Alenka Žumbar Klopčič: “Samo Havaji še lahko zamenjajo moje življenje v Lukovici!”

Ob pogledu na številne aktivnosti Alenke Žumbar Klopčič, se zdi, da ima dan več kot 24 ur oziroma je poleg vsega spodaj naštetega še odlična v organizaciji svojega časa. Z letošnjo pomladjo se je podala še enemu izzivu naproti, in sicer je postala tudi urednica občinskega glasila Rokovnjač, ki izhaja v občini Lukovica. Prav tako leto 2019 prinaša prelomnico tudi v njenem zasebnem življenju, saj se je odločila za spremembo v imena v Alenko Leno Klopčič.

Ste solastnica, direktorica in urednica vodilnega energetskega portala v Sloveniji in jugovzhodni Evropi Energetika.NET, avtorica številnih knjig o okoljski problematiki za otroke, pred leti ste v Lukovici ustanovili Srečno hišo, lansko leto ste začeli z doktorskim študijem, bili med finalistkami Slovenke leta, obenem pa ste se uspešno prijavili na razpis za urednico občinskega glasila Rokovnjač. Kaj je tisto, kar vas žene naprej?

Smo takšni in drugačni in jaz sem pač takšna, da moram skoz nekaj ‘migat’ – fizično in intelektualno pravzaprav! Na Energetiki.NET sem že petnajst let, kar je po mojem mnenju kar dolga doba, in ponosna sem, da sem uspela v tem času prispevat k temu, da je portal Energetika.NET ne le prišel z objave ene energetske novičke dnevno na kar približno 15 energetskih prispevkov, od krajših novic do intervjujev in gostujočih komentarjev vidnih energetikov, ampak v letu 2009 tudi s slovenske na regionalni portal, kjer poročamo v angleščini, tako da je dejansko postala Energetika.NET vodilni medij specializiran za energetiko v Sloveniji in Jugovzhodni Evropi, berejo pa nas tako največje evropske energetske družbe kot lokalni okoljevarstveniki.

Odlično delo Energetike.NET so opazili tudi tuji partnerji?

Tako je. Ponosna sem na uravnoteženo poročanje in korektno podajanje včasih tudi tehnično zahtevnejših informacij ter da smo z Energetiko.NET uspeli prepričati celo veliko močnejšo tujo – norveško – medijsko energetsko hišo Montel, da je pristopila do nas z željo po partnerstvu. No, danes smo tudi v Montelovi večinski lasti, sama pa sem skoraj tretjinska solastnica Energetike.NET – ki se v bistvu danes uradno imenuje Montel Energetika.NET d.o.o..

Vaš svet je poleg energetike in podjetništva obarvan tudi s humanitarnostjo?

Tudi ‘moj svet’ ne vrti le okrog energetike in podjetništva – ta del zapolnjujem tudi na doktorskem študiju na Fakulteti za management v Kopru, ja – in ker sem v svojem bistvu in zaradi svojega otroštva precej socialen človek, me je preselitev v občino Lukovica oz. v Krašnjo pred dobrim desetletjem, vodila do tega, da v domači občini v sodelovanju z nekaj domačimi podjetniki in somišljeniki, z Marjanom Kvedrom in njegovim Avto Kvedrom na čelu, odprem Srečno hišo za otroke …

Srečna hiša je postala poznan kotiček za praznovanje otroških rojstnodnevnih zabav, izvajate različne dobrodelne akcije za pomoč otrokom iz socialno ogroženih družin. Kakšne spremembe opažate v vsem tem času?

Srečna hiša, ki smo jo odprli pred štirimi leti in pol, je sprva delovala kot povsem odprt prostor z igralnico in učnim prostorom. Obiskali so jo lahko čisto vsi, saj prostor ni bil zaklenjen – v bistvu v zgornjem nadstropju sploh nismo imeli vrat!  -, ampak zaradi takšnih in drugačnih izkušenj smo potem pred poldrugim letom vseeno postavili dodatno steno in postavili vrata. Danes je Srečna hiša odprta za socialne primere, kot je denimo nadzorovano srečevanje otrok iz rejništva in njihovih bioloških staršev pa denimo srečevanje rejnikov, še vedno tudi vsako leto decembra gostimo mladostnike iz rejniških družin, ki jih tudi pogostimo in obdarimo, kot se spodobi. V Srečni hiši tudi pripravljamo otroške rojstnodnevne zabavice, kar nam pomaga pri poravnavanju tekočih stroškov.

Nudili ste tudi učno pomoč?

Žal smo učno pomoč opustili, ker smo imeli kar nekaj slabih izkušenj, od tega, da se naši obiskovalci niso držali dogovorjenih ur – dekleta, ki so nudila učno pomoč, sem še vedno morala plačati, pomisliti velja tudi na to, da zaradi enega neodgovornega posameznika potem kak drug, ki bi tudi potreboval pomoč, ni dobil možnosti prihoda … – do tega, da so tudi odrasli izkoriščali možnost učne pomoči za brezplačno otroško varstvo, otrok, ki je na tak način pristal pri nas, pa je bil vse drugo kot zainteresiran za učenje in domačo nalogo.

Skratka, ugotovili smo, da je bila učna pomoč pri nekaterih otrocih res potrebna in ti so tudi dejansko popravili kritične ocene, na kar smo bili res ponosni, po drugi strani pa sem sama – kot ustanoviteljica in tudi financerka Srečne hiše – ugotovila, da se žal takšno udejstvovanje nikakor ne more pokriti. Če bi vsaj ne bilo prej omenjenih slabih izkušenj, potem bi še vztrajala tudi s ponudbo učne pomoči, tako pa se je tudi meni na koncu zdelo trapasto plačevati ure dela, ki niso odtehtale dejanskega namena same učne pomoči.

Ampak na koncu se je vendarle vse dobro izšlo, saj ena od obeh deklet, ki je nudila učno pomoč v Srečni hiši – druga je bila moja sestra, ki danes dela v SOS-ovi varni hiši za pomoč žrtvam nasilja -, še vedno inštruira tiste otroke in mladostnike, ki so zavzeto delali na izboljšanju svojih ocen pa so ji za to tudi njihovi starši pripravljeni nekaj plačati.

Se je prvotno poslanstvo Srečne hiše ohranilo?

Po drugi strani danes Srečna hiša še vedno ohranja tisti del poslanstva, s katerim pomagamo otrokom iz rejniških in socialno ogroženih družin. Ne le na prej omenjen način, to je z možnostjo koriščenja prostora in igralnice, ampak tudi tako, da še vedno vsaj enkrat na mesec poskrbimo za kakšno mikroskupino. Sredi maja, denimo, bom v Dom Malči Belič odpeljala več ‘indijanskih šotorov’, ki mi jih je za otroke pripeljal kolega Sebastijan Kovačič, v domu pa si bodo lahko popestrili prihajajoče poletne dni z igro v njih. Potem v aprilu smo neki socialno ogroženi družini iz Kranja podarili več igračk in otroških oblačil, ki so jih prinesle v hišo mamice iz Lukovice, katerih otroci so dane stvari prerasli oz. so se nehali igrati s tistimi igračkami. Še mesec prej smo perspektivnima mladenkama iz rejniške družine v Pomurju, ki pa študirata na Obali, podarili nov prenosnik za njuno študijsko delo. Zbiranje vozičkov in opreme za dojenčke pa je skorajda stalnica in takšne akcije sprožimo glede na potrebe, saj sem stalno v stiku z varnimi hišami pa s centri za socialno delo – prvenstveno z domžalskim, ki pokriva tudi naše območje, sicer pa tudi s tistimi centri, kjer so pač slišali za naše delo. Stalnica je tudi nakup šolskih potrebščin oz. šolskih torb za socialno ogrožene otroke, lani pa tudi za otroke iz Mladinskega doma Malči Beličeve, pred začetkom šole.

Kakšne spremembe opažate?

Ne vem, če je to sprememba, je pa zanimiva opazka, kako radodarni so ljudje v času božičnih praznikov. Kot da med letom pa otroci ne potrebujejo pomoči. No, vseeno bi dejala, da sem bila sama ves čas – kljub prej omenjeni izkušnji z brezplačno učno pomočjo – bolj zadovoljna kot pa ne z odzivom domačinov na Srečno hišo in nad njihovim pozitivnim angažmajem, ko je bilo treba kaj zbrati za pomoči potrebne.

Kaj vam pomeni in za vas predstavlja Srečna hiša?

Predvsem to, kar sem zdaj omenila: ponazarja mi pot, na katero stopi marsikateri posameznik, če ima le neko spodbudo. Govorim o poti solidarnosti in pripravljenosti pomagati, spodbuda pa je Srečna hiša. Ne vem nasploh za Slovence, ampak v našem okolju smo ljudje še kako pripravljeni pomagati! No, in to je tisto, na kar me opominja Srečna hiša. Lepo je živeti v takšnem okolju in s takšno družbo.

Ste dolgo časa premišljevali o oddaji prijave za urednico občinskega glasila?

Ha, ravno zaradi omenjene zaznave našega lokalnega prostora in družbe ne. Čeprav je plačilo za to delo simbolno, mi je pravzaprav to, da sem lahko postala urednica Rokovnjača, v čast. Ravno minuli vikend sem na praznovanju rojstnega dne prijateljice Urške na Obali njenim sorodnikom v klepetu omenila, da sem prevzela urednikovanje lukoviškega lokalnega glasila in ko so me vprašali, kako se pa to glasilo imenuje, pa sem povedala da Rokovnjač, so s silnim navdušenjem začeli govoriti o zgodovini rokovnjačev pa Jurčiču in Kersniku, tudi o Kersnikovem gradu … Prevel me je pravi ponos!

Na 4. občinski seji ste predstavili programsko zasnovo glasila. Kakšne novosti se obetajo?

Svojo programsko zasnovo sem seveda naslonila na prejšnjo zasnovo – čeravno pravijo, da so edina stalnica v življenju spremembe, pa se zavedam, da te na lokalni ravni niso mogoče v drastični obliki, niti mi to zares ni v interesu. Rokovnjača sem rada prelistala že prej, sem pa pogrešala v njem intervjuje in več poudarka mladim občanom.

Prav zato sem to dvoje najbolj izpostavila – ne le na predstavitvi na občinski seji, ampak tudi v pogovoru s člani uredniškega odbora. Zelo sem vesela, da ste člani slednjega sami proaktivni in konstruktivni posamezniki, ki vam pisanje ni tuje. To se odraža tudi na prvih dveh številkah Rokovnjača, ki sta izšli pod našo taktirko – čeprav je bila časovnica za pripravo prve številke, ki smo jo dobili s primopredajo uredniške funkcije in nastopom aktualnega uredniškega odbora, omejena na manj kot teden dni.

Je pa zato še toliko lepše videti, kako aktivne pisce imamo tudi med našimi občani, ki tako vestno in zavzeto pripravljajo vsebine, ki odsevajo utrip določenega obdobja in dogajanja v tistem obdobju. Seveda se nadejam tudi konstruktivnih odzivov in tematskih predlogov bralcev.

Za vami je priprava prve številke glasila, kmalu bo izšla druga. Vas je med tem časom kakšna stvar pozitivno presenetila, navdušila?

Kot omenjeno, me zelo veseli, da lahko sodelujem z ljudmi, ki so tudi sami zelo aktivni, kar se kaže v številnih predlogih tem; skupaj z uredniškim odborom smo tudi sprejeli odločitev, da bomo v Rokovnjaču namenjali prostor fokusnim temam, to je temam, ki bodo zahtevale nekaj več naporov in angažiranja piscev, pa fotoreportažam in vsebinam, s katerimi bomo tudi domačine navdihovali nad izleti v domačem okraju. Veseli me tudi del, ki mi omogoča stik neposredno z aktivnimi občani. Ker sem pač človek, ki je rad povezan in informiran, mi je to tudi neke vrste duhovna hrana.

Rokovnjač je tiskalno glasilo, dostopno tudi prek občinske spletne strani. Ali imate v načrtu tudi bolj digitalizirane aktivnosti?

Ta del je pa odvisen tudi od odločitve županje oz. občinske uprave. Sama sem zagotovo pristaš tega, da ‘gremo naprej’ tudi na vse mogoče digitalne načine, torej tako na spletni strani občine, kjer je že zdaj mogoče prebrati lokalne novice in vesti o tekočem dogajanju, objavljena so tudi vabila na različne lokalne dogodke, kot seveda na socialnih omrežjih. No, tudi Rokovnjač ima svojo Facebook stran, tako da vabljeni k spremljanju, veseli pa bomo tudi novih všečkov.

Glede digitalne realnosti bi dejala še to, da sem se prav v teh nekaj tednih, odkar sem urednica Rokovnjača, še bolj zavedla tega, da pa vendarle ta realnost ni absolutna. Med nami so namreč tudi takšni, katerim računalniki ne diktirajo tempa in jih niti ne uporabljajo, si pa vseeno želijo ostati aktivno vključeni v lokalni utrip. Tako smo ravno v majsko številko Rokovnjača vključili prispevek gospoda, ki je besedilo tako lepo napisal na roke, da smo bili prav vsi z uredniškim odborom fascinirani, da še kdo zna tako lepo pisat. Danes se človeka prav res dotakne nekaj takšnega, kot je prejem navadnega pisma, čeprav sem bila sama kot otrok vključena celo v neko mednarodno mrežo dopisniških prijateljev (v angl. penfriends), dopisovala pa sem si – na roke, seveda!  – z vrstniki s celega sveta.

Kakšne priložnosti za izboljšave glede informiranosti občank in občanov vidite v občini Lukovica?

Prej nisem omenila, da sem v programsko zasnovo, ki sem jo predstavila na aprilski občinski seji, vključila tudi tematske akcije in nagradne igre s povabilom bralcem, da pošiljajo literarne prispevke in fotografije iz domače občine, sodelujejo v kvizih, nagradnih vprašanjih in križankah, s čimer si želim tudi več interakcije z občani. Četudi gre za glasilo, torej tiskan medij, ki v načelu deluje enosmerno, bomo delali na tem, da bo komunikacija zares dvosmerna in da se ne zaključi na točki, ko nekdo pošlje svoj prispevek v objavo.

Z uredniškim odborom načrtujemo že prvo tematsko akcijo za poletno številko, ampak o podrobnostih bomo lahko govorili šele po našem naslednjem srečanju, ki bo sledilo izdaji naše druge skupne številke Rokovnjača.

V Krašnjo ste se preselili pred nekaj leti. Kako se vam zdi življenje v teh krajih?

Čudovito! Ne predstavljam si več, da bi se preselila kam drugam oz. ker precej potujem in sem hvaležna, da sem imela priložnost začutiti kraje, kot so topla Avstralija, čudoviti Havaji in nasploh raznolike Združene države Amerike pa prvinska Gvineja Bissau na afriškem zahodu, velik del Evrope, s precej pogostimi obiski Skandinavije in vključno z nedavnim skokom v Rusijo, lahko rečem in to mislim čisto resno: z izjemo življenja pod Limbarsko goro in v bližini Trojan ter Gradiškega jezera si predstavljam samo še življenje na otoku Kauai na Havajih.

A tam bi imela drugačno ‘kariero’ – namesto medijskega dela v energetiki in deloma v start-up svetu bi verjetno delala v kakšni prijetni kavarnici, kjer bi lokalni muzikant igral na ukulele, zaslužila bi ravno za pokritje skromnega življenja in se v prostem času predajala branju knjig na peščeni plaži.

Kaj vam je najbolj všeč v občini Lukovica?

Če odmislim ‘havajsko različico svojega življenja’, je tudi ta verzija, ki jo z možem živiva v Krašnji, čisto zares sanjska in sem za njo nadvse nadvse hvaležna. Življenje sem si uredila tako, da imam tudi pisarno v Lukovici in ne več v ljubljanskem BTC-ju, še prej pa v Tehnološkem parku Ljubljana, tako da tudi skoraj vsak dan ‘skočim’ na Limbarsko goro – v teku ali pa poleti s kolesom -, da počnem stvari, ki jih delam z veseljem in sem v njih dobra.

Seveda slednje ne bi bilo mogoče brez ljudi, ki me v tem podpirajo in s katerimi tudi tako ali drugače sodelujem, tako da mi je všeč tudi to, da mi je življenje v Lukovici ‘prineslo na pot’ takšne ljudi. Že v naši Krašnji se krasno počutim – ne samo zaradi narave in lepega okolja, ampak tudi ali predvsem zaradi medčloveških vezi.

Že pred leti, ko sem še pisala otroške knjige, so otroci v tukajšnji šoli pod taktirko enkratne gospe Vere Beguš, ki vodi Kulturno društvo Fran Maselj Podlimbarski, uprizorili gledališke predstave po kar treh mojih slikanicah in vedno so me ganili do solz. Vera je bila tudi tista, ki me je seznanila z umetnijami v obliki slamnatih kit, ki jih pletejo domačinke in pod njihovimi spretnimi prsti dobivajo oblike pokrival in cekarjev ter različnih okraskov. Ko sem pred leti zasnovala tudi manjši podjetniško-socialni projekt izdelave unikatnih torbic Tashka z dobrim namenom – del sredstev od prodaje torbic sem namreč namenjala za različne dogodke, ki smo jih na Zavodu Modri svet za mlade (zavod, ki ga je ustanovilo podjetje Montel Energetika.NET; op.p.), izvajali za mlade z namenom, da bi dobili plačano delo – sem na same torbice vključevala tudi pletene kite izpod rok mojih spoštovanih sovaščank.

In eden zadnjih ganljivih primerov iz mojega življenja v Krašnji je, ko mi je gospa Močnik skvačkala čudovito in res toplo pisano odejo, s katero si grejem noge ob branju knjig – tega dela v mojem življenju ne vsebuje le ‘havajska različica’, ampak tudi ‘krašnjanska’. No, kupovanje domačih jajc in v tem času tudi špargljev, veselim pa se tudi božanskih jagod, od mojih sosedov na ekokmetiji Pr’ Matožet je pa itak stalnica.

Za konec še vprašanje glede spremembe vašega imena. Je kakšen poseben razlog za to odločitev?

Odločitev zato, ker sem dekliški priimek Žumbar ohranjala zaradi novinarskega dela – ker so me bralci Energetike.NET že poznali kot Alenko Žumbar in takrat nisem hotela spreminjati. Ampak ga res nikoli nisem marala, … Lena pa kot drugo ime zato, ker naj bi mi bilo tako tudi zares ime (sta se starša zmenila preden sem se rodila, a je mama zadnji hip spremenila). Nekateri sorodniki so me vseeno občasno tako klicali pa tudi sama bolj čutim to ime kot pa Alenka.

Avtor: Lea Smrkolj