Anton Komat: “Rešitev je sezonsko pridelana lokalna živa hrana”

Človekovo linearno poseganje v dogajanja v naravi, ki je ciklično naravnano, je izjemno nevarno početje. Podkrepljeni in zaslepljeni s pretiranimi željami, gonjo za dobičkom in ambicijami, povsem nespametno izgubljamo percepcijo za vprašanja, ki so življenjsko pomembna za naše preživetje. Včasih se odgovori skrivajo že kar v vprašanjih, ki jih moramo pravilno zastaviti. Včasih pa jih je potrebno iskati v preteklosti, da bi lahko naredili korak naprej v obetavnejšo prihodnost.

»Za krizo, ki se odvija na planetarni ravni in ki ima izjemne razsežnosti, je potrebno najti ustrezne rešitve. Poiskati pa jih moramo na lokalni ravni,» prepričljivo poudarja naš tokratni sogovornik, gospod Anton Komat, svobodni raziskovalec in pisatelj, ki srčno verjame, da se ljudje vse bolj zavedamo pomena lokalne sezonske hrane. »Vsekakor imamo že dovolj potrebnih znanj iz zgodovinskih izkušenj, ki so nas že reševale v preteklosti, kar pomeni, da nam lahko tudi tokrat pomagajo pri samoorganizaciji na lokalni ravni,« še dodaja. Kje se torej zatakne?

Če ima narava svoje cikle, dogajanje in spremembe pa svoj namen, nam zemlja omogoča preživetje. Nudi nam možnost pridelave tiste vrste sadja in zelenjave, ki ga telo v določenem času potrebuje. Lahko se vprašamo, kakšne so prednosti, ki jih sezonsko sadje in zelenjava dajejo organizmu, v primerjavi s pridelki iz drugih klimatskih in časovnih območij? »Lokalna raven zagotavlja zdravo, živo sezonsko hrano, kateri smo skozi zgodovino prilagojeni. Pestrost lokalne krajine skozi spremembe letnih časov je tisto, kar nudi večjo varnost, predvsem pa zdravje. In kar je danes pomembno, izboljšan imunski sistem«.

»Večina ljudi že ve, da je industrijska hrana, ki jo ponujajo korporacije, ena glavnih virov degenerativnih obolenj. Uradni podatki za Slovenijo pravijo, da je v zadnjih desetih letih propadlo 16.000 malih kmetij, kar je katastrofa. V Evropi imamo najslabšo samooskrbo s hrano, ob tem, da imamo največjo kvadraturo supermarketov na prebivalca, kar je izjemno tvegana asimetrija. Vsa krizna dogajanja imajo fokus v hrani. V jedru vsega tega reševanja problema, je torej prehranska varnost in suverenost naroda. Temu lahko rečemo opolnomočenje lokalne skupnosti.«

Imate občutek, da potrošniki v vsej tej poplavi in praktično neprestani dostopnosti tako sadja, kakor tudi zelenjave, sploh še vemo, kaj je sezonsko in kaj ni? Ali kdaj sploh pomislimo, kaj je sploh sezonsko ali kupujemo kar bolj po navdihu, trenutnih željah?

Glede na to, koga boste vprašali, takšen odgovor boste tudi dobili. Sem zmerni optimist, ki verjame, da se ljudje vse bolj zavedajo pomena lokalne sezonske hrane. Tisto kar sedaj dozoreva, kar lahko vidimo na oskrbnem vrtu, ki je še vedno del naše tradicije, to je sezonsko. Z veseljem opazujem, kako se travnate površine počasi in postopoma spreminjajo v hišne vrtove, kar se dogaja tudi v Domžalah in okolici. Občudujem lokalne variatete. Sedaj so na vrsti paprike, paradižniki, maline. Prva jabolka in prve hruške. Solatnice. Imamo obilje hrane in tukaj res ni problema.

Gradnja trgovskih centrov se povečuje, prav tako pa se je povečalo število propadlih malih kmetij. Če temu dodava še včasih težko razumljive želje potrošnikov, po sadju in zelenjavi, za katere je vsekakor nemogoče, da bi bili lahko lokalne in sezonske »narave«, vendar so dostopni v katerem koli letnem času, se sprašujem, koliko sploh še imamo stika z naravo? Koliko sploh še poznamo njene zakonitosti in pa cikle?

Osebno se sprašujem, kako čudno deformirano razvajenost so nam vsilile korporacije? Morda imajo potrošniki lažno samozavest, da lahko kupijo karkoli, kadarkoli. Ob tem pa pozabijo na vprašanje »kako pa so preživeli naši predniki, ko so imeli samo sezonsko in lastno pridelavo?« Naravno skisana, naravno konzervirana hrana ima izjemen zdravstven pomen. Kislo zelje, kisla repa, kislo mleko in pa kisel kruh so bili osnovna prehrana naših prednikov v zimskem času. Koncentracije C vitamina so v naravno kisanih artiklih izjemno visoke. Hrana, ki je bila dosegljiva našim prednikom, je bila izjemno zdrava. Zakaj ne bi v svoj prid izkoristili izkušnje, ki so stoletja prehranjevale naše prednike?

V tej vsestranski poplavi in pa dostopnosti vsega, smo nekako izgubili kompas. Tiste oporne točke, ki so jih minule generacije že imele. Kot bi se ne znali ustaviti in pogledat malce nazaj, se ob tem zamisliti in vprašati, kaj vse nam narava ponuja? In zakaj nekaj zraste na določenem ozemlju točno v tistem času. Ne prej in ne kasneje?

Absolutno. Narava nam v vsakem trenutku nudi bogato pogrnjeno mizo z zdravo hrano, kar je prednost sezonske hrane. Človeški organizem je prilagojen na točno določeno geografsko lokacijo, na kateri so ljudje stoletja živeli s tem, kar jim je narava v tistem času ponudila in so bili temu tudi prilagojeni.

Mi smo torej tisti, ki skušamo z našimi željami vnesti svojevrsten red v naravo, s čimer posegamo v njen naravni cikel?

Odreči se moramo vulgarnemu potrošništvu, ki ima katastrofalne posledice na ekosistem. Vprašajmo se, kolikšen delež prehrane konča na deponijah, na smetiščih? Kakšne strahotne energetske porabe to povzroča? Hrana je povezana z energijo in pretiravanja so problematična.

Vsa ta hrana, ki jo distribuirajo korporacije, prepotuje ogromne razdalje in preden pride do nas, je ta hrana mrtva in hkrati prepojena s pesticidi. Ekološko pridelane banane iz Kostarike, so ekološko pridelane do trenutka, ko so še na meji plantaže. Ob natovarjanju v ladijske kontejnerje in pa med potjo čez ocean, jih obilno natopijo s pesticidi, kar se zgodi tudi z ostalim sadjem in pa zelenjavo. Čeprav gre za ekološko pridelavo, kar potrjujejo certifikati, se prepogosto pozablja na skladiščenje in pa transport, ki dodata svoje, česar pa ljudje ne vedo.

Kot bi se znašli v nekakšnem krogotoku, iz katerega ne znamo izstopiti. Kot bi izgubili pregled nad logičnimi izpeljavami in kaj dejansko posamičen segment pomeni za celoto? V mislih imam tudi okus. Paradižnik meseca decembra najverjetneje nima istega okusa, kot ga ima paradižnik v času, ki mu je namenjen, da dozori?

Tudi vonj. Oba omenjena čuta sta izumrla. Skupaj z Zadrugo Jarina, veliko sodelujemo z vrtci in pa šolami. V sklopu izobraževanja smo tako z otroci izpeljali poučne vaje, za oživljanje okusov in vonjav. Otroci so poskusili različne vrste sadežev. Dokler so jih lahko videli, jih opazovali, so se odločili za eno vrsto sadja, ko pa so otroci vadili okus in vonj, je bil izbor povsem drugačen. Kaj želim povedati? Da k našim odločitvam v veliki meri prispeva to, kar vidimo. Ko pa naš izbor poteka ne ozirajoč se na podobo in ko dajemo torej prednost drugim čutilom, v mislih imam vonj in pa okus, takrat nismo več pod vtisom barvitosti in tega, kar nam ponujajo veletrgovine.

Kar nam pripeljejo iz tujine, vsekakor temelji na intenzivni agrokemični pridelavi. V hidropolski kulturi, polni soli rastline tvorijo vodena tkiva, ki so brez okus in brez vonja. Da ne govoriva o padcu hranilnih ali biološko aktivnih snovi. Pred leti sem bral nemško študijo, kjer je bilo navedeno, da imajo plantažna jabolka iz intenzivne predelave 40 do 50-kratno pomanjkanje biološko aktivnih snovi. To so dramatične številke, ki jih ljudje ne vedo.

Mi uživamo iluzijo paradižnika, jemo neko formo, ne pa vsebine. Zahodna civilizacija je pozunanjena, zgrajena na barvitosti in obliki. V veleblagovnicah kupujete pod določeno osvetljavo, ki ima določeno frekvenco, katera obarva sadeže ali pridelek na način, ki je najbolj privlačen za potrošnika. Zato v vitrinah marketov vidite barvne odtenke, ki jih na sončni svetlobi ne bi videli. Na sončni svetlobi ni več te barvitosti. Gre za umetno svetlobo, razsvetljavo, ki daje iluzijo obilja barv, kar je za človeka iluzija, da kar vidi, je tudi zdravo, živo, etc. In to je iluzija, ki jo nudi trgovina.

Pri izbiri prehrane ne izbirajmo samo z vidom, ampak uporabljajmo vsa čutila, predvsem vonj in okus in stavimo na sezonsko živo hrano, ki edina nudi obilje zdravja.

Avtor: Petra Petravič; Foto: Jernej Lasič, arhiv domžalca, Zadruga Jarina

Zadruga Jarina pod svojim okriljem povezuje številne lokalne pridelovalce. Vsak teden bomo na našem portalu predstavili enega izmed njih, zato lepo vabljeni, da jih spoznate še na drugačen način.

Projekt Lokalno je zdravo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.