V Domžalah že tretje leto zapored poteka projekt »Šolo za družino«, ki ga izvaja Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, enote Domžale. Namen teh predavanje je osveščanje in prenašanje znanj o starševstvu in partnerstvu, ki temelji na sočutju, pogumu in zavedanju samega sebe. Teme so zelo aktualne, ki zanimajo večino staršev in ob katerih se dostikrat počutijo nemočni ob svojih otrocih: postavljanje meja, sočutje, odgovornost, nasilje, navezanost in čustveni stik, partnerski odnos … Predavanja so namenjena staršem, zakoncem, učiteljem, vzgojiteljem in vsem, ki jih tovrstne tematike zanimajo – in za vse so seveda brezplačna.
V lanskem letu so s projektom Šola za družino sodelovali s Centrom za mlade Domžale, predlani s Centrom za socialno delo Domžale, v letošnjem letu pa jih je pri tem projektu podprla tudi Občina Domžale. Prvo letošnje predavanje na tematiko postavljanja meja otroku, bo potekalo v torek, 11. junija 2019, ob 18. uri v Centru za Mlade Domžale. Z izzivom postavljanja meja, se starši prvič soočijo v obdobju trme in kasneje zelo intenzivno v času mladostništva. O tem se porajajo številna vprašanja, o katerih bodo spregovorili na predavanju.
Z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki vodi predavanja Šole za družino, smo se pogovarjali o njenem delu, za katerega pravi, ki ga jemlje kot poslanstvo ter o projektu Šola za družino, dotaknili pa smo se tudi problematike, s katerimi se srečujejo družine v sodobnem času in kako jih premagovati.
S kakšnim delom se ukvarjate in čemu posvečate največ pozornosti?
Vesela sem, da v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino že peto leto lahko delujem kot zakonska in družinska terapevtka na področju Domžal. Moje delovanje je usmerjeno v terapevtsko in svetovalno delo z ljudmi, ki se srečujejo s stiskami na poti skozi življenje, od zlorab, čustvenih težav pri otrocih, mladostnikih in njihovih staršev zraven, zdravstvenih težav in mobinga na delovnem mestu do izgube, ločitve in različnih odnosnih težav. Posebno pozornost posvečam zakoncem oz. partnerjem, v kar usmerjam veliko svojega profesionalnega dela. Precej se ukvarjam tudi s supervizijami po različnih organizacijah, saj mi je v poseben izziv spoznavati delovno okolje zaposlenih, sistemska vprašanja in vedenja ter težave zaposlenih. Opolnomočenje in vodenje zaposlenih v smislu odkrivanja njihovih strokovnih in človeških potencialov je zelo ustvarjalno delo. Večjo pozornost usmerjam pisanju znanstvenih in strokovnih člankov ter predavanjem. Po osnovni izobrazbi sem socialna delavka z dolgoletnimi izkušnjami dela z ljudmi, trenutno pa svojo izobraževalno pot posvečam dokončanju doktorskega študija smeri zakonska in družinska terapija. Seveda pa se daleč največ naučim od svojih dveh sinov in moža.
Kakšno je vaše poslanstvo in s čim vse se srečujete pri svojem delu?
Res je, moje delo čutim kot poslanstvo, ker vpliva name in na moje življenje ter obratno. Po terapevtskem procesu, ki ga imam s človekom, družino ali zakoncema, nikoli več ne morem biti isti človek. Da lahko naredim premike pri človeku, se morajo zgoditi premiki v meni; da lahko nekoga začutim, moram zbuditi tudi svoje mehanizme in čustva ter biti tako rekoč korak pred človekom in mu znati ubesediti stanja, katerih se še sam dobro ne zaveda. To je moja rast in rast ljudi, s katerimi delam. Želim se izražati v polnosti, kar pomeni, da čustva v meni čim manj zastajajo, torej gredo ven. Da je moje delo poslanstvo, čutim tudi zato, ker je vse, kar počnem, zame ustvarjanje, in ko ustvarjaš, imaš več energije in si izpopolnjen. Odnosi me izpopolnjujejo v vsakem trenutku, zato so mi tako dragoceni – z bližnjimi in tudi v delovnem procesu. Lahko rečem, da so ravno odnosi moje poslanstvo.
Na kakšen način pomagate ljudem v težavah?
Ko ljudje pridejo k meni po pomoč, se mi zdi zelo pomembno, da se ob meni počutijo varne in sprejete, da mi lahko zaupajo. Delo poteka po načinu relacijske družinske terapije in zajema cikel dvanajstih srečanj, v katerih se zgodi kar močan proces predelovanja lastne zgodovine, nezavednih vzorcev, ki jih nosimo v sebi, pa tudi prepoznavanje čustev in ubesedenje vsega, kar se v človeku dogaja. Predvsem je moje sporočilo, da človek res lahko izrazi, pove prav vse, tako rekoč govori toliko časa, dokler se v sebi ne počuti bolje oz. dovolj dobro, da lahko smiselno živi.
Komu Šola za družino, ki v Domžalah poteka že tretje leto? Komu je namenjen in kakšni so odzivi na tovrstna predavanja?
Lidija Bašič Jančar (Foto: Moja Zakladnica) Šolo za družino v Domžalah izvajamo že tretje leto. To so predavanja, katerih namen je osveščanje in prenašanje znanj o starševstvu in partnerstvu, ki temelji na sočutju, pogumu in zavedanju samega sebe. Teme so zelo aktualne, pravzaprav take, ki zanimajo večino staršev in ob katerih se dostikrat počutijo nemočni ob svojih otrocih: postavljanje meja, sočutje, odgovornost, nasilje, navezanost in čustveni stik, partnerski odnos … V lanskem letu smo sodelovali s Centrom za mlade Domžale, predlani s Centrom za socialno delo Domžale. V letošnjem letu nas je pri tem projektu podprla tudi Občina Domžale. Prvo predavanje imamo letos 11. junija v Centru za mlade Domžale in sicer ravno o postavljanju meja. Predavanja so namenjena staršem, zakoncem, učiteljem, vzgojiteljem in vsem, ki jih tovrstne tematike zanimajo – in za vse so seveda brezplačna.
Odzivi na predavanja so bila zelo zanimiva, namreč, vedno na predavanjih dobim vprašanje, zakaj se taka predavanja ne izvajajo v sklopu Šol za starše pred porodom. Starši namreč čutijo, kako koristno se je srečati z osnovnimi vprašanji in dilemami pri vzgoji, kar je pomembnejše od praktičnih napotkov.
Omenila bi še en projekt, ki ga izvajamo že tretje leto in je tudi podprt s strani občine Domžale, to je: »Naj noben otrok ne izostane«, takojšnja psihosocialna pomoč otrokom in mladostnikom iz ogroženih družin. Pomoč je namenjena družinski problematiki in je brezplačna za tiste, ki si terapevtske obravnave ne morejo privoščiti. Res bi želela poudariti, da se na naš Študijsko-raziskovalni center za družino v Domžalah lahko obrne prav vsak, še posebej otroci, mladostniki in njihovi starši v stiskah; dobili bodo takojšnjo pomoč ne glede na socialno stanje, v katerem so. To je res specifika našega terapevtskega centra, saj imamo zaposlene terapevte, ki delajo na različnih programih in tako omogočajo terapije ljudem z znižanim prispevkom oz. brezplačno.
Kateri so najpogostejši problemi, s katerimi se srečujejo družine v sodobnem času in kako jih premagovati?
Zdi se mi, da se današnje stiske staršev predvsem dotikajo hitrega tempa, prevelikih pričakovanj do otrok in mita, da mora biti družina popolna ali vsaj delovati po nekih standardih in pričakovanjih. Veliko težav izhaja iz nestika z otrokom oz. pomanjkljivega stika. Pri vzgajanju je še veliko strahu, ki ga starši zavijejo v perfekcionizem in zahteve, po drugi strani pa prepustitve in nemoči, kar se kaže v pomanjkljivem postavljanju meja in čustveni zanemarjenosti. Biti dovolj dober starš pomeni, da se vsak dan poskušaš prebiti tako, da si na koncu zadovoljen s stiki, ki si jih imel z otrokom. Najpomembnejše od vsega je, da se starši odzivajo na pogrešanje otroka. Če je otrok siten, ko ga starši pridemo iskat v vrtec, in smo potem tudi starši osorni, nismo nič naredili. V ozadju je pogrešanje in pomanjkanje stika, kar je normalen odziv. In če to prepoznamo, bomo uspeli umiriti sebe in otroka in narediti prostor v preostalem dnevu za stik, ki je potreben.
V Centru za mlade Domžale 11. junija pripravljate brezplačno predavanje na temo Varno postavljanje meja pri otroku in mladostniku. S čim konkretno se bodo na predavanju starši lahko seznanili?
Vedno aktualna tema postavljanja meja. Staršem bi želela sporočiti, da je postavljanje meja pomemben proces tako zanje kot tudi za njihove otroke. S postavljanjem meja se pri otroku oblikujejo samopodoba in zdrave razmejitve med njim in okoljem ter na ta način zavedanje samega sebe. Če kot odrasel v življenju znaš postaviti razmejitve in meje, se lahko zaščitiš in živiš brez krivde, ki človeka lahko zelo razjeda. Res je pomembno, da starši sočutno in hkrati odločno povedo otroku, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ne. V dandanašnjem času, ko je na voljo toliko tehnike, ki je dosegljiva na vsakem koraku, in ko informacije praktično kar letijo do otrok in mladostnikov (dobre in slabe), je pomembno razvijati selektivnost, občutek, kaj je dobro in kaj ne, kaj ti je všeč in kaj ne. To je naloga staršev, da torej otroke z zdravimi mejami pred tem zaščitijo.
Ali ni ravno »pretirano« poudarjanje otrokovih pravic (v vrtcih, šolah, drugih ustanovah, medijih …) razlog, da starši pri postavljanju meja naletijo na odpor pri otrocih? Kako reševati takšne situacije?
Najprej je treba razmejiti odgovornost. Starši oz. odrasli smo odgovorni, da ustvarjamo take pogoje, da bodo otroci in mladostniki lahko sočutni, empatični in odgovorni – in to že od otrokovega rojstva naprej. Temu se reče varen čustveni stik oz. ustvarjanje varne čustvene navezanosti, ki se vedno zgodi prek stika med mamo in otrokom, malo pozneje tudi očetom. Pomemben je tudi stik med partnerjema. To oblikuje otroka. Zdi se mi, da je razkol med »pretiranim poudarjanjem pravic« na eni strani in jezo na otroke, češ, kako so neodgovorni, na drugi strani le krik po spremembi sistema –družinskega in šolskega. Pravzaprav gre za preoblikovanje vzgoje kot take. Nobena skrajnost ni v redu in govori le o nemoči staršev oz. odraslih, ki delajo z otroki. Pretirano poudarjanje pravic je bežanje pred odgovornostjo za stik, kamor sodi tudi postavljanje meja. Prestroge zahteve in pričakovanja dostikrat vključujejo nasilno postavljanje meja. Potrebno je iskanje srednje poti, ki se ji reče sočutje : najprej do sebe (si priznati nemoč, svoje stiske ob otroku) ter nato do otroka (ga začutiti, spregovoriti z njim in mu pomagati, da spregovori tudi sam).
Ne moremo mimo partnerskega odnosa. Dosti zakoncev oz. partnerjev se danes znajde v krizi, ločitev je veliko. Zakaj? Kako se soočiti s tem in kaj lahko naredimo preventivno?
Veliko parov pove, da imajo premalo časa drug za drugega, da današnji tempo ni naklonjen odnosom in partnerstvu. Menim, da je časa enako, kot ga je bilo v prejšnjih generacijah, le od nas je odvisno, kako si ga bomo razporedili in čemu bomo dali prednost. Urnike si polnimo sami, veliko si znamo naložiti. Res veliko razmišljam o partnerstvu, tako zasebno kot profesionalno. Lahko rečem, da je to eno od področij, ki me zelo zanima in v čemer sem dobra. Današnji čas je usmerjen v hitro zadovoljitev potreb in hitre impulze, ki smo jih deležni. Četudi se tega ne zavedamo neposredno, nas na vsakem koraku spremljajo ideali partnerstva in družine. Želimo si uživanja, in to tudi sporočamo zunanjemu svetu. Ljudje dajejo na svoja družabna omrežja le srečne trenutke, uživanje, ideale. Kako bi ljudje sprejeli, če bi nekdo dal na Facebook obvestilo, da sta se danes z možem ali ženo skregala … Bi bilo prav toliko všečkov? Bi bilo to sploh sprejemljivo? Partnerji ne znajo več zdržati s težkimi čutenji, občutki. V krizah niso več vajeni vztrajati in prepoznati lastne ranljivosti in namena v njej. Meni je težko, ko vidim, da gre veliko parov narazen ravno v obdobju, ko imata oba največji potencial skupne rasti. Osebnostne krize in občutki ujetosti so lastni občutki in žal je veliko parov, ki si na ta način ne dajo priložnosti za veliko osebno rast in razvoj v paru. Še težje pa je videti pare, ki ne naredijo nič in vztrajajo v nesrečnih odnosih. Moj predlog vsem je, naj ne čakajo, temveč delujejo: spoznavajo sebe, spoznavajo partnerja, odnos z njim, saj se le tako lahko premaknejo naprej. Kam, v katero smer, to pa kaj hitro pokaže čas.
Avtor: Miha Ulčar; Foto: Mojfokus, Moja Zakladnica
