Dulce et utile – prijetno s koristnim

… združuje študijska skupina etnologija, tako da izbere zanimiv cilj za oglede in druženje. Tokrat smo se podali v Tržič, že v času Rimljanov mesto Forum in Lubelino na glavni poti med Emono in Norikom. Po silovitem plazu na začetku 14. stoletja so se prebivalci preselili z Ljubelja niže v dolino. Mesto se je razvilo kot obrtniško med Mošenikom in Tržiško Bistrico, saj so potniki od juga proti severu potrebovali kolarje, kovače, usnjarje, čevljarje…Hiše so naslonjene na bregove, kraj je dvakrat pogorel.

Najprej smo si pod vodstvom Žana Škrjanca ogledali Kurnikovo hišo, zidano, v nadstropju leseno, z gankom in krito s skodlami. Vojteh Kurnik (1826 – 1866) je bil kolar in ljudski pesnik. Svoje verze je najprej zapisal na oblance. Če so mu bili čez čas še všeč, jih je prepisal, če pa ne, jih je vrgel v peč. V hiši sta dve črni kuhinji in ena bela z opremo in posodjem, »hiša« z nošo, šivalnim strojem in starim pohištvom poslednje prebivalke, šivilje Marije Kurnik, ki je podarila hišo 1966 Tržiškemu muzeju  z namenom, »da se hiša ohrani kot kulturni spomenik Tržiča in v njej uredijo oddelki Tržiškega muzeja, kot so zgodovina nogavičarstva, zgodovina kolarstva v Tržiču itd. in še posebej, da se v njej uredi spominski muzej ljudskega pesnika Vojteha Kurnika«. Za mlajše rodove, ki pridejo hišo pogledat in se morda udeležijo ustvarjalnih delavnic, je hiša kot iz starih pravljic, mi pa točno vemo, zakaj so uporabljali perilnike, nečke, mentrgo, korce, potičnice…Ti stari predmeti nam pomenijo tudi asociativni impulz. Take so za Ano nečke (Fran: podolgovata, plitva posoda iz enega kosa lesa za mesenje testa). Ob rojstvu leta 1941 so njo in starše takoj zapisali na seznam za selitev v Nemčijo, zato so jo starši, še ne pol leta staro, skupaj z drugimi vaščani –  begunci v nečkah odnesli v čolne in zbežali iz nemške okupacijske cone v Belo Krajino.

Od Kurnikove hiše smo se sprehodili do muzeja, med potjo pa nam je naš prijazni vodnik povedal še marsikaj o Tržiču. Hiše imajo še sedaj zaradi slabih izkušenj s požari kovinska polkna. Legenda pravi, da je Jakob Aljaž v podružnični cerkvi sv. Andreja prvič predstavil v slovenščino prevedeno in zapeto Sveto noč.

V muzeju pritegne zelo lepo prikazana usnjarska in čevljarska obrt. V Tržiču je bila znana pesmica, ki nam jo je vodič Žan tudi zapel:

»Dija, dija kona,

v Krana po kostana,

v Loko po moko,

 v Trž’č po m’š’č«. (mošnjic)

Znamenite so čevljarjeve luči, obdane s kroglami. Ena je prazna, druga napolnjena z vodo, tako da delujejo kot leče, ki zbirajo svetlobo v čevljarjevem naročju. Luči so prižgali na sv. Mihaela, 29. septembra, ugasnili pa 12. marca na Gregorjevo, zato se je v Tržiču do danes ohranil običaj spuščanja gregorčkov po vodi. Od mojstrskih delavnic, cehovskih znamenj in skrinj, do Peka, tovarne, ki jo je ustanovil Peter Kozina, opazujemo pripomočke za delo, stara in nova obuvala, pa tudi obuvala, ki so jih nosile znane osebnosti. V tovarni Petra Kozine so med prvo svetovno vojno delali čevlje za vojake in bili tudi poplačani, v novi državi SHS prav tako, a niso dobili plačila, zato je šlo s tovarno bolj navzdol. Po vojni in nacionalizaciji je postala tovarna znana po celi državi, v tujini in proizvodnja je cvetela, po osamosvojitvi pa so kmalu »ugotovili, da je proizvodnja predraga« in jo poslali na kant…V tem delu muzeja izpod stropa visijo nogavice »višnjeve« barve (modre! – kot »vedra višnjevost višav«, torej neba, v Gregorčičevi Soči). Tržič je bil najmočnejše nogavičarsko središče na Slovenskem. Visoke volnene nogavice so izdelovali moški, ženske in otroci. Naslednja soba je posvečena obdelovanju lanu in barvanju blaga z modrotiskom v indigo barvi.

Zgornje nadstropje je zaenkrat razstavni depo smučarske opreme in pokalov, ki sta jo podarila Bojan Križaj in Mateja Svet. Izpod stropa je obešeno modro potiskano blago blago, ki so ga nekoč sušili na podstrešju, razstavljeno pohištvo iz bogatejših obrtniško –  meščanskih hiš in marsikateri predmeti, ki nas popeljejo v našo mladost…

Ko se je prvi jesenski dan prevesil čez poldne, smo se odpeljali na kosilo v sosednjo vas Senično. Še dobro nas niso postregli, ko se je ulilo in silna nevihta je prinesla vodo s ceste…Mi pa smo se polni vtisov radostno veselili dobrega kosila,  odlične družbe dodali še prgišče spominov in šal. Zdaj čakamo samo še začetek šolskega leta, da se vsi zberemo v učilnicah in začnemo pripovedovati nove zgodbe.

 

Avtor: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji