Bojan Končan, poveljujoči enotam TO v bitki v Trzinu: “Za samostojno Slovenijo se je splačalo boriti”

Letos obeležujemo 30 letnico samostojnosti Slovenije, ki je bila zaznamovana z desetdnevno osamosvojitveno vojno. Vojna za Slovenijo pa je pomenila zaključek procesa, ki je trajal več let in hkrati predstavlja najpomembnejše in najuspešnejše obdobje naše zgodovine. O dogodkih pred in med osamosvojitveno vojno smo se pogovarjali z upokojenim polkovnikom Slovenske vojske Bojanom Končanom, ki je svojo poklicno vojaško pot začel leta 1979 v Občinskem štabu za teritorialno obrambo Ljubljana Center, nato pa opravljal številne vodstvene dolžnosti v Teritorialni obrambi in Slovenski vojski. Med drugim bil komandant TO občine Domžale, v pripravah na osamosvojitveno vojno leta 1990 bil namestnik pokrajinskega načelnika MSNZ Ljubljana okolica, leta 1991 namestnik poveljnika 55. Območnega štaba Teritorialne obrambe Domžale, v osamosvojitveni vojni pa poveljujoči enotam TO v bitki v Trzinu ter odgovoren za delovanje Zbirnega centra za vojaške prebežnike, ki je deloval pod tajnim imenom “Lokvanj”. Pred zaključkom kariere je bil pribočnik Predsednika republike Turka, poklicno pot pa zaključil v vojaški diplomaciji leta 2011 v Beogradu kot slovenski vojaški ataše.

Od začetka leta 1988 ste bil poveljnik Teritorialne obrambe občine Domžale. Pravite, da je bilo to obdobje, ko so se razmere začel obračati na glavo

Ko sem 4. 1. 1988 prevzel dolžnost komandanta TO občine Domžale, si niti v sanjah nisem predstavljal kako se bodo razmere obrnile na glavo in se razpletle v prihodnosti. Že takrat sem menil, prav tako pa tudi danes po tridesetih letih, lahko zatrdim, da je bil zame Ukaz za predajo oborožitve Teritorialne obrambe na hranjenje v objekte JLA, ki smo ga na Štabu TO Domžale prejeli 17. maja 1990 najtežji trenutek v vojaški karieri. Že nekaj dni za tem je sledilo drugo ponižanje: Ukaz, s katerim sem bil zaradi neizpolnitve ukaza o predaji orožja postavljen za komandirja straže, moji sodelavci iz OŠTO Domžale – vsi častniki, zaposleni na štabu – pa za stražarje.

Ste kljub pritiskom z vrha nasprotovali in poskušali preprečiti razoroževanje?

V času od sprejema ukaza do trenutka, ko so pripadniki vojaške policije JLA z lastnim ljudstvom in vozili odpeljali orožje, sta mi bila edina opora pri nasprotovanju in poizkusih preprečitve razoroževanja, sodelavca občinskega štaba TO Domžale stotnik 1. stopnje Martin Planko (pokojni) in poročnik Milan Narat, danes upokojeni major Slovenske vojske. Tiste dni smo bili pripadniki Štaba TO Domžale zaradi izvajanja vojaških vaj ves čas prisotni na delovnem mestu, tudi prek vikenda. Po spletu čudnih okoliščin direktiva predsednika Predsedstva RS, ki je prepovedala (odsvetovala) predajo orožja, do nas zaposlenih v Štabu TO Domžale ni prišla. Posledično nam je zaradi tega Vojaška policija JLA odpeljala orožje. Kljub temu, da je takratni Predsednik Izvršnega sveta SO Domžale za ukaz izvedel istočasno kot jaz, že 16. 5. 1990 v dopoldanskem času od komandanta Pokrajinskega štaba za TO Ljubljana okolica, Predsednika SO občine Domžale, ki je bil po funkciji tudi Predsednik Sveta za SLO in DS občine, pa sem seznanil o tem naslednje jutro, pri občinski strukturi, ki je bila zaradi prvih demokratičnih volitev v odhodu, nisem prejel nikakršne podpore in razumevanja.

Zakaj ste se brezpogojno odločili za upor?

Razorožitev je bila zame kot poveljnika ponižanje. Nadrejeni ti več ne zaupa. Razoroži te. Ne zaupa tvojim sposobnostim, da ne boš znal to orožje pravilno uporabiti. Ko sem prišel v Domžale, smo imeli dve inšpekciji iz Beograda (GINO). Zgodilo se je, da so zahtevali, da jim poročam v srbohrvaščini. To so bili momenti, ki te užalijo kot človeka. Zadnja ocena je bila, da je bila da imamo najbolj varno urejeno skladišče orožja v oboroženih silah Jugoslavije. Par mesecev potem, pa te razorožijo, da orožje ni varno. Orožje smo hranili v objektu v Jaršah, kjer je danes Tušev Cash & Carry.

Kot mi je znano, vam je nekaj orožja, streliva in oborožitve vseeno uspelo skriti in hraniti pri posameznikih?

Res je. Posamezniki, ki so za potrebe projekta MSNZ dali na razpolago svoje objekte za skladiščenje streliva, oborožitve in minsko-eksplozivnih sredstev, so z lastnim življenjem in premoženjem varovali zaupana jim sredstva. Ti posamezniki večinoma niso bili pripadniki Teritorialne obrambe, niso imeli vojaškega razporeda in so to počeli kot patrioti in pošteni Slovenci. Brez plačila, brez nadomestil in brez pripadajoče nacionalne pozornosti. Danes zaradi pravnih omejitev večina med njimi nima urejenega niti statusa veterana vojne za Slovenijo.

Malo pred osamosvojitvijo pa je prišlo do reorganizacije TO. Kaj je to pomenilo za vas kot profesionalne pripadnike TO?

Ker smo v občinskih štabih svoje funkcije nekateri opravljali profesionalno, je bil zaradi reorganizacije, ki je pomenila tudi združitev občinskih štabov Domžale in Kamnik, med številnimi prisoten strah, da bodo izgubili delovno mesto. Druga stvar je bila ta, da nam do 25. maja 1991 občina ni krila hrbta, ker so ravno v tistem času potekale prve demokratične lokalne volitve. Smo pa dobili podporo po volitvah pri tedanjem županu Ervinu Antonu Schwarzbartlu. V vlogi namestnika pokrajinskega načelnika Manevrske strukture narodne zaščite Pokrajine Ljubljana okolica sem se javil županu na sestanek, kjer sem mu predstavil naše skrivne aktivnosti. Čisto zaupal nam ni, saj mi je dejal, da bo preveril naše delo. Rekel sem mu, da sme zaradi občutljivosti tematike in osebne varnosti, o našem delu preveri samo pri petih ljudeh: predsedniku predsedstva, predsedniku parlamenta, sekretarjema za obrambo in notranje zadeve in predsedniku skupščine. Ker je bil istočasno tudi poslanec, je osebno preveril pri omenjenih ter mi potem dejal, da naj delamo, kar moramo delati in da se lahko vedno obrnemo nanj, če bomo rabili kakršno koli pomoč. Kar se tiče reorganizacije, je bil za komandanta postavljen stotnik prve stopnje Marjan Mahnič (pokojni), ljudje, ki so bili v štabu, pa so prihajali tudi iz okoliških občin. Schwarzbartl je takrat tudi lobiral, da je bil združeni štab v Domžalah, saj sem mu pred tem rekel, da ima tisti, ki ima vojsko in štab, tudi oblast. Pred začetkom vojne nas je bilo v štabu 12 profesionalcev, med samo vojno pa smo se dopolnili z rezervnim kadrom, tako da nas je bilo takrat v štabu okoli 25 ljudi.

S kakšnimi enotami TO ste pred začetkom vojne razpolagali v vašem štabu?

V času od razoroževanja TO in do napovedi razglasa samostojnosti, so se pričeli stopnjevati pritiski, zaradi česar smo počasi začeli z dodatnimi vpoklici enot. Domžalski in Kamniški protidiverzantski enoti sta imeli orožje in strelivo doma že od prej, vsak mesec pa smo jih za en teden vpoklicali na dodatno usposabljanje. Enota za protispecialno delovanje Mirana Stoparja je recimo v času renovacije Kardeljeve vile, kamor se je na skrivaj preselil del »našega« Republiškega štaba za TO, prevzela njeno varovanje. Skratka ti enoti sta bili zelo aktivni in agilni že nekaj časa pred osamosvojitvijo. Naš štab je imel v sestavi divertzanska in protidiverzantska voda iz Kamnika in Domžale ter zaščitno četo iz Domžal. Poleg teh enot smo imeli še tri odrede, ki so predstaljali naše manevrske enote.

Koliko vojaških obveznikov je štel vaš štab TO v času začetka vojne?

26. 6. 1991, je imel ObmŠTO Domžale 731 vojaških obveznikov, od tega jih je bilo 249 razporejenih na območju Domžal in Kamnika, 496 obveznikov pa je bilo razporejenih v Ljubljani in so bili podrejeni ljubljanskemu štabu. Dejansko smo imeli na območju našega štaba zelo majhno kapaciteto vojaških obveznikov, glede na nevarnega sovražnika, s katerim smo se spopadli v Trzinu.

Prišla je osamosvojitev, že nekaj ur zatem pa so vas prebudili z novico, da se je začelo. Kako se spominjate tistega trenutka?

26. 6. 1991 je bilo med vsemi nami prisotne malo evforije. Smo bili pa profesionalci v štabu že prej štirinajst dni stalno v službi, prav tako smo imeli vpoklicane rezerviste. Sam sem spal v spalni vreči v štabu. V času vojne smo imeli glavni štab v Domžalah, eno pisarno pa smo imeli odprto tudi v Kamniku. Prisluhnili so nam tudi na obeh občinah in so nam uredili vse, kar smo potrebovali.

Popoldan je prišlo obvestilo, da gredo lahko nekateri ljudje domov k družinam na slovesnost ob osamosvojitvi. Domov sva se odpravila tudi s poveljnikom Marjanom Mahničem. Okrog 1. ure ponoči me zbudi zvonjenje telefona, poklical pa me je Pavle Žavbi iz Kamnika, ki je bil naš skladiščnik in ta dan operativni dežurni. Sporočil mi je, da se okrog Podgorice streljajo vojaki. Usedel sem se v avto in odpeljal v Podgorico v štab našega odreda, ki je bil lociran pred neko kmetijo. V štabu so imeli CB postajo na frekvencah Milice, preko katere so jim javili, da so se iz vojašnice na Vrhniki odpeljali tanki. Obvestil sem našega dežurnega in ljubljanski štab ter nato šel po poveljnika Mahniča, s katerim sva se odpeljala v štab v Domžale. Tam pa smo čakali na nadaljnje ukaze.

Kdaj je prišel ukaz, da morate posredovati v Trzinu in kakšen je bil razlog?

Ob 11.15 uri je prišel ukaz, ki mi ga je preko posebej varovanega telefona prenesel načelnik Štaba ljubljanske pokrajine Vojko Pavlin. Dobili smo obvestilo da so med Trzinom in Mengšem v blokadi tri oklepna vozila.. Ukaz, ki sem ga dobil od Pavlina je bil, da z enotami primerne moči pričnemo s pogovori o predaji in da naj vztrajamo do konca. S tem sem seznanil poveljnika Mahniča, s katerim sva nato pričela razmišljati, koga od 249 ljudi, ki sva jih imela na voljo, bova postlala tja. Padla je odločitev, da se tja pošlje vod zaščitne čete, ki jo je vodil Janez Gregorič, protidivertzantski in diverzantski vod iz Kamnika ter nekaj strelcev iz protioklepnega voda, ki je bil nameščen v Leku. V rezervi je v občinskem štabu ostal divertzantski vod, protidiverztantski vod in en vod zaščitne čete.

Za kakšna bojna vozila je šlo, ki so ostala v blokadi v Trzinu?

Šlo je za bojna vozila pehote BVP M 80A. Vsako bojno vozilo ima tri člane posadke in sedem članov izkrcanega dela. Vozilo je oboroženo s topom kalibra 20 mm, vojaki pa imajo svojo pehotno avtomatsko oborožitev. Bojna vozila, ki so bila namenjena na Brnik, so se v Trzinu poskušala izogniti barikadam na cestišču, zato so pri mostu čez Pšato zapeljala po bregu in nato preko travnika do glavne ceste proti Mengšu. To vozilo ima zelo ozko gosenico in ker vojaki niso imeli še dovolj izkušenj z njim, vojaški rok so služili šele tri ali štiri mesece, je eden izmed voznikov z njim po klancu zapeljal preveč postrani, zaradi česar se mu je prelomila gosenica, posadka pa je ni bila zmožna popraviti. Zaradi tega so obstali tam. Kmalu se je okrog njih nabrala večja množica okoliških ljudi, ki so vojake zmerjali in pljuvali. Oni pa so jim odgovorili, da bodo streljali. Naša in od pripadnikov milice prva skrb je bila, kako civiliste in otroke spraviti od tam.

Kakšen je bil povod za spopad v Trzinu?

Okrog 17. ure je v Trzin priletel helikopter Gazela, ki ni bil oborožen. Sam sem dal ukaz, da lahko pristane, specialna enota milice pod poveljstvom Vinka Beznika, ki je bila tudi tam, pa je imela ukaz, da naj strelja. Tega si ni upal takrat narediti nihče. Ta helikopter je vojakom pripeljal vodo in nekaj hrane, za nas pa njegov prihod ni bil škodljiv. Kmalu zatem sta priletela dva helikopterja MI8, ki sta povzročila precej panike, saj je kazalo, da bosta izvršila desant. Takrat je padla odločitev za bojne aktivnosti (streljanje). Ker smo imeli vse bojne enote razporejene krožno okrog bojnih vozil, sem ukazal poveljniku kamniškega diverzantskega voda, da se obrne proti helikopterjem. Prvi strel je bil po mojem ukazu izstreljen iz protioklepnega orožja Armbrust. Takrat se je začela bitka, saj smo začeli streljati eni in drugi.

Koliko ljudi ste zajeli v Trzinu in koliko žrtev je bilo zaradi spopada?

Ker specialci iz Skopja, bilo jih je 35, ki so bili v Trzin pripeljani s helikopterjema, niso več napredovali proti oklepnim transporterjem, sva šla skupaj s strelcem poročati v štab. Iz Domžal sem se nazaj v Trzin odpeljal s kombijem, s katerim smo nameravali pripeljati ujetnike. Potekali so pogovori o predaji, ki so se zaključili ob 23. uri zvečer. Vmes je bil še hud naliv. Najbolj fascinantno pri vsem tem je bilo, da so nam v času naliva vojaki JLA dali šotorke. Po predaji, sem jih razorožene okrog 23.30 ure pripeljal v naš štab, ki je bil v občinski stavbi. Namestili smo jih v sejno sobo na občini, kjer je bilo že nekaj ujetnikov. Vse smo popisali in jim dali obrok hrane. Postopali smo v skladu z Ženevsko konvencijo. Nekateri so mi to očitali, vendar sem jim odgovoril, da naj se postavijo v njihovo kožo. Naslednji dan so jih prišli iskat iz ljubljanskih zaporov. Skupaj smo v Trzinu zajeli 10 pripadnikov JLA, v bitki pa je padlo 5 pripadnikov JLA in naš pripadnik Edvard Peperko.

Predali so se pripadniki bojnih vozil, ne pa še specialci, ki so se umaknili v Depalo vas. Kdaj in kako je prišlo do njihove predaje?

Specialci iz Skopja, ki so spadali pod poveljstvo Niša, so se umaknili v Depalo vas, in se namestili v Koritnikovi hiši, kjer so povzročili tudi veliko razdejanje. Ko smo prejeli informacijo, da so tam, smo se obrnili na poveljnika specialne enote Milice Vinka Beznika, ki je poznal poveljnika te enote. Beznik je sam posredoval, da so se predali. Njihovo zajetje je potekalo naslednji dan in brez streljanja. Dojeli so, da ne bodo dobili nobene pomoči.

Je bilo takrat pri vas kaj dileme iti v Trzin?

Ko sem od Vojka Pavlina prejel ukaz, sem si sam pri sebi rekel: “Oh hudiča, tako daleč smo že.” Ko se je poveljnik Mahnič odločil, da me pošlje v Trzin, ni bilo odstopanja z moje strani. Če sem profesionalec in prejemam plačo, moram to sprejeti kot delo. Vse kar sem delal, sem verjel, da delam prav. Če bi se ustrašil Trzina, mislim, da mojima sinovoma ne bi mogel nikoli pogledati v oči.

2. julija 1991 je JLA z letali raketirala oddajnik RTV v Domžalah. Lahko poveste kaj več o tem?

Po raketiranju Krvavca se je začelo govoriti, da naj vsi poslušajo RTV Ljubljana, ki oddaja na srednjem valu radio oddajnika Domžale. Kmalu zatem pa so raketirali še ta oddajnik. Moja ocena je, da je bilo to dejanje strogih profesionalcev in da so imeli nalogo onesposobiti oddajnik in ga ne uničiti. Zakaj profesionalci? Letala letijo v parih, oboroženi pa so bili z nevodenimi raketami BR57. To pomeni, da mora pilot nameriti in ustreliti ter zadeti dvometrsko tarčo (premer antene oddajnika). Zadeli so anteno in še kletni prostor, ki je takrat služil kot zaklonišče. Raketa pa je priletela skozi okno. V tem prostoru se je prej nahajalo vsaj dvajset naših vojakov. In če bi se to pripetilo, bi imeli v Domžalah velik vojaški pogreb. Prostor je bil popolnoma prestreljen od šrapnelov. Cevi od centralne kurjave so bile preluknjane. Vse skupaj je bilo videti grozljivo, sploh če pomisliš, da bi se takrat notri nahajali ljudje.

Kaj ste imeli pa na razpolago za obrambo oddajnika?

Za obrambo oddajnika smo imeli nemške protiletalske topove Flack, letnik 1934. Poleg tega tam nismo imeli nobenih sredstev za zveze. Po raketiranju je Republiški štab TO organiziral posebno mobilno enoto protizračne obrambe. Imeli so rakete Strela in krožili po širšem področju Brnika . Ti pripadniki so imeli poseben status, za njih je bilo treba organizirati prenočišče in prehrano. Prav tako smo po raketiranju zahtevali od gradbenih podjetij in komunale, da so nam uredili ustrezne zaklonilnike.

Kakšne aktivnosti ste imeli po koncu vojne?

Tudi po koncu vojne so se odvijale aktivnosti, med njimi so bile blokade vojašnic. Večji del tega bremena je nosil 2. jurišni odred TO pod poveljstvom majorja Janeza Kušarja iz Trojan. To je bila ena od naših enot, ki so bile podrejene ljubljanskemu štabu in so bile locirane v Ljubljani. Enkrat smo dobili ukaz, da preučimo možnost napada na vojašnico Moste. Čeprav danes nekateri tedanji poveljniki govorijo, da so rešili Ljubljano, ker so odbili ukaz, saj bi bilo preveč žrtev. Po tej logiki bi moral tudi jaz odbiti ukaz. Moj ukaz je pripeljal do šestih žrtev.

V poosamosvojitvenem času se veliko govori o uspešnem zoperstavljanju Teritorialne obrambe, Milice in slovenske družbe v celoti, nič pa se ni govorilo in se ne govori o slovenskih fantih, ki so bili takrat na služenju vojaškega roka in so meseca junija in julija 1991 samovoljno in samoiniciativno zapustili enote in ustanove JLA in prebegnili (prestopili) v enote Teritorialne obrambe Republike Slovenije. V domžalskem štabu glede tega niste stali križem rok?

V drugi polovici meseca maja 1991 smo v 55. ObmŠTO Domžale dobili nalogo, da pripravimo pogoje za delo Zbirnega centra (ZC) za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi iz Jugoslovanske ljudske armade, ki bi prostovoljno zapustili enote in zavode Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in prestopili v rezervni sestav slovenske Teritorialne obrambe in ki izhajajo iz občin Domžale in Kamnik, kateri sta tvorili 55. ObmŠTO. V tistem času je bilo na služenju vojaškega roka v enotah JLA iz Kamniške občine 55 nabornikov iz Domžalske pa 91.

Kako ste izbrali lokacijo za zbirni center?

55. ObmŠTO Domžale sta takrat tvorili občina Domžale in Kamnik. Tako ni bilo čudno, da je bila lokacija določena v bližini meje med občinama v neposredni bližini pod vasjo Mala Lašna, sredi gozda na položnem grebenu, dobro zakrita, z dobro pregledno okolico, primerno za obrambo, ter z možnostjo prikritega umika, nad vsemi vodnimi viri in med dvema pomembnima komunikacijama, skozi Črni graben in Tuhinjsko dolino. Ključno vlogo pri izbiri lokacije sta odigrala s svojimi bogatimi izkušnjami Janez Jarc – Žan in Martin Planko. Določen je bil tajni naziv Zbirnega centra “LOKVANJ” in tri javke preko katerih bi se lahko prišlo do Zbirnega centra.

Kako pomembna je bila ta, pravočasna odločitev o formiranju Zbirnega centra se je izkazalo že drugi, tretji dan agresije, ko smo od Postaje milice in Upravnega organa za ljudsko obrambo pričeli dobivati informacije, da se pri njih javljajo vojaški obvezniki in aktivni pripadniki JLA, ki so zapustili svoje enote in ustanove in so se počutili ogrožene, ne glede na javni poziv slovenske politične garniture. Po evidentiranju in podpisu izjave so jih usmerili k nam na štab. Za njih smo v Zbirnem centru zagotovili pogoje za bivanje in usposabljanje v vojaških razmerah.

Ste o vaših aktivnostih na tistem območju seznanili tamkajšnje prebivalce?

O naših aktivnostih smo v primernem obsegu seznanili tudi lokalno skupnost, predvsem prebivalce Male Lašne, čeprav jih z mikrolokacijo tabora nismo seznanjali. Opozorili smo jih, naj zaradi lastne varnosti in varnosti Zbirnega centra nekaj časa ne zahajajo v bližnje gozdove, da bi se izognili neprijetnim srečanjem s stražarji in tudi, da nebi bili obremenjeni z nepotrebnim vedenjem o skrivnosti. Razumeli so naše želje in potrebe, vendar je bil pri njih prisoten tudi strah pred represalijami JLA nad lokalnim prebivalstvom, če bi prišlo do kompromitacije lokacije in naših aktivnosti. Ta strah se je še posebej stopnjeval ob občasnih govoricah o pojavu in diverzijah “četnikov” v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu.

Vse bolj očitno je, da si določen del politike prisvaja osamosvojitev in vojno za Slovenijo, zaradi česar se še v ta del naše skupne novejše zgodovine vnaša razdeljenost. Kako vi, kot aktiven udeleženec vojne za Slovenijo gledate na to? Zakaj prihaja do tega in kako bi morali to preseči?

Leta 1990 in 1991 se nismo spraševali, kdo je čigav potomec in kakšna je posameznikova politična ter svetovno nazorska usmeritev, ampak je bilo pomembno ali si za našo, slovensko stvar. Med nami so bili tudi pripadniki drugih narodnosti. Pomembno je bilo, kaj nosiš v srcu. Nepredstavljivo mi je, da smo bili takrat enotni, danes pa smo zaradi intrigantskih in političnih konvertitov veteransko razdeljeni. Samooklicani osamosvojitelji so nam zaradi osebnih interesov in koristi ugrabili osamosvojitev in razprodali in okradli domovino.

Tako ne preseneča niti delovanje politika, ki je danes Vrhovni poveljnik Slovenske vojske. Še kot predsednik Vlade RS je Slovenski vojski odvzel ogromna finančna sredstva ter tako preprečil njen normalen razvoj in delovanje. Danes pa mu kot Vrhovnemu poveljniku, saj je Slovenska vojska zaradi nezmožnosti normalnega razvoja, ocenjena negativno, ni niti malo nerodno, kaj šele, da bi zaradi tega prevzel kakšne koli posledice. Kljub vsemu, pa se je za samostojno Slovenijo splačalo boriti. Ni mi žal.

Avtor: Miha Ulčar Foto: Iztok Dimc