Kaj vemo o migrantih, naših in tujih?

Živimo v času migracij – tako kot gredo naši delovno aktivni ljudje za boljšim zaslužkom na tuje, se k nam priseljujejo kadri od drugod. Slovenija ta čas potrebuje več tisoč novih delavcev na leto, ki jih nima. Če želi obdržati ta nivo gospodarskega razvoja, mora te ljudi privabiti in jih zaposliti. Po podatkih SURS-a (Statističnega urada Republike Slovenije) je bilo v letih 2010-2017 število priseljenih oseb blizu številu odseljenih. S priseljenimi osebami se srečujemo vsakodnevno, nekateri pa so izolirani in nevidni. Učenje novega jezika zahteva čas, v tem vmesnem obdobju pa se priseljenci srečujejo z mnogimi jezikovnimi in administrativnimi ovirami. To je tudi razlog, da se težko vključijo v novo okolje in v njem zaživijo.

Dr. Marijanca Ajša Vižintin je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Deluje na področju vključevanja učencev priseljencev v slovenski šolski sistem in razvija medkulturni model vključevanja. Raziskuje tudi izseljevanje Slovencev v Nemčijo ter v Bosno in Hercegovino. V Bosni in Hercegovini kot tudi v Nemčiji se otroci lahko učijo slovenskega jezika in je prav, da se spodbuja učenje maternih jezikov otrok priseljencev pri nas. Tako kot si mi želimo, da naši izseljenci ohranijo stik s svojim jezikom in kulturo, si tega želijo tudi priseljenci v Sloveniji. V tej smeri dr. Marijanca Ajša Vižintin koordinira tudi program »Le z drugimi smo«. Gre za 16-urne seminarje, ki so brezplačni in obravnavajo različne vidike vključevanja, medkulturnosti, spoštljive komunikacije itd. Razmišlja o tem, da bi Slovenija potrebovala muzej migracij in to pod isto streho skupaj muzej izseljevanja in priseljevanja.

Kako je s Slovenci na tujem?

4000 Slovencev dela v Avstriji in Nemčiji. V Nemčiji imamo 27 društev in 6 napotenih učiteljev slovenskega jezika. V Bosni in Hercegovini imamo 10 slovenskih društev in 3 napotene učiteljice iz Slovenije, ki slovenske potomce učijo slovenski jezik. Barbara Hanuš iz Banjaluke ima 100 učencev, ki enkrat na teden pridejo k njej na pouk slovenskega jezika, ne le iz Banjaluke temveč tudi iz sosednih krajev. V Evropi ta čas deluje več kot 30 napotenih učiteljic in učiteljev dopolnilnega pouka za slovenski jezik, ki jih plačuje slovenska država. V Sloveniji imamo učitelja iz Hrvaške in Makedonije, ki ju financirata matični državi, da bi vodili dopolnilni pouk v njihovem maternem jeziku. Pogovarjamo se tudi s Srbijo za prihod njihovih učiteljev, medtem pa ruski jezik poučujejo prostovoljci. To je tudi najbolj obiskan dopolnilni pouk (150 obiskovalcev) materinščine v Sloveniji, pravi dr. Marijanca Ajša Vižintin.

Gudurica – najbolj vzhodna slovenska vas

Kot zanimivost pa spoznajmo vas Gudurico. Naselje leži ob vznožju Guduriškega vrha, ki je najvišji vrh Vojvodine, v občini Vršac. Gudurica je znana predvsem kot vinorodni okoliš in ena najbolj vzhodnih slovenskih vasi v nekdanji Jugoslaviji. V izpraznjeno vas so se najprej naselili Slovenci, ki so leta 1946 kot kolonisti prišli iz različnih koncev Slovenije v Vojvodinski Banat. V celotni Banat se je iz Slovenije naselilo v letih po drugi svetovni vojni 575 slovenskih družin z 2353 družinskimi člani. Od tega se jih je v Gudurico naselilo kar 161 družin z 721 družinskimi člani. Gudurica je tako postala največja Slovenska vas v Vojvodini. Družili so se ob praznikih v Domu kulture ob vinu in zvokih harmonike. Slovenci so ulice v vasi poimenovali po slovenskih pesnikih in pisateljih Cankarjeva, Prešernova, Župančičeva ulica, Komandanta Staneta, Gradnikova itd. V Gudurici so že leta 1946 ustanovili prvi, drugi, tretji in četrti razred slovenske osnovne šole z okrog 60 učenci. Ti oddelki so obstajali vse do leta 1955, ko so jih zaradi pomanjkanja slovenskih učiteljev ukinili. Od leta 2011. v šoli poteka dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki ga financira Vlada Slovenije. Otroci prihajajo vsako leto v Slovenijo na večdnevno ekskurzijo, da ohranijo kontakt z živim slovenskim jezikom.

Kdo je pripeljal slamnikarstvo v Domžale?

Domžale so se razvile prav zaradi slamnikarstva. Prve delavnice se v teh krajih pojavijo že v 18. stoletju, tovarne pa so na našem območju začeli odpirati predvsem tirolski priseljenci. Na višku slamnikarske industrije je bilo v Domžalah 25 slamnikarskih tovarn in delavnic, letno so proizvedli milijon slamnikov, ki so bili zelo cenjeni po vsej Avstriji ter v številnih evropskih prestolnicah. Domžalske slamnikarice pa so slamnikarsko tradicijo prenesle tudi v Ameriko, saj je bila izdelava slamnikov glavni vir zaslužka prenekatere družine, ki so šle s trebuhom za kruhom v Ameriko.

Nekaj uradnih dejstev o tujcih pri nas

Struktura prebivalcev v občinah: Domžale, Trzin, Moravče, Mengeš in Lukovica

V Upravni enoti Domžale je bilo na dan 31.12.2019, 59.106 stalno prijavljenih prebivalcev, (od tega 2.240 tujcev) in 4.355 začasno prijavljenih prebivalcev. Od tega je bilo 1.844 tujcev. Delež vseh tujcev v naši občini je 6,5%. (Podatki UE Domžale, 2020)

Slovenija ima gospodarski sporazum o zaposlovanju z Bosno in Hercegovino kot tudi s Srbijo. Ljudje pridejo k nam, ker jih mi vabimo in potrebujemo. Mi izbiramo izobrazbeno strukturo delovnih migrantov. Zato jim izdajamo delovna dovoljenja. Dr. Marijanca Ajša Vižintin meni, da dokler se mi ne spremenimo v svojih prepričanjih in pogledih do priseljenih delavcev, ne moremo pričakovati, da se bodo spremenili oni.

Nedavno predstavljen projekt OŠ Rodica je primer dobre prakse v spoznavanju pomena sodobnih migracij. Naj bo tudi spodbuda k odprtem dialogu na to temo ter poziv medijem k objektivnemu poročanju o položaju priseljencev pri nas in našim odnosom do njih. Predvsem pa, ko govorimo o migrantih, pomislimo na naše ljudi, ki so ta hip razseljeni po svetu in iščejo priložnost za preživetje ali boljši zaslužek. Gotovo si želimo, da bi jih drugi sprejeli prijazno in s spoštovanjem.

Avtorica: Miomira Šegina

Foto: Miomira Šegina (Posvet o migracijah in medkulturni dogodek v MGC Bistrica ob svetovnem dnevu beguncev)