Gluhi in naglušni MOOSHribovci na Triglav s pomočjo vodnikov PZS

Prvi dan avgusta 2020, se je na Triglavskem domu na Kredarici odvijala akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah (GSPK). Akcija je privabila številne pohodnike ter gluhe in naglušne planince, največ jih je osvojilo Triglav s pomočjo planinskih vodnikov PZS.

Da bo Triglavski dom na Kredarici v času akcije GSPK privabil številne gluhe in naglušne, se je nekako že pričakovalo. Triglav, najvišji vrh Slovenije, je za številne željan osvojitve. Miloš Ganić, ki je idejni oče akcije GSPK in vodja sekcije MOOSHribi društva MOOSVID, je organiziral skupaj s planinskimi vodniki PZS pohod z gluhimi in naglušnimi, katerim so se pridružili tudi slišeči.

Odbor Planinstvo za invalide/OPP je bil izredno v veliko pomoč pri deljenju Miloševe prošnje po e-pošti. Vsi planinski vodniki PZS, ki so se Milošu javili za prostovoljno pomoč in ena udeleženka, ki si je zaželela biti del gluhih ter vodnikov PZS, so bili udeleženci usposabljanja Pin/OPP. Utrinki z usposablanja so dostopni na povezavi tukaj.

Da bi bile pomembne priprave na Triglav dobro organizirane in dovolj informirane, se je Miloš odločil, da bo vso skrb z vodniki PZS ter logistiko zaupal Štefanu Matjažu, vodniku PZS. Štefan se je skupaj z vodniki in pomagači dogovoril o tem, na kaj morajo biti pozorni med pohodom ter poskrbeti za varnost vseh in spremljati počutje udeležencev in vreme. »Same logistične in organizacijsko priprave na pohod so ključnega pomena,” doda. Miloš pa je poskrbel za informiranje udeležencem ter pridobil dodatne pomembne informacije, ki imajo dodatno težo pri varni izvedbi pohoda na Triglav. Težava je bila, da niso uspeli dobiti certificiranega tolmača slovenskega znakovnega jezika in se je na prošnjo Miloša prostovoljno javila Nina Jeranko, naglušna udeleženka, ki je poskrbela za tekoče sporazumevanje med gluhimi in vodniki PZS.

26 zagnanih planincev (17 gluhih in naglušnih, 4 slišeči ter 5 planinskih vodnikov PZS) se je 1. avgusta 2020 ob 4.30 zjutraj zbralo pri Topolino Dovje. Tam so se pozdravili, se spoznali in si razdelili potrebno opremo bodisi od planinskih vodnikov bodisi od udeležencev, ki so si sposodili v svojem planinskem društvu. Od tu jih je pot peljala do konca poti v dolino Krma, ki je bila izhodišče za pohod. Opremljeni in pripravljeni so spremljali predstavitev Miloša ter planinskih vodnikov, Grega, Ludvika, Marjana, Jožeta in Štefana.

Po zložni gozdni poti so hodili 15 minut, nato so se po navodilu planinskih vodnikov ustavili in si slekli jakne. Vodnik Grega je pomagal udeležencem čelade tesno zavezati na nahrbtnik. Počasi se je opazilo, kako se je vse razdelilo najprej v dve skupini, nato v tri skupine. Prvi malo daljši postanek so imeli pri pastirskem stanu na Prgarci. Do Kredarice je preteklo kar nekaj znoja, saj jim sonce ni prizanašalo.

Ob 11. uri je na Kredarico prispela prva skupina, ob 13. uri druga skupina, tretja skupina pa ob pol treh.

Grega Eržen (vodnik PZS, PD Kranj), ki je kot prvi v vrsti vodil celotno skupino na poti, je opisal pohod prve skupine s Kredarice na Triglav tako: “Načrtovan pohod na Triglav je uspel v polni meri. Zaradi zelo nepredvidljivega vremena smo se določili, da skupino razdelimo na dva dela, tako da je prvi del kondicijsko bolj vzdržljivih prišel na Kredarico okoli 11. ure. Po kratkem premoru smo preverili varnostno opremo, čelado, pas in samovarovalni komplet ter še enkrat ponovili samo pripenjanje na jeklenice ter potek zadnjega dela vzpona. Že sam pogled na Triglav je naše pohodnike navdal z navdušenjem, saj so komaj čakali, da pridejo na vrh. Za sam vzpon smo potrebovali slabe dve uri, saj smo si vzeli čas, da smo lahko v miru občudovali razglede iz najvišje točke Slovenije. Ko smo prispeli na vrh je bilo navdušenje fenomenalno, niso manjkale niti solze sreče in veselja. Po obveznem krstu je sledilo skupinsko fotografiranje, nato pa smo se zaradi nabiranja oblakov odločili, da počasi začnemo s spustom nazaj proti koči. Vsi udeleženci so varno in srečni prispeli do Kredarice, kjer jih je čakal zaslužen odmor, saj so v enem dnevu prehodili več kot 2000 metrov višinske razlike in to tudi za redne pohodnike, ni ravno majhen zalogaj.”

Ob približno pol treh se je na Triglav odpravila druga skupina v spremstvu vodnikov, Miloša, Ludvika in Štefana. Vreme je še vedno kazalo na dober vzpon na Triglav, čeprav je po napovedih kazalo na poslabšanje. Štefan je na kratko razložil uporabo samovarovalnega kompleta. Malo naprej od Malega Triglava so se srečali s prvo skupino, ki so bili vidno navdušeni nad osvojitvijo Triglava. Po dveh urah je na Triglav prispela druga skupina. Tisti, ki so ga osvojili prvič, so bili zelo srečni!

Iz greben malega Triglava do Kredarice sta drugo skupino ujela dež in sodra. Nevihte so bile tudi v bližini. Nekateri so spoznali, kako je zelo pomembna uporaba samovarovalnega kompleta v takšnih situacijah. Vodniki PZS so bili presenečeni nad odlično “poslušnostjo” gluhih planincev o varnem sestopanju na Kredarico, kamor so prispeli ob pol osmih zvečer. Sledilo je druženje v prostorih Triglavskega doma do 22. ure, prav tako so bili prijazno in hitro postreženi od gluhih natakarjev akcije GSPK. Predstavitev akcije, ki poteka čez celo leto 2020 brez omejitev, je dostopna na povezavi tukaj.

V samostojni režiji je na Kredarico prišlo še 16 gluhih in naglušnih planincev. Prvega avgusta 2020 je tako na 2864 m visokem Triglavu stalo 25 gluhih in naglušnih, med njimi so bili tisti v samostojni režiji in prostovoljci akcije GSPK. Prvič ga je osvojilo 8 gluhih in naglušnih. 31. julija pa so bili na Triglavu 4 gluhi planinci.

V nedeljo, 2. avgusta 2020, se je zaradi poslabšanj vremena že ob 7. uri celotna druščina planincev vračala v dolino Krma, kamor so srečno prispeli ob 11. uri. Vsi so bili vidno zelo utrujeni. Zelo jim se je odleglo, da so že pri avtih oz. kombiju, peklenske bolečine v mišicah jim niso prizanesle. Zavedali so se, da bodo morali za takšne pohode zelo dobro se pripraviti hkrati ne vzeti ter nositi odvečne ter težke stvari.

Vsak je z Triglava oziroma Kredarice prinesel svoje prvo doživetje, ki jim bo za vedno ostalo v spominu.

Grega Eržen (vodnik PZS, PD Kranj): “Z vidika vodenja je sam pohod potekal brez večjih posebnosti, dodatno pozornost smo morali nameniti komunikaciji, ker je bilo med samim vzponom težje podajati navodila celotni skupini. Najtežja stvar je bila, da je bilo skoraj nemogoče udeležence hitro posvariti pred morebitno nevarnostjo npr. padajočim kamenjem. Na srečo se je večina pohodnikov, ki so tisti dan obiskali Triglav, že vrnila iz vrha, tako da med vzponom nismo srečali veliko ljudi. Ostali pa so nas na varnih točkah počakali, da je naša skupina lahko varno plezala proti vrhu. Bi bil pa omenjen pohod veliko težje izvedljiv, v kolikor s seboj ne bi imeli super tolmačke Nine, saj je bilo vseeno iz varnostnega in tehničnega vidika potrebno podati veliko napotkov za uspešno osvojitev najvišjega vrha Slovenije.”

Med nami so bili tudi slišeči udeleženci, ki so jih gluhi povabili medse in tudi po drugi poti kot je deljenje e-pošte iz Pin/OPP. ”Kot udeleženka usposabljanja za Pin/OPP na Boču sem preko mailing liste dobila posredovano Miloševo prošnjo o spremljanju gluhih in naglušnih pohodnikov na Triglav. Napisala sem, da sicer nimam izkušenj z vodenjem, da pa bi se z veseljem pridružila, ker je bila osvojitev Triglava že nekaj let moja želja. Poleg tega se mi je zdela to odlična priložnost za spoznavanje skupnosti gluhih, s katero bom v prihodnosti morda delala, ko zaključim študij specialne in rehabilitacijske pedagogike in osvežitev mojega osnovnega znanja SZJ (začetnega tečaja SZJ sem se udeležila decembra 2019),” je zapisala Nur Živa Kranjec. “Pred pohodom sem bila malce živčna, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem od vzpona. Te skrbi so se že v soboto zjutraj razblinile, saj je bila naša skupina zelo dobra – tako pohodniki kot vodniki smo se bili pripravljeni drug drugemu prilagajati. Tudi s samo komunikacijo ni bilo težav. Pri pomembnejših stvareh je na pomoč priskočila tolmačka, med potjo pa smo se lahko tudi sami kaj dogovorili, drug drugega opozorili … To medsebojno sprejemanje in trud za razumevanje sta mi bila všeč. Moji vtisi na ta vzpon so torej odlični, spomini pa bodo nepozabni. Še zdaj sem navdušena, da nam je uspelo osvojiti najvišji slovenski vrh in v mislih čestitam vsem udeležencem pohoda. Tudi organizacija je bila dobra, za vse je bilo poskrbljeno. Če zaključim – to je bila res čudovita in nepozabna izkušnja! Rada bi se zahvalila Milošu, da mi je omogočil pridružitev na pohodu. Tudi v prihodnosti bi se rada še kdaj pridružila, saj sem se odlično imela. Hvala in čim več varnih pohodov še naprej!”

Med vodniki je bil tudi Jože Hribar (vodnik PZS, PD Mislinja): »Prvič sem se srečal z gluhimi na usposabljanju Planinstvo za invalide/OPP leta 2017. Ko sem prejel mail od Miloša v katerem je prosil za pomoč pri vodenju, sem se z veseljem odzval, saj bom lahko pomagal in hkrati dobil nove izkušnje. Sam vzpon na Triglav v človeku vzbudi nekaj posebnega in le težko ponovljivega, saj so občutki ob prvem vzponu neopisljivi. Med nami je bilo kar nekaj prvopristopnikov. S tem so dokazali, da so prepreke le v naših glavah. Mi jim moramo samo pomagati, da nam pokažejo, kaj vse zmorejo. Gore so za vse! Hvala za dva prečudovita dneva.«

Najstarejši vodnik, ki je spremljal najstarejšo planinko, Marjan Kobav (vodnik PZS, PD Kamnik), je velik podpornik gluhih in na sploh: “Tudi tokrat sem pri vodenju užival. Zame ni toliko pomembno koga vodim, ampak da se ob tem družimo in, kolikor se da, tudi uživamo. Če so udeleženci gluhi, je sporazumevanje oteženo a z obojestransko dobro voljo in trudom se da tudi to oviro precej znižati. Tokrat sem spremljal do Kredarice planinko, ki je morala v to, da je prišla do koče, vložiti res mnogo truda in volje. Ne vem, če bi sam to zmogel, a ženske so veliko močnejše od nas, čeprav jim to ne priznamo. Seveda je tudi moja spodbuda in prilagajanje njenemu tempu pomagalo, da je prišla na Kredarico, ki se ji je stalno odmikala.”

“Pri aktivnostih z gluhimi sodelujem že 30 let ob različnih dejavnostih: služba, pomoč pri vodenju, izobraževanje, sodelovanje pri akciji »Gluhi strežejo« in podobno. Zadnja tri leta potekajo akcije »Gluhi strežejo« in pohodi kot je bil ta konec tedna, a to so le enkratne aktivnosti, ne glede na to, da jih je več. Če se ne bomo drug drugemu odprli, cilja nismo dosegli. Zakaj nas ne bi gluhi večkrat povabili k svojim aktivnostim in se večkrat pridružili aktivnostim slišečih? Moj elektronski naslov lahko posredujete vsakemu, ki bi se pridružil tudi kakšni naši akciji, da se še bolje spoznamo in da postane to pogostejše druženje in tudi obratno, rad se bom družil z gluhimi in se udeležil njihovih aktivnosti,” doda Marjan.

Avtor: Maja Kuzma Ganić