Kulturna dediščina čebelarstva in koristnost čebeljih pridelkov za človeka

“Če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej,” naj bi pred stoletji izjavil grški znanstvenik Pitagora; po pričevanjih zgodovine pa naj bi na čebelje izdelke prisegal tudi Aleksander Makedonski.  Med  je   izjemno poživilo in v ljudskem zdravilstvu že tisočletja ima posebno mesto. Njegovo uživanje blagodejno vpliva na počutje in zdravje, je pomemben vir mineralnih snovi, vsebuje antioksidante in deluje protimikrobno. 

V organizaciji Čebelarskega društva Domžale, Čebelarskega društva Lukovica, Čebelarskega društva Krtina Dob in Knjižnice Domžale so v sredo, 5. decembra 2018, dva dni pred godom svetega Ambroža, zavetnika čebelarjev, v domžalski knjižnici potekalo zanimivo predavanje za vse, ki jih zanima naša kulturna dediščina v povezavi s čebelarstvom ter koristnost čebeljih pridelkov za človeka, V goste so povabili dve zanimivi predavateljici: Dušico Kunaver, prof., samostojno kulturno publicistko iz Društva Naše gore list in mag. Andrejo Kandolf Borovšak, univ. dipl. ing. živil. tehnol., svetovalko, specialistko za področje varne hrane na Čebelarski zvezi Slovenije. V uvodu predavanja so svoja društva na kratko predstavili trije predsedniki čebelarski društev:  Andrej Jus, predsednik ČD Domžale, Mitja Nakrst, predsednik ČD Lukovica ter Marjan Koderman, predsednik ČD Krtina Dob.

Dušica Kunaver, prof., samostojna  kulturna publicistka, je izvedla predavanje z naslovom »Čebela, med in vosek v slovenski kulturni dediščini«. Dušica Kunaver je profesorica angleščine, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila in publicistka, ki nam je predstavila evropsko kulturno dediščino ter poudarila pomembnost zavedanja, da je dediščina preteklosti dota prihodnosti. Iz njenih ust smo lahko slišali marsikatero zanimivost na temo o čebelah. Kako so čebele  priletele na Kranjsko, kjer so takoj dobile obilo paše, saj so kmetje na Kranjskem sejali ajdo, tudi travniki so bili cvetoči. Čebela in človek sta začela sodelovati. Tako je čebela dobila panje, ki so z več kot 600 motivi na panjskih končnicah unikatni v svetu, čebele pa so mu v zahvalo dajale med, da je človek iz njega začel delati različne izdelke, od sveč, kjer je uporabil čebelji vosek, medu, cvetnega prahu, propolisa, matičnega mlečka, izdeloval pa je tudi medico, ki je bila pred vinom edina pijača, ki so jo pili, razen vode.

Podeželje je imelo funkcijo življenjskega, delovnega, naselitvenega, kulturnega in družabnega prostora že od nekdaj. Nekateri imajo možnost, da živijo na kmetiji, ki poleg dela ponuja tudi veliko lepega. Kdo bi od strejših ljudi lahko pozabil ptičje petje, šumenje vode na mlinu, tople peči, polne orehov in suhega sadja, domačega kruha in drugih dobrot. Kljub težkemu delu na kmetiji je bilo vedno dovolj časa za srečanje pod lipo, za lepo pesem, likof ob žetvi in mlačvi ter ohranjanje šeg in navad naših prednikov. In seveda sodelovanja med človekom in čebelo, ki je preraslo v pravi fenomen … Drugače Dušica Kunaver veliko predava, objavila je tudi okrog sto petdeset knjig.

Mag. Andreja Kandolf Borovšak, univ. dipl. ing. živil. tehnol., svetovalka specialistka za področje varne hrane na Čebelarski zvezi Slovenije pa je imela predavanje »Čebelji pridelki so popolna naravna živila in dar narave.« V »knjigi življenja« starih Indijancev je bilo zapisano, da se človekovo življenje podaljšuje, če v svojo vsakodnevno prehrano vključuje med in mleko. Med je resnično svet v malem, saj ni samo odličen vir energije in mineralnih snovi, ne omogoča samo boljše presnove drugih snovi, ki jih dobivamo s hrano, ampak je še veliko več. Čebele nas bogatijo tudi s cvetnim prahom, propolisom, matičnim mlečkom in voskom, za človeka pa je v marsičem koristen tudi čebelji strup. “Če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej,” naj bi pred stoletji izjavil grški znanstvenik Pitagora; po pričevanjih zgodovine pa naj bi na čebelje izdelke prisegal tudi Aleksander Makedonski. Med je   izjemno poživilo in ima v ljudskem zdravilstvu že tisočletja posebno mesto. Njegovo uživanje blagodejno vpliva na počutje in zdravje, je pomemben vir mineralnih snovi, vsebuje antioksidante in deluje protimikrobno.

»Med je vsekakor boljše sladilo kot konzumni sladkor, saj v primerjavi z njim ne predstavlja le praznih kalorij, marveč vsebuje tudi vitamine, hormone, encime in še marsikaj,« pojasnjuje mag. Andreja Kandolf Borovšak. Med je sestavljen iz zvečine enostavnih sladkorjev, kot sta fruktoza in glukoza, ki ju lahko organizem takoj uporabi kot vir energije. Vendar pa, še opozarja, je treba biti pri izbiri in uživanju medu zelo pozoren. Med in drugi čebelji pridelki slovenskih čebelarjev pridejo v naše roke praktično iz čebeljega panja, zato je tak med zelo kakovosten, pojasnjuje Andreja Kandolf Borovšak in dodaja, da čebelarji medu ne zboljšujejo ali popravljajo, mu ničesar ne dodajajo ali odvzemajo, marveč zgolj ohranjajo kakovost, za katero so poskrbele čebele.

Prvo pravilo pri izbiri medu bi morala biti odločitev, da vedno kupimo domači med. Človeški organizem je namreč najbolj prilagojen hrani, ki je pridelana v domačem okolju, in to velja tudi za med. Slovenski med vsebuje cvetni prah rastlin, ki rastejo pri nas, pa tudi vse druge sestavine, ki so ljudem pri nas domače in se je naše telo nanje že navadilo. Tako se izognemo tudi alergiji na cvetni prah rastlin, ki jih pri nas ni, in nanj naš organizem ni navajen, pojasnjuje svetovalka. Lokalno pridelana hrana praviloma tudi ohranja večje količine antioksidantov.

Vrste medu so dobile imena po rastlinah, na katerih čebele nabirajo medičino oziroma sladke sokove. Te so pri nas akacija, lipa, smreka, hrast, kostanj, hoja, oljna ogrščica, ajda … Najbolj milega okusa je akacijev med in zato odlično sladilo za čaj, kavo, kosmiče, pijače, pripravo sladoleda. Bolj močan, nekoliko grenak okus ima kostanjev med, ki je jantarne barve in ima oster in trpek vonj. Še veliko zanimivega o medu in čebeljih pridelkih smo slišali, kar si lahko ogledate v zgornjem videu

Po obeh predavanjih smo bili povabljeni še na degustacijo medu, cvetnega prahu in medenih izdelkov, ki so jih  pripravila vsa tri sodelujoča društva.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar