Sonja Kropivšek: “Sir trnič ima prav poseben okus in obliko.”

Sonja Kropivšek iz vasi Črešnjice v Tuhinju sodi med mlajše izdelovalke trniča. Postopka izdelave tega prav posebnega sira, značilnega za Veliko planino, se je učila pri Rezki Mali, ki je kot edina vrsto let ohranjala to etnološko izročilo.  

Na Sonjini domači kmetiji Pr’ Gabršk se že vrsto let ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Teren, ki ga obdelujejo, je namenjen predvsem pripravi sena in paši krav molznic. Vso mleko pridelajo izključno doma, uporabijo pa ga za izdelavno raznovrstnih mlečnih izdelkov, med katere sodijo različne vrste sirov, kot sta mehki sir in sir za žar, navadna in albuminska skuta, jogurti, … prav tako pa ponujajo tudi domače surovo mleko.

Sonja je v delo na družinski kmetiji vpeta predvsem zadnjih 10 let. Tako se je odločila, saj se ji zdi pomembno, da lahko izkoristi priložnost za delovno mesto na  domači kmetiji.

Kdo vas je navdušil nad izdelovanjem trniča?

Z izdelavo trniča sem se začela ukvarjati pred 11 leti, in sicer na pobudo Zavoda za turizem, šport in kulturo Kamnik. Takrat je začela nastajati kulinarična znamka Okusi Kamnika in trnič je bil eden izmed jedi, ki je bil skoraj pozabljen. Izdelovala ga je le Rezka Mali. Pri njej sem se nato naučila izdelave. Potem je trajalo kar nekaj mesecev, da so moji trniči postali spodobne oblike in dobili svoj pravi okus.

Kje vidite priložnost za tovrstno podjetništvo?

Trenutno trnič izdelujejo še nekateri pastirji na Veliki planini, vendar gre za manjše količine. Trnič je zahteven za izdelavo, saj zanj potrebujemo kar dva litra mleka. Sam proces traja tri dni, pri čemer je veliko ročnega dela. Poskušam izdelati trniče v takšnih količinah, da jih lahko ponudim obiskovalcem. Glavnina povpraševanja po tem spominku je predvsem v poletnih časih, ko sta Velika planina in Kamnik dobro obiskana.

Sama večinoma delam v sirarni, kjer sem se veliko učila od mami. Dodatno obiskujem različna izobraževanja in tečaje. Na kmetiji je delo zelo raznoliko, zato pomagam tudi pri drugih opravilih, kot so molža, paša, pospravljanje sena, prodaja izdelkov, … in prav ta raznolikost mi je všeč.

Klub temu, da je sirarstvo samo po sebi precej zahtevno, saj delo vključuje tudi veliko načrtovanja, in da delo poteka praktično vsak dan, me to veseli in izpopolnjuje.

Menite, da je trnič med obiskovalci Velike planine dobro prepoznan?

Večinoma da. Med domačimi obiskovalci ni veliko takih, ki zanj še ne bi slišali. Pri tujcih je drugače, saj gre za zelo specifičen izdelek. A vendar tisti, ki  jih zanimata kulinarika in pastirska dediščina, po njem dosti povprašujejo.

Ali vsak trnič, ki ga naredite tudi okrasite, kot so to počeli nekoč?

Trnič je znan po svoji značilni obliki. Je hruškaste oz. čebuličaste oblike. Ožji je pri dnu in širok proti vrhu ter s ’’turnčkom’’ in je seveda okrašen. Vsak trnič mora biti opisan s pisavo, to je nekakšen lesen pečatnik z izrezljanimi podobami iz narave, srci, katoliškimi simboli, … Tako ga izdelujem tudi danes. Uporabljam več različnih pisav, s katerimi predstavim več različnih motivov.

Kako lahko trnič uporabljamo pri različnih jedeh?

Trnič je trdi sir, ki ga uporabljamo tako, da ga naribamo. Dobro se poda predvsem k testeninam in rižotam, lahko pa ga uporabljamo vsestransko kot začimbo k jedem (npr. na pečen krompir ali golaž).

Pomembno je, da ga shranjujemo na sobni temperaturi in na suhem zraku. Hranjenje v hladilniku ni priporočljivo, saj nase potegne vlago in lahko splesni.

Ali bo tudi letos potekal dan trniča na Veliki planini?

Seveda. Letošnji dan trniča je predviden v nedeljo, 4. avgusta med 11. in 14. uro. Ta dan bodo lahko obiskovalci Velike planine pri Preskarjevem muzeju izdelali svoj trnič in ga nato odnesli domov kot spominek.

Za konec nam zaupajte še, kje je možno kupiti vaš trnič in druge izdelke?

Svoje izdelke prodajamo na kamniški tržnici ob torkih in sobotah dopoldan, kupci pa nas lahko obiščejo tudi na naši kmetiji v Češnjicah. Trniči pa so na voljo tudi na Veliki planini, na kamniškem TIC-u, v trgovinici Zlata ptička v Kamniku in v Aljaževih dobrotah na ljubljanski tržnici.

Avtor: Ana Britovšek Kunšek; Foto: osebni arhiv Sonje Kropivšek