tja na obisk. Tam je rojena moja hčerka, tam živita z mojo soprogo Tino. Zato je Rim trenutno moja najljubša in najbolj neučakana destinacija.

Vašim bralcem in vsem Radomljanom želim vesele božične praznike in ustvarjalno, predvsem pa zdravo 2024!

Intervju je bil objavljen v reviji Radomeljsko ogledalo (december 2023).

Avtor: TD Radomlje; Foto: osebni arhiv Iztoka Mirošiča