Biti ženska je lepo

Zrcalce zrcalce na steni povej, katera … v deželi je tej? Vprašanje, za katerega sem prepričana, da je vsem nam ostalo zapisano v spominu še iz otroških dni. Ostalo tako globoko zasidrano v nas, da ga še danes vsi vemo na pamet. Gre za vprašanje, ki ga je zrcalu zastavila tudi znana južnoafriška, z oskarjem nagrajena igralka Charlize Theron v filmu »Sneguljčica in lovec« (Snow White and the Huntsman).

Vprašanje, ki ga je najverjetneje zastavila v upanju, na drugačen odgovor, kot ga je nekega dne dejansko tudi prejela. Odgovor, ki se ga je potihem celo bala, sočasno pa globoko v sebi upala, da ga ne bo slišala. Kljub temu, pa je vprašanje vedno znova zastavljala in preizkušala verjetnost, da morebiti tako zelo strašljivega odgovora pa vendarle nikoli ne bo prejela.

Ne glede na to, ali govorimo o pravljici, ali njeni ekranizirani verziji, kjer se kritični odgovor skriva v ogledalu, ki začetka zrcali podobo čarovnice. Ali govorimo o družabnih omrežjih, ki so današnje okno v svet. Ali pa imamo v mislih srečanja, ki se zgodijo v živo. Vsem je skupen naš namen in pa želja po priznanju. Če si priznamo ali ne, vedno skušamo svetu v presojo in oceno ponuditi našo najlepšo, idealizirano podobo. Vse to v upanju na pritrdilen odziv s strani drugega. Svetu tako v odobritev pogosto ponujamo našo prirejeno podobo, za katero potihem upamo, morebiti celo pričakujemo ali že kar predvidevamo, da bo drugim všeč. Da jim bomo s tem tudi mi všeč.

Kot bi bile »lutke« v izložbi, ki čakajo in skušajo s privlačnim asortimajem pritegniti mimoidoče potencialne kupce, sledilce. In to z nečim, kar so si drugi zamislili in nam predstavili, da naj bi nam bilo všeč. Ker je to njim všeč. Namreč, znani modni kreatorji so večinoma moški, ki skušajo s pomočjo modnih kreacij, ki jih ustvarijo za ženske, le te tudi interpretirat. Jih označit in definirat. Določit na način, kako jih sami vidijo in doživljajo. Jim s pomočjo kreacij podariti navdih, sugestijo, namig, kako naj sebe vidijo in doživljajo tudi same. In tako se znajdemo tam, kjer si roko na srce najverjetneje ne želimo biti. V izložbi, kjer skušamo pritegniti pozornost drugega. Zanimanje drugega. Potrditev in pa oceno drugega. Ženske ali moškega. Kajti, kakršenkoli odziv, pozitiven ali negativen, je na koncu boljši kot ignoriranje.

Če si priznamo ali ne, ga najverjetneje med nami ni človeka, ki bi bil popolnoma imun na odziv drugih. Okolice. Virtualne ali realne. Na odziv ljudi, ki ih poznamo ali tudi ne. Oseb o katerih tako rekoč ne vemo ničesar in niso del našega vsakdana, pa vendarle ima njihov odziv težo. Vrednost in pomen. Zakaj polagamo tolikšno težo mnenju ljudi, ki jih ne poznamo? Zakaj jim podarjamo tolikšno moč, da sebe doživljamo in vrednotimo glede na njihov odziv (na nas)? Čemu? Čemu polagamo tolikšno težo odzivu, ki ga imajo ljudje, okolica do nas? Zakaj, čemu nam toliko pomeni, če se okolica na nas odzove pozitivno ali negativno?

Dan žena je dan, ki nosi pomembno simboliko in pomen. Dan, ki v sebi nosi upanje za spremembe. Spremembe v načinu čutenja in razmišljanja. Zgodovinske dosežke in premike.

Gre za lekcijo in zavedanje, ki ju na lastni koži občuti tudi protagonistka serije »Luna Nera«, ki je nastala pod taktirko ženske ekipe na osnovi istoimenske knjige avtorice Tiziane Triana.

V prvi sezoni protagonistka s pomočjo ostalih ženskih likov, prav tako čarovnic, spozna, da je tudi sama čarovnica v svetu, ki jim ni naklonjen. Dokler bo sebe videla in doživljala na način, kot jo vidijo, okarakterizirajo in pojmujejo njeni »nasprotniki«, vse do tedaj bo njeno doživljanje in pojmovanje sebe samo odsev mišljenja in videnja drugih. Vse do tedaj ne bo nikoli zares ona, ampak samo čarovnica, kakršno in kot jo vidijo drugi. Ona je veliko več. Mnogo več. Je »čarovnica«, ki ima v sebi moč, talente, adute in potenciale, ki jih mora najt. Jih odkrit in se jih ne bat.

Vsak od nas je namreč edinstven in poseben. Unikaten in neponovljiv. Bogastvo je skrito v nas samih. Potrebno se je zazreti vase in v sebi poiskati moč in občutek vrednosti, ki je del nas. Vrednost, ki je v nas in nam pripada.

Kajti, v kolikor bomo priznanja in potrditve vedno iskali zunaj nas samih, pri drugih, bomo vedno odvisni od drugih.

Ne glede na to, kako nas vidijo, doživljajo in okarakterizirajo drugi, največjo moč nad nami imamo me same. Kako me same vidimo in doživljamo sebe. Ali se doživljamo kot podobo v izložbi, ki čaka na tuje poglede, mnenja in priznanja, ter živi svojo vrednost glede nanje? Ali nas besede, ki jih slišimo in pa pogledi, ki nam jih namenjajo, pahnejo v višave ali porinejo v prepad? Ni ga namreč hujšega ujetništva, kakor je tisto, ki si ga zadajamo same. Biti odvisne od moči pogleda drugega.

In kar je največji paradoks? Me same smo tiste, ki drugim to moč damo. In če jim jo damo, jim jo lahko tudi odvzamemo in se osvobodimo svojih lastnih okov. Ni potrebno hoditi daleč, zadošča že pogled v našo notranjost, kajti v njej se skriva vse to, kar potrebujemo. Prva in največja moč je v poznavanju sebe, zato lahko tudi ženske pišemo svojo zgodovino. In jo pišemo na način, ki nas odraža kot ženske, pomemben del sodobne družbe. Kar vsekakor ni način, ki ga imajo tisti, ki skušajo ženske pojmovati na način, kot jih vidijo sami.

Spoštovane ženske, lepo vabljene, da tudi ve zapišete svoje doživljanje. Kaj vam pomeni biti ženska? Kako sebe doživljate v vlogi ženske in kaj si želite, da bi morebiti o vas videli/vedeli tudi drugi, pa morebiti še niste zbrale dovolj poguma, ali še niste našle primerne priložnosti, da bi svoja čutenja in pa misli izrazile in jih povedale na glas. Pa ne zato, da bi jih drugi ovrednotili, ampak samo zato, da bi same sebe začutile ob tem, ko bi svoje misli in čutenja napisale.

Prispevke lahko oddate tudi v anonimni obliki na mail: petra.petravic@domzalec.si in mi jih bomo objavili samo za namen tega prispevka na portalu.

Kajti me bomo pisale svojo zgodovino in ne tisti, ki nas skušajo pojmovati na način, na katerega nas vidijo in doživljajo sami.

Avtorica: Petra Petravič