Natalija Pelko: “Delo z zemljo je zahtevno in rezultati niso vidni takoj”

Samooskrba. Lokalna samooskrba. Gre za besede, ki so v zadnjem času, kot odgovor na dogajanje na svetovnih trgih in spreminjajočih se razmerah v bližini, vse pogosteje našle mesto v številnih medijih.

Z naraščanjem občutka strahu in negotovosti, ter v želji, po kar se da najmanjši odvisnosti od drugih in lastni preskrbljenosti, so se nekateri že reorganizirali, ter si v ta namen uredili večja ali manjše vrtove.

Kot velja za vsako dejavnost, ki se je lotimo z entuziazmom in dobrimi nameni, podkrepljeni s številnimi pričakovanji (včasih tudi nerealnimi) in pa željami, kaj kmalu trčimo ob izzive, ki nas zaustavijo. Nas postavijo na malce bolj realna tla in opozorijo, da ima narava svoje zakonitosti, ki jih je potrebno spoštovati in upoštevati.

Da bi poskrbeli za stvari, na katere lahko vplivamo in ne trošili energije za tiste, ki so onkraj našega dometa, smo se pogovarjali z Natalijo Pelko, kmetijsko svetovalko za varstvo rastlin in pridelavo zelenjave v KGZS zavod Novo mesto. V kratkem pogovoru nam je podala nekaj grobih informacij o primanjkljajih vrtnin v Sloveniji; opozorila na kaj naj bomo še posebej pozorni, če se lotimo vrtnarjenja na domačem vrtičku, brez pretiranega predhodnega znanja in pa kakšen je pomen projekta Lokalno je zdravo, kamor je vključena tudi JARINA, zadruga za razvoj podeželja, z.o.o.

Slovenija in samooskrba. Po navedbah SURS-a, imamo največji primanjkljaj pri samooskrbi na področju sadja in zelenjave, kjer ne dosegamo niti 50 %. Letno uvozimo za 488 mio EUR, izvozimo pa za 180 mio EUR sadja in zelenjave. ( vir: Statistični urad RS, Hrana v Sloveniji )

Samooskrba z zelenjavo je v Slovenskem merilu 40%. So območja, kjer je te zelenjave več in jo je po direktnih tržnih poteh tudi lažje kupiti.

Od zelenjavnic v Sloveniji največ pridelujemo zelja in solate. Kar precej je tudi čebulnic, bučk, paprike, solatnih kumar in paradižnika, ki se pridelujejo v zavarovanih prostorih.

Če zelo na grobo samo preletimo primanjkljaje bi lahko izpostavili pomanjkanje ponudbe cvetače, brokolija, ohrovta in tudi kitajskega kapusa. V zimskem času primanjkuje tudi listnega ohrovta in pora. Izrazita nihanja so opazna pri podzemni kolerabi, kar splošno vodi v nestanovitno oskrbo s korenovkami. Primanjkljaji so veliki pri korenčku, predvsem se ekološki korenček v velikih količinah kupuje na bližnjih tujih trgih, kot sta Avstrija in Italija. Ogromno je tudi uvoženih količin zelenjave, ki pridejo iz drugih držav. V Slovenijo v povprečju letno uvozimo za okoli 150.000 t različne zelenjave. Govora je o npr. listnatem in pa korenastem peteršilju. Za tovrstno pridelavo je potrebno imeti malo lažja in zelo rodovitna zemljišča z urejenim namakanjem, gre za zelenjavo z zahtevnejšo tehnologijo predvsem zaradi plevelov in škodljivih organizmov. Tradicionalno smo sicer vajeni, da se pridelujejo v bolj poljedelskih kolobarjih, vendar smo se kupci navadili, da je uvožena zelenjava lepih oblik, zato »naša« ponudba ni toliko atraktivna in posledično nismo konkurenčni.

Na trgu ni dovolj velike ponudbe listne zelenjave, špinače, blitve, rezanih solatnic, kot sta berivka in rukola. To je razmeroma interesantno, kajti lahko se jih pridela na majhnih površinah v velikih količinah, vendar pridelava ni ravno enostavna, primanjkuje nam specialne mehanizacije in registriranih sredstev za varstvo rastlin.

V nekaterih območjih Slovenije, kjer je več tudi zavarovani prostori, je večja pridelava paprike, paradižnika, bučk in kumaric, vendar je zaznati pomanjkanje ekološkega načina pridelave le te. Se jih pa sočasno bolj ponuja v lokalnem okolju, trži na tržnicah in daje v odkup zadrugam in pa zelenjadnicam, ki so zainteresirane za ekološko pridelavo. Na lokalnih trgih bi bila ponudba lahko večja, vendar je težava, v kolikor je kmetija večja in bi želela tržne viške tržiti v maloprodaji, v večjih sistemih, je to precej težje in je potrebno tudi predvideti pakirne linije.

V sodelovanju z zadrugo Jarina smo na portalu domžalec.si uvedli rubriko »lokalna samooskrba«. V zadnjem letu dni smo tako predstavili številne kmete, pridelovalce in predelovalce iz različnih območij Slovenije v želji, da bi bralcem približali ne le pomen sezonskosti in pa lokalne samooskrbe, ampak tudi predstavili posameznike, ki so izbrali naravi prijazen način pridelovanja sadja, zelenjave in poljščin. Težko se znebimo občutka, da smo zaradi široke ponudbe in neprestane dostopnosti najrazličnejših vrst sadja in zelenjave, potrošniki nekako izgubili občutek, kaj je sezonsko in lokalno.

Mogoče se še vedno premalo govori in obvešča. Trgovine resnično ves čas nudijo vse, vendar je marsikaj odvisno tudi od tehnološke opremljenosti kmetije. V mislih imam predvsem možnosti ogrevanja z biomaso. Na državnem nivoju se pogovarjajo o geo termalni energiji in o toplotnih črpalkah, ki bi bile podobne tistim, ki so za ogrevanje hiš.

V kmetijskem sektorju se trudimo, da bi pokrili tudi izven sezonsko pridelavo, kar bi lahko dosegli z vlaganjem v zgodnost na način, da bi se s pridelavo lahko začelo že prej. V ta namen lahko uporabimo pasivne načine preprečevanja izgube toplote. Lahko se postavi nizke tunele, visoke tunele ali rastlinjake. Če ni ogrevanja, se lahko z dodanimi loki in prekrivanja z agrotekstili prepreči vdor hladnega zraka in poveča zgodnost. Zemljo se lahko pokriva s polietilenskimi folijami ali agrotekstili, s čimer se doseže 1 do 3 tedne večja zgodnost. Sicer je to precej bolj interesantno za območja, kjer je višja povprečna temperatura. Gre za območja kot so Primorska, Bela krajina, Dolenjska, Posavje in del Štajerske. Za osrednjo Slovenijo je to morebiti manj zanimivo brez dodatnega ogrevanja.

Z vlaganjem v zgodnost, večjim načrtovanjem ter pasivnimi in enostavnimi načini ogrevanja, je mogoče marsikaj pridelati tudi izven sezone. Pogosto je ravno pomanjkanje informacij razlog za krivično obsojanje tistih, ki predčasno na trg pripeljejo stvari, ki jih drugi še nimajo.

Kaj bi svetovali potrošnikom, ki bi si želeli pridelati določeno vrsto zelenjave na domačem vrtu in nimajo nekakšnih predhodnih izkušenj in pa znanja, kot ga imajo kmetje? Na kaj naj bodo pozorni? V poplavi najrazličnejših informacij, se je včasih izjemno težko dokopati do tistih pravih.

Prvo, kar bode v oči je frekvenca zalivanja. Včasih je zalivanja preveč, včasih pa le to poteka preveč kampanjsko. V mislih imam način, ko se rastline naenkrat zalije preveč, nato pa se jih cel teden ne zalije.

Pogosto se pozabi, da so vrtnine posajene na prisojnih legah, kar pomeni, da bodo v poletnem času zelo izpostavljene sončnemu sevanju, zaradi česar je primeren izbor asortimaja kar zahteven. Zakaj? So rastline, ki so zelo občutljive na vročino, oziroma nanjo niso ravno prilagojene, zato včasih potrebujejo tudi senčenje. V kolikor je lega sončna, je priporočljivo zbrati toploljube vrtnine.

Ko opazimo, da nam vrtnine poleti (pre)hitro ovenijo. Nam nekako ne uspevajo. Morebiti tudi zato, ker jih premalo namakamo, je bolje, da se odločimo za manj občutljive vrtnine. Tudi visoke grede, ki jih ljudje postavijo, v poletnem času zahtevajo mnogo več zalivanja, saj se zemlja hitreje izsuši. Pomagamo si lahko z zastiranjem tal. Priporočamo dodajanje različnih mulčev. Ko se tla zaskorijo, je zemljo potrebno okopat in poskrbet, da nam iz tal ne »izhlapi« preveč vlage, saj je potrebno vodo zadržati v območju korenin rastlin.

Sprejeti je potrebno dejstvo, da je delo s tlemi kontinuiran proces in da se vlaganje mogoče takoj ne opazi. Ko gnojimo npr. z organskimi snovmi, napredka zagotovo ne bomo takoj opazili, ampak, ker gre za proces izboljševanja tal, se bo učinek v nekaj letih zagotovo tudi zelo lepo pokazal. Rastline bodo bolj zdrave, lepše se razvija koreninski sistem zaradi česar so vrtnine boljše prehranjene in večja bo tudi sposobnost tal za zadrževanje vode. To so stvari, ki morebiti niti niso toliko poudarjene.

Paziti moramo, da zemljo pravilno ocenimo. Predvsem lego in pa samo prst, ter da nimamo nekih pretiranih pričakovanj?

Zagotovo. V kolikor smo začetniki, je mogoče bolje, če se ne lotimo čisto vsake vrtnine. Morebiti zberemo kakšne lažje. Spomladi lahko začnemo z grahom. Se malce potrudimo in mogoče poleg bele cvetoče sorte, vzamemo še vijolične. Pri grahu je zanimivo to, da ga lahko sejemo zelo na gosto in ga žanjemo preden zacveti saj so vitice zelo sočne, dobre in okusne. Za začetek lahko sejemo manjše površine, če nam uspe, ga kasneje za lastne potrebe lahko več pridelamo. Tudi solata je kar hvaležna, lahko jo sadimo kot sadiko.

Če na vrtu delamo kompost, lahko zgodaj spomladi premečemo na kup in naj posejemo redkvico, nadzemno kolerabo, solato kar 3 tedne prej. Kompost oddaja kar nekaj toplote. Tudi za povečano lastno oskrbo lahko pridelujemo bolj zgodnjo zelenjavo. Kompostni kup lahko prekrijemo tudi z loki, okvirji in zelo pozgodimo samooskrbo z zelenjavo. Velja tudi za korenček. Seveda, v kolikor zbiramo sorte, ki so malo hitrejše in ki imajo 80 dni od setve do zrelosti. Korenčki še niso toliko debeli, vendar ga lahko malo razredčimo in predčasno uživamo.

Na kakšen način ste vključeni v projekt »Lokalno je zdravo« in zakaj se Vam zdi smiselna vključitev zadruge Jarina v tovrstni projekt?

Tovrstni projekti se mi zdijo izjemno interesantni, predvsem za lokalne skupnosti. Vsi si želimo, da bi bila lokalna ponudba pridelkov in izdelkov večja, ter da bi se lokalna okolja zavedala pomena podpore lokalnih pridelovalcev, tudi skozi nakupe njihovih pridelkov in izdelkov. Zadruga Jarina je dober vzgled vsem, da se da v lokalnem okolju povezati pridelovalce na način medsebojnega sodelovanja in jim pomagati spraviti pridelke do javnih naročnikov, če želite in do individualnih kupcev, ki na tovrsten način dostopajo do kakovostne hrane. Pomembno se mi zdi zavedanje, da je lahko hrana tudi okusna, ne samo trpežna. Da ima torej okus in vonj.

V projekt sem se vključila na poziv zadruge Jarina. Kmetijam, ki z Jarino sodelujejo smo predstavili dobre prakse in tehnologije pridelave zelenjave na Dolenjskem in v Posavju. Izmenjali smo si znanje in izkušnje. Mislim, da se je nekaj kmetij tudi opogumilo vključiti v projekt, ko so videli, kakšne so prakse in da je sodelovanje s šolami mogoče.

Avtorica: Petra Petravič