Krasni jesenski dnevi

Vsako leto je zaznamovano s kakšnim dogodkom, pojavom ali našim posebnim doživetjem. Letošnje leto so, recimo na vrtu, zaznamovali polži – naše komaj izrastle poganjke solate in blitve so s pridom polizali in nam pustili samo še upanje, da bodo naslednje sadike preživele. In smo ponovili vajo. Polži prav tako. Kljub vsemu je bila zemlja usmiljena in je vrtičkarje obdarila z drugimi, bolj trpežnimi plodovi: korenjem, peso, čebulo, paradižniki, paprikami … Ali ste opazili, da v naravi ima vse svoj ciklus: lansko leto smo imeli veliko buč, letos so pa obilno rodile češnje, slive, jablane ter hruške. Mimogrede, ali ste vedeli, da imamo med Podčetrtkom in Olimjem najdaljši drevored (z 200 sadnimi drevesi) v Sloveniji? V njem prevladujejo tradicionalne sorte hrušk: vinska in kramarjeva moštnica, črna in bela tepka, medvenka in vinogradovka. Ob njem je speljana prelepa kolesarska pot in, če se utrudiš, si lahko brez strahu in zadržka, utrgaš osvežilni sadež ali se spočiješ v senci dreves.

Pravijo, da so tepke dobile ime po načinu predelave hrušk, bolj pa je zanimiva zgodovinska razlaga: »Cesarica Marija Terezija nam je dala šole in krompir, da bi obrzdala lakoto je prebivalstvu ukazala, da mora na vsaki kmetiji zrasti vsaj ena hruška, ki ni zahtevna in dobro rodi, posušeni plodovi pa v dolgi zimi sladijo življenje otrokom. Za vitamine bržkone še slišala ni, vendar je bila vztrajna in odločna ženska ter je gospodarja, ki je ni poslušal, kaznovala s tepežem. Ljudski glas pravi, da je prav zato ta hruška dobila svoje ime, in še danes boste pri nas težko našli domačijo brez vsaj ene – tepke.«

V Ljubljani in v Domžalah (pa tudi drugod) uvajajo sajenje sadnega drevja ob sprehajalnih poteh. Ob Kamniški Bistrici so posajene maline, nedaleč od njih pa sta dve visoki gredi z zelenjavo – zahvala gre tistim, ki skrbijo za njihovo vzdrževanje. V naravi se stvari odvijajo po principu krožne rasti – kar rodi eno leto, drugo počiva in nabira moči. Vse je usklajeno, smiselno. Ni neprestane rasti kot jo ukazuje kapital ter ta in on lobi. Izkoristi do opustošenja in pojdi dalje. Kam že? Na Mars ali Luno – kamorkoli greš s tako miselnostjo prinašaš uničenje.

Zdaj je čas ciklam – na Šumberku so jih celi šopi, omamno dišijo in nas vabijo, da se sprehodimo po Češminovi poti in se odpočijemo na novi razgledni točki. Od tam je naše mesto videti kot na dlani. Nove in prenovljene strehe se svetijo ob zahajajočem soncu in spomin na nedavno točo, ki je prav streham nanesla toliko škode, bo počasi obledel. Narava je neizmerno potrpežljiva, a ko ljudje gremo čez vse meje, nas tako ali drugače opozori, da delamo tudi sebi v škodo.

Bodimo do nje prizanesljivi. Bodimo ljubeznivi. In ostanimo zdravi.

Avtorica: Mimi Šegina