Dr. Nina Krajnik: “Če ni pravega občutka svobode, tudi prave odgovornosti do drugih ne more biti”

Pogovor z dr. Nino Krajnik o političnih strasteh v času pandemije, kulpabilizaciji drugih, možnostih izbire ter našem mestu v aktualnem družbenem dogajanju. Nina Krajnik je pionirka lacanovske psihoanalize in doktorica filozofije. Predava doma in po svetu.

Kmalu bosta minili dve leti od srečanja z nečim, kar nam je dodobra spremenilo naš vsakdan. Vstopili smo na vrtiljak, za katerega se zdi, kot bi se pojavil nenadoma in s številnimi, pogosto tudi nasprotujočimi si informacijami, ki so pod vprašaj postavila marsikatero predhodno prepričanje. Kako bi opisali dogajanja v zvezi s pandemijo, da bi za nas postala bolj obvladljiva?

Pandemija je v Sloveniji zagotovo pod vprašaj postavila način, na katerega se je pred tem razumelo svobodo in odgovornost. Res je, da se vprašanja povsod po svetu odvijajo na tej osi. Nekateri poudarjajo svobodo pred odgovornostjo, drugi spet obratno. Pri nas pa se zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin še nekoliko bolj pozablja, da je ravno prekinitev vezi med njima tisto, kar je pravzaprav patološko. Če bomo kdaj pripravljeni sprejeti, da je naša svoboda natanko v naši odgovornosti do drugih, ne pa njeno omejevanje, bo morda nastopila neka, pogojno rečeno, obvladljivost. Do takrat pa bomo v politiki spremljali retoriko divje svobode o totalitarni državi, v medsebojnih odnosih serijo frustracij in konfliktov, intimno pa občutek neobvladljivosti, se pravi odtujenosti.

Če pobliže pogledamo besedi »svoboda« in pa »odgovornost«, kaj bi lahko povedali o njunem razumevanju v Sloveniji?

Za začetek to, da je bila ideja ”zahodne svobode” prvič vržena na glavo generacijam socializma, ki pa v paternalističnem okolju niso točno vedele, kaj bi z njo počele. Se pravi, da se je vzpostavila neka ideja o svobodi, hkrati pa je vztrajalo prepričanje, da so v končni fazi vendarle odgovorni drugi. Zato imamo danes na delu dve posledici. Na eni strani imamo razumevanje svobode, kjer nekdo s svojo svobodo uničuje svobodo drugega. To lahko vidimo v logiki ”jaz si lahko privoščim vse”, ”to je samo za mene”… V širšem smislu je to razvidno iz privatizacije javnega prostora, javnih institucij. Vzporedno s tem pa imamo razumevanje odgovornosti, ki je pri nas takorekoč že tradicionalno obeleženo z občutki krivde, s prepričanjem, da smo zaradi drugih za nekaj prikrajšani, opeharjeni, da smo se žrtvovali … Skratka, da smo za njih naredili nekaj, kar v resnici sploh nismo želeli. Neposredno poplačilo za to, če lahko tako rečem, je kulpabilizacija drugih. Prvo bi lahko imenovali negativna svoboda. Drugo pa negativna odgovornost. Ker dejansko ni prvega občutka lastne svobode, tudi prave odgovornosti do drugega ne more biti.

Zdi se, da je v zadnjem času postala nekakšna priljubljena praksa gledanje, spremljanje, ocenjevanje in kritiziranje dejanj drugih, neozirajoč se na lastno postopanje. Kar nenazadnje lahko pomeni tudi to, da drugim očitamo nekaj, kar počnemo sami?

Drži. Temu se klasično reče projekcija. Nekdo nekaj prepozna pri sebi, a tega ne sprejema. Zato se poskuša osvoboditi tako, da to pripiše drugemu.

Prepričana sem, da še tako popolno zapisan predpis nima moči da bi človeka rešil pred samim seboj. A če pustimo ob strani ravnanja drugih in pod drobnogled vzamemo besede, ki jih mi uporabljamo in za katere smo mi odgovorni, se pravi besede, ki so del našega besednjaka, ne glede na to kdo je morebitni razlog zanje in kdo naslovnik. Kaj bi ugotovili?

Nikoli nismo povsem neodvisni od besed drugih. Ko vam na primer v psihoanalizi nekdo govori o sebi, lahko vselej slišite, da vam pravzaprav govori o drugih. O svoji mami, očetu, možu, ženi, otroku, partnerju, prijatelju … To, kakšen smisel je pri tem vzpostavil, je njegova svoboda. S tem pa seveda tudi njegova odgovornost. Ravno zato ima tudi možnost, da nekaj spremeni. V tem smislu je Freud nekoč rekel, da smo odgovorni za to, kar vemo, pa tudi za to, kar ne vemo.

So stvari na katere lahko vplivamo in so druge, ki so onkraj našega dometa. So stvari, za katere smo lahko odgovorni in so stvari, za katere ne moremo biti odgovorni. Kje potegniti ločnico?

Obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli pravična odgovornost. Če ste se na primer znašli v situaciji, kjer ste bili prisiljeni izbrati nekaj, kar niste želeli, to pomeni, da je tudi odgovornost za to izsiljena. Ni bilo odvisno od vas. Izbirali ste takorekoč med dvema slabima možnostima. To so lahko potencialna mesta občutkov nemoči, obsojanja sebe, drugih… Gre za iluzijo svobode, ki je dejansko ni. Kar pa seveda še ne pomeni, da ne morete izbrati kako se boste na to odzvali.

Kaj pa v situaciji, ko se nam zdi, da nimamo izbire?

Izbiro sicer vselej imamo, četudi je na koncu izsiljena. Izsiljene izbire so, recimo, pogoste v medicini. Kaj lahko storimo, ko nimamo veliko možnosti? Pogoste so tudi v politiki. Kaj izbrati, ko nobena od možnosti za ljudi ne bo povsem ustrezna? Ravno zato je še toliko bolj pomembno vedeti, da odgovornost nikoli ni odgovornost samo enega. Zmotno je pričakovati, da bo nekdo zbiral odgovornost, ki so jo drugi zavrgli. To počnejo tisti, ki se zatekajo v cinizem ali pa cenen kriticizem, zato da bi se na ta način iz odgovornosti izvzeli, nato pa lažje obsojali in kulpabilizirali druge. To pa je mehanizem nevarnih razsežnosti. V Sloveniji še posebej izrazit.

Omenili ste izraz »kulpabilizirati«, ki ga nekako razumem kot obsojanje nekoga. Kakšno je ozadje tovrstne drže in zakaj do tega sploh pride?

Interes ljudi, ki kulpabilizirajo druge je, da bi si jih na ta način podredili. Se pravi, da drugega namerno postavijo v situacijo, ki od njega zahteva odgovornost za nekaj, česar ni želel in česar ni izbral. To je način kako se drugega zmede, vnese dvom v njegovo presojo, v njegovo samostojnost. Ta mehanizem morda deluje nedolžno, vendar pa ima resne posledice. Posledica tega so ljudje, ki ne zmorejo razmišljati avtonomno. Predvsem pa nimajo več nikakršnega odnosa do resnice – ne do družbene, ne do zgodovinske, ne do resnice drugega, najmanj pa do svoje lastne … V takšnih pogojih dobro uspevajo laži, maltretiranje in nasilje v imenu dobrega, ki ga je slovenski prostor prepoln tako danes kot v preteklosti.

Preteklosti ne moremo spremeniti, pred nami sta še sedanjost in pa prihodnost, kjer verjamem, da je možno še marsikaj narediti. Spremeniti. Z željo, da ne bi ostali ujetniki preteklosti, utrujeni in brez moči za soočanje z izzivi prihodnosti.

V totalitarnih sistemih je bila preteklost najbolj negotova stvar. Zelo lahko jo je bilo spreminjati. Tisto, kar je bilo gotovo, je bila prihodnost; predvsem to da bo zarisana po podobi sedanjosti. V odprtih družbah pa je logika nasprotna. Šele, če se o preteklosti vsaj minimalno strinjamo, je prihodnost lahko odprta za novost, dejanja, izzive … V Sloveniji do tega še ni prišlo, kar pa ne pomeni, da ne bo. Ne trdim, da bo svet po tem sijajen. Bo pa manj lažniv.

Avtorica: Petra Petravič