Gašper Mauko, župnijski upravitelj župnije Homec: “Osebno se čutim na Homcu zelo lepo sprejetega”

S prvim avgustom je službo župnijskega upravitelja župnije Homec nastopil duhovnik Gašper Mauko. Po nenadni smrti župnika Lojzeta Hostnika aprila letos je homška župnija za nekaj časa ostala brez stalnega duhovnega pastirja, to vrzel pa so za nekaj mesecev zapolnili okoliški duhovniki. S prihodom Gašperja Mauka za župnijskega upravitelja, je župnija Homec ponovno zaživela v pravem pomenu besede, saj je duhovnik sedaj ponovno stalno prisoten in na voljo svojim faranom. Poleg tega, da je župnijski upravitelj homške župnije, ga je nadškof imenoval tudi za upravitelja župnije Vranja Peč.

Z Gašperjem – mašniško posvečenje je prejel leta 2015, novo mašo daroval v cerkvi sv. Petra v Radovljici, ponovitev nove maše imel tudi v Domžalah, saj je leto dni tam služboval kot diakon – sem opravil pogovor, s katerim sva se sprehodila skozi njegovo življenjsko pot, ki ga je pred štirimi meseci pripeljala na Homec. Gašper je izredno zanimiv in prijeten sogovornik z zelo širokim pogledom na svet okoli sebe. V dobrih treh urah najinega pogovora, ki so minili, kot bi trenil, sem izvedel marsikaj zanimivega, predvsem pa to, da se dobro zaveda svojega poslanstva in svoje odločitve, da se je odzval na božji klic ter postal duhovnik. Nekateri, ki ste ga že imeli možnost spoznati, če ne drugače pri maši ali ob kakšni drugi priložnosti, ste že opazili, da Gašper svoje duhovniško poslanstvo opravlja ponosno, z velikim veseljem in z energijo, ki se dotakne ljudi. Zaupan mu je bil homški božji vinograd, za katerega skupaj s farani skrbi, da bo bogato obrodil, tako da bo Bogu v čast in ljudem v ponos.

Prihajate Gorenjske, natančneje iz radovljiškega konca. Lahko poveste kaj o vašem otroštvu?
Večino svojega otroštva sem z družino preživel na Gradiški poti 5, v »kotu« starega dela Radovljice. V sklopu treh hiš smo živele tri družine, ki smo se sčasoma zelo povezale med seboj. Lahko bi rekel, da se je oblikovala skupnost v malem. Oče in mama sta imela tekstilno podjetje, ki pa je šlo z vstopom kitajskega trga na naše tržišče v stečaj. Osnovno šolo sem obiskoval v Radovljici. Preizkusil sem se v glasbeni šoli, vendar mi je po pol leta obiskovanja ur klavirja učiteljica rekla, naj raje odneham, saj da nisem talentiran za to. Čeprav nisem ravno nadarjen za skupinske športe, sem nekaj časa treniral rokomet, pa tudi hokej na ledu, kasneje sem bil hokejski sodnik. Tudi sicer je bila vsa moja družina zelo vpeta v hokej, saj ga je igrala moja mama, oče je bil sodnik na klopi, brat pa je igral v mladinski reprezentanci. Zaradi hokeja je bilo precej družinskih vikendov hokejsko obarvanih. Spominjam se, da smo nekoč zimske počitnice preživeli na Slovaškem, kjer je blejski klub, za katerega je igral moj brat, gostoval na nekem mednarodnem turnirju. Takrat sem prvič v življenju doživel temperaturo -25°C. Proti koncu osnovne šole se je naša družina preselila v Vrbnje, kjer je doma moja mama, starša sta namreč tam zgradila hišo. Tu se je začel ustvarjati nov krog prijateljev, zorela pa je tudi moja odločitev, kam se bom podal v srednjo šolo. Ne smem pozabiti omeniti, da sem bil od sedmega leta starosti pa vse do posvetitve v diakona ministrant, kar je gotovo vplivalo na mojo nadaljnjo življenjsko odločitev.

Izbirali ste med kranjsko gimnazijo in šentviško škofijsko gimnazijo, odločili ste se za slednjo. Kaj je botrovalo vaši odločitvi?
Ko sem izbiral med tema dvema gimnazijama, sem globoko v sebi nekako čutil, da je Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu prava odločitev zame. Izkazala se je kot Božja previdnost, saj sem tekom štirih let prejel mnogo več kot samo znanje, prejel sem izobrazbo v polnem pomenu besede. Ne rastemo namreč samo v poznavanju zakonitosti materialnega sveta, ampak tudi na področju duše in duha, kulture, umetnosti, čustvene inteligence, družbene občutljivosti, narodne zavesti in vere. Gre za celosten pristop, s katerim poskušajo oblikovati človeka s širokim pogledom na svet in človeštvo. Pravzaprav se je v gimnazijskem obdobju podzavestno utemeljil tudi moj duhovniški poklic. Res je sicer, da po končani gimnaziji študija nisem takoj nadaljeval na Teološki fakulteti, temveč sem najprej izbral Veterinarsko, saj me je v prvi vrsti zanimalo (in me še vedno) naravoslovje. Je bila pa Škofijska klasična gimnazija zame izhodišče, iz katerega sem začel tekom študija na veterini bolj konkretno razmišljati o smislu življenja. Za vse, kar sem prejel na tej šoli, sem danes izredno hvaležen – gotovo bi bil moj odgovor drugačen, če bi me vprašali v dijaških letih kot upornega pubertetnika. 😊

Po enem letu študija na Veterinarski fakulteti pa je prišla odločitev za duhovniški poklic. Kdaj ste začutili ta klic?
Ko sem obiskoval Škofijsko gimnazijo, sem še stanoval doma in se v šolo vsak dan vozil z vlakom. Z vstopom v študentska leta pa je prišla odločitev, da se (vsaj v grobem) odselim od doma in zaživim v Ljubljani, kjer sva si s prijateljem delila stanovanje. Lahko bi rekel, da sem takrat prišel v »realni svet« in postal pozoren na stvari, ki jih med obiskovanjem gimnazije niti nisem opazil. Hočem reči, da je bil »krščanski« utrip gimnazije bistveno drugačen od ljubljanske »ulice«. Hladen duh družbe, velikokrat mrki obrazi ljudi, izginuli pozdravi mimoidočih … Začutil sem, da v tej družbi nekaj ne »špila«. Manjkala je sosedska naklonjenost, ki si jo vajen iz okolja domače vasi in toplina odnosov gimnazijskega razreda, pogovor, medsebojna pomoč … Takrat sem se začel bolj intenzivno spraševati o smislu svojega življenja. Kaj je moja poklicanost? Ali bom vse življenje kot veterinar samo »osemenjeval« krave ali pa sem mogoče poklican kam drugam? Sledile so odločitev za zamenjavo fakultete, vpis na teologijo in vstop v bogoslovno semenišče.

Kakšen je bil pa Božji klic, ki ste ga začutili?
Ko sem študiral na veterini, sem pel pri mladinskem pevskem zboru Veter. Ker sem stanoval v Šiški, sem na vaje, ki smo jih imeli v Lutkovnem gledališču, vedno hodil čez Prešernov trg, mimo ljubljanske stolnice. Ker sem bil zaradi voznega reda avtobusa vedno malo prezgoden, sem se začel za deset, petnajst minut ustavljati v stolnici. Ko sem tako nekega večera v popolni tišini sedel v cerkveni klopi, sem v nekem trenutku doživel živo prisotnost Boga, ki se je niti ne da opisati z besedami. Lahko bi rekel, da sem takrat prestopil iz vere »birmanca« v vero odraslega kristjana. To je bil trenutek, ko se zavedel, da Bog kot presežno bitje resnično biva. Potrdi se svetopisemska beseda, kjer se Bog predstavi kot »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Torej kot večno, neskončno in do te mere popolno bitje, da je bivanje zajeto v Njegovem bistvu, da obstaja sam iz sebe, ker je lastnik in izvor biti (življenjske iskre). Ta krščanska filozofija nekako razloži moje doživljanje Boga, praktična izkušnja Njegove prisotnosti pa potrjuje moje prepričanje, ki si ga ne bom nikoli pustil vzeti. Zakaj pravzaprav zahodna družba danes izriva Boga iz javne sfere? Ker se ga boji! Ker se človek zaveda, da mora ob priznanju Boga stopiti stopničko nižje in priznati, da ne obvladuje svojega bivanja in njegovih zakonitosti. Da se mora podrediti nekim večnim in vsepresegajočim temeljem resnice, ki je obenem kruta in osvobajajoča. Človek se boji ponižnosti, boji se nepredvidljive skrivnosti življenja. Obenem pa želi to notranje hrepenenje po presežnem utišati z materialnimi dobrinami, ki preko agresije oglaševanja vedno znova obljubljajo varnost, srečo, nadzor nad življenjem. A materija je minljiva, kakor človek sam. Zato v njem vedno znova zeva praznina. Ko zavračamo Boga in njegovo razodetje po Svetem pismu, režemo korenine zahodne civilizacije, ki že dva tisoč let raste iz judovske tradicije, evangelijskih vrednot, antične filozofske šole in rimskega prava. Ne moremo se izogniti tem zgodovinskim dejstvom. Preživeli bomo samo v primeru, da se vrnemo h koreninam, vse drugo je samomor.

Kako ste svojo odločitev za duhovništvo sporočili domačim?
Najprej sva se s prijateljem, mojim sostanovalcem, srečala na kosilu. Vprašal sem ga, kaj bi mi rekel – glede na to, da me res dobro pozna –, če bi mu povedal, da grem za duhovnika. Rekel mi je, da naj pač sledim klicu, če sam mislim, da je tako prav. Po pravici rečeno sem pričakoval več drame … Dalje sem o svoji odločitvi povedal domačemu župniku, ki je bil te novice izredno vesel, obenem pa mi je povedal, da je čutil, da se bo to zgodilo. Ljudje smo res zanimiva bitja, ko znamo takole intuitivno prebrati eden drugega; lahko bi rekel »wireless« varianta (smeh). Doma pa je za konec tedna prišlo najprej vprašanje z očetove strani in sicer me je vprašal, če res mislim zamenjati fakulteto. Sem ga kar malo debelo pogledal, ko je začel s tem pogovorom, saj sem se prav pred tem spraševal, kako bom sam napeljal na to temo. Pritrdil sem mu in mu povedal, da imam namen iti študirati teologijo in vstopiti v bogoslovje. Očetu se je takrat malo zataknilo, saj sem še nekaj časa nazaj doma sveto zatrjeval, da je nemogoče, da bi bil kdaj duhovnik. Oče je bil zelo presenečen; en teden ni spal. Moja mami je bila prav tako presenečena, a je novico sprejela zelo pozitivno. Oče mi je jasno povedal, da se ne strinja z mojo odločitvijo, ampak mi je dejal, če bom sam srečen v tem poklicu, da bo zadovoljen tudi on. Vsekakor sem vesel, da sem doma dobil podporo, saj je zelo hudo, če pri svoji odločitvi nisi deležen podpore staršev oziroma, če te pustijo na cedilu tudi tisti, od katerih najbolj pričakuješ, da te bodo poskušali razumeti.

Kako je vaša odločitev vplivala na nadaljnje odnose v družini?
Oče je v času mojega študija precej spremenil pogled na vse skupaj. Podrl se je zid predsodkov, za katere so – roko na srce – najbolj zaslužni mediji s svojim napihnjenim in nemalokrat netočnim poročanjem. Z mojim vstopom v bogoslovje je lahko izvedel veliko stvari iz prve roke, predvsem o osebnem življenju duhovnika, tako smo se o tej temi doma veliko lažje pogovarjali in je bila marsikatera stvar bolj jasna. Osebno sem mnenja, da nas je moja odločitev za duhovništvo povezala na nov način, kot družina smo drugače zadihali, čeprav nismo vsi enakega mišljenja ali verskega prepričanja. Tudi v tem vidim Božjo previdnost.

Kakšen je bil občutek, ko ste prejeli novomašniško posvečenje in ko ste darovali novo mašo pred domačimi farani?
Ta čas, ko postaneš duhovnik, je resnici na ljubo malo nerealen; kot tudi na vsaki drugi življenjski poti. Dokončaš fakulteto, zaključiš eno obdobje življenja, dobiš papir in se veseliš, da si nekaj dosegel. Ne rečem, ko si posvečen v duhovnika je fenomenalno, prejmeš zakrament in si sprejet v duhovniško skupnost, a iz izkušnje se mi zdi, da so takrat v ospredju čustva. Vsi ti ploskajo, ti čestitajo, se ti zahvaljujejo, te hvalijo, te potrjujejo v tvoji odločitvi in ti želijo vse dobro; veselje s teboj delijo vsi tvoji sorodniki, prijatelji in farani. Ob tem pompu si seveda tudi sam neizmerno vzhičen. Realnost življenja duhovnika pa se pokaže, ko nastopiš službo, takrat se dinamika življenja spremeni. Zaveš se, da boš preživel samo, če boš ohranil vero.

Kam vas je vodila pot po mašniškem posvečenju?
Ker sem imel po mašniškem posvečenju še dober mesec dni do nastopa službe, ta nastopi prvega avgusta, sem bil najprej en teden na počitnicah, potem pa sem do konca julija nadomeščal druge duhovnike, da so tudi sami lahko šli na dopust. Vmes sta se zvrstili še ponovitvi novih maš v Mošnjah, kamor teritorialno spada vas Vrbnje, ter v Domžalah, kjer sem služboval kot diakon. S prvim avgustom sem službo kaplana nastopil v župniji Vrhnika. Tam smo delovali trije duhovniki, ki smo poleg župnije Vrhnika in desetih podružnic upravljali še župnijo Zaplana in župnijo Podlipa. Praktično sem vsak dan maševal v drugi cerkvi. Po dveh letih sem se za eno leto preselil v župniji Šenčur in Cerklje na Gorenjskem. V šali sem vedno rekel, da služim dvema gospodarjema, saj sem bil kaplan na dveh župnijah (smeh). Obe fari skupaj imata enaindvajset podružnic, če pa dodam še župnijo Trboje, ki tudi prešla v naše soupravljanje, pa nas je šest duhovnikov skupaj pokrivalo štiriindvajset cerkva. Kot kaplan sem poleg maševanja in rednega verouka skrbel še za duhovno vodstvo dveh mladinskih skupin, dveh oratorijev, ministrantske skupine itd. Velik izziv zame sta bila oratorija, saj sta med večjimi v državi, vsi pa smo se zavedali, da bistvo oratorija niso delavnice in igra, ampak duhovno sporočilo, ki naj bi vodilo tudi k spremembam v konkretnem življenju. Skupno se je tako v dveh zaporednih tednih zvrstilo okrog 420 otrok in 120 animatorjev. Letos je bila glavna tema življenjski zgled škofa Ireneja F. Barage, Slovenca, ki je deloval kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci.

Kako se spominjate življenja v semenišču?
To je bil po svoje res en lep čas življenja. Življenje v semenišču je za študenta privilegij, saj živiš v popolni oskrbi, fakulteto in stolnico pa imaš v neposredni bližini. Obenem je to čas duhovnega oblikovanja in preverjanja poklicanosti. Živo se spomnim prve krize v drugem semestru prvega letnika. Začel sem se spraševati o pravilnosti moje odločitve za duhovniški poklic. Hvala Bogu, da sem jo imel. Prej kot pride, bolje je. Predvsem zato, da res dobro premisliš razloge »pro et contra« (za in proti). V naslednjih petih letih semenišča se je seveda pojavila še kakšna in se najbrž kakšna tudi še bo, ampak kot rečeno, to je zdravilno in nujno potrebno.

Ko sem vstopil v semenišče, nas je bilo osem sošolcev, ki smo prihajali od vsepovsod ter vsak s svojo zgodbo in izkušnjami, različnimi pogledi na svet in duhovnim življenjem. Bili smo iz različnih poklicev in različne starosti, samo eden od sošolcev je prišel direktno iz gimnazije. Nekateri so bili prej že redno zaposleni. Ta različnost nam je pomagala, da smo se šest let medsebojno brusili. Pozitivno je vplivalo predvsem na moj pogled na svet in na zavedanje, da vedno ne moreš imeti vse prav. Življenje v semenišču je bilo sicer pestro, saj imaš poleg študija in duhovniške formacije na voljo številne aktivnosti, ki ti zapolnijo čas. Od športnih dejavnosti, udejstvovanja v glasbi, umetnosti, medsebojnega druženja do preprostega pridobivanja delovnih navad. Bogoslovje poskrbi za celostno oblikovanje, seveda pa je odvisno od tebe samega, koliko želiš narediti na sebi. Če si hotel, si lahko od vsega potegnil izredno veliko.

Omeniti moram tudi tedanjega rektorja, sedanjega ljubljanskega pomožnega škofa msgr. dr. Franca Šuštarja, ki je bil, kakor gledam z današnjimi očmi, dober rektor. Čeprav ni imel ravno hudo strogega nastopa, je imel pa veliko bolj pomembno lastnost: znal je biti očetovski, z občutkom za sočloveka. Za nas se je vedno zelo zavzel, kar je bila njegova velika kvaliteta. Če smo kdaj kakšno »ušpičili«, kar je normalno med mladimi, pa smo lahko iz njegovega pogleda hitro razbrali, kje je meja.

Se pravi, da v semenišču ni manjkalo družabnega življenja?
Bogoslovci smo se v času življenja v semenišču veliko družili med seboj, kar je dodana vrednost, saj rasteš v svoji človeškosti. Ob tej priliki je na mestu reči, da duhovniška družba ni pregovorno zategnjena in zakompleksana, kot si gotovo marsikdo predstavlja, ampak znamo biti tudi zelo prešerno razpoloženi. Ob priliki se raztegne kakšno harmoniko, zapoje in nazdravi … Hvala Bogu, da je bilo velikokrat takšno radostno vzdušje že v bogoslovju. To ti da neko pravo uravnilovko med strogo formalnostjo in sproščenostjo.

Prej ste omenili, da ste v drugem semestru prvega letnika prišli v krizo glede pravilnosti odločitve za duhovniški poklic. Kakšen boj je takrat potekal v vas?
Res je. Takrat je v meni potekal velik boj. Po eni strani me je bilo strah, po drugi pa sem nekje globoko v sebi vedel, da je ta odločitev prava. Notranji nemir je najbrž toliko večji, ker se zavedaš, da bo tvoj »da« prinesel temeljno življenjsko odločitev, ki ji sledi »zvestoba do groba«.

Bi se še enkrat odločil za ta poklic?
Menim, da je določena poklicanost povezana s samo osebo, človekom, ki je v vsakem posamezniku sam v sebi unikatno bitje. Vsakemu človeku je dan nabor talentov, ki mu pomagajo pri uresničitvi njegove poklicanosti, pa naj bo to v službi ali pa prostočasni dejavnosti. Pomembno je, da v sebi odkriješ tisi globoki namen, ki je položen v tvojo dušo. Če bi razmišljal samo s človeško pametjo, bi najbrž svojo odločitev spremenil in se vpisal na kakšno poklicno šolo namesto gimnazije, najbrž bi bil vrtnar in imel vrtnarsko podjetje. Veseli me, če delam kakšno stvar v naravi, sam in v miru. Ko sem bil kaplan na Vrhniki, je bila zame najboljša sprostitev, ko sem se lotil košnje trave okrog župnišča. To je bil čas »odklopa« in razmišljanja, obenem pa stika z zemljo, ki je spada k prvinskosti človeka. Vendar pa človek ni obdarovan le z racionalnim razmišljanjem, ampak tudi z dušo in duhom, ki stremita tudi po stiku s presežnim. Ko tako pogledam bolj celostno na svoje življenje, ko prisluhnem sebi in odmevu Boga, pa končno sklenem, da ne bi izbral drugega poklica, ker se tu enostavno počutim doma.

Za novomašno geslo ste si izbrali besedo »Credo/Verujem«. Kakšen pomen ima za vas in kaj z njim sporočate?
To je prva beseda veroizpovedi: »Verujem v enega Boga …«. Verujem izpoveduje osebno vero, na kateri vse stoji ali pade. Če kristjani izgubimo vero, izgubimo identiteto. Če vse tisto, kar oznanjamo, ni res, potem sami sebi lažemo in živimo v pravljici. Če Kristus ni vstal od mrtvih, potem varamo sebe in zraven še ves svet, potem ni odrešenja, večno življenje pa le šibak privid. Vera je tisti temelj, ki osmišlja moj poklic in moje delo. Vse, za kar se trudim, je pogojeno z mojo vero. Če ni večnega življenja, če se vse konča z nič, z brezoblično temo, je vse zaman, se nima smisla za nič truditi. In če končno ni Boga kot popolnega bitja, ki predstavlja kriterij resnice in morale, ki postavlja pravila igre življenja, ki pove, kaj je dobro in kaj slabo, človeška družba razpade v nenadzorovan kaos; to je tisto, pred čemer je opozarjal papež Benedikt XVI., ko je govoril o diktaturi relativizma, kjer je vsak sam izvor resnic in kriterij moralnosti dejanja; praktično to pomeni, da je zame v nekem trenutku dobro to, kar mi paše. Sedaj pa si predstavljajte zmedo, ki bi nastala, če bi vsak delal tisto, kar bi mu v nekem trenutku ustrezalo in se ne bi vprašal, če je to sprejemljivo tudi v odnosu do drugega. Verovati v presežno v tem smislu torej pomeni, priznavati od Boga dane evangeljske temelje družbe, ki naj bi jih imeli evropski narodi, če hočejo obstati.

In ravno pred tem vprašanjem je sedaj Evropa?
Res je. V knjigi Zmagoslavje razuma avtor Rodney Stark na podlagi zgodovinskih argumentov zelo lepo predstavi razvoj zahodne družbe, kako se je pod okriljem katoliške Cerkve znotraj krščanske kulture razvila sodobna demokratična družba blagostanja in svobode. Tudi na primer Deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 temelji na Jezusovem oznanilu človekovega dostojanstva in svobode. Zahodne družbe torej hočeš nočeš ni brez krščanstva. Evropa bo obstala v zavetju krščanstva ali pa je ne bo. Njen predpogoj je krščanstvo z normami, filozofijo in pravnim redom ter poudarkom na človekovih pravicah, umetniškem izražanju itd. Na podlagi tega zahodna kultura daje zgled ostalemu svetu. Evropa pa sedaj s tem, ko spodkopava lastne temelje z izrinjanjem Boga in Cerkve iz javnega življenja, pokopava samo sebe. Priznavanje Boga kot avtoritete je torej nujno, če hočemo, da je v družbi prostor za vsakogar. Tudi zgodovina nas svari v tej smeri. Vzemimo recimo Hitlerja. Postavil se je nad Boga in sam odločal o tem, kdo je vreden, da živi in kdo ne. Ustvaril je arijsko raso, nadnarod, ki bi vladal vsem in vsemu. In kaj se je rodilo iz tega? Smrt in trpljenje! Družba se je sesula sama vase. Upam si trditi, da je Jezusovo oznanilo Božjega kraljestva, kjer vladajo ljubezen, pravičnost in mir, pogoj, da pravna država, kot si jo predstavlja zahodni človek, deluje. Če se k tem evangeljskim idealom ne stremi in ne poskuša izvajati v praksi, potem pristanemo tam, kjer smo danes. Pri skorajšnjem kolapsu družbe. Resnica ni nekaj, kar bi si človek v življenju izmislil, ampak je tisto, kar je v veri v Boga prejel.

Smo tudi Slovenci na preizkušnji?
Slovenski narod je v razkolu. Ali smo se vprašali, v čem je problem, da smo prišli do tega? Čisto preprosto: umanjkanje resnice! Tudi, če se imaš za ateista, boš moral slej ko prej priznati, da pa vendarle nekje obstaja neki objektivni red resnice. Če tega ne sprejmeš, sledi kolaps, razpad. Na to je opozarjal, kot sem omenil že prej, papež Benedikt XVI. Če odstraniš Boga, preideš v diktaturo relativizma, kjer je vsak človek svoj gospodar, si postavi svoje standarde in živi po njih. Resnica postane relativna glede na trenutne potrebe posameznika. Kot bi bila plastelin v rokah nespretnega otroka, ki v vsakem času iz njega naredi zmazek. Potem pa dalje tak posameznik pričakuje, da se bo večina temu »zmazku« uklonila in mu na veliko pritrjevala. Vse skupaj postane en velik nesmisel. Potrebujemo Boga, potrebujemo njegovo milost, potrebujemo njegov zgled križane, darovane ljubezni, potrebujemo ga, da nas vzgaja v resnici. Brez tega bomo večno skregani, pa na koncu niti ne bomo več vedeli, zakaj.

Kaj je za vas bistvo duhovnikovega poslanstva?
Duhovnikovo poslanstvo raste v treh razsežnostih. Kot prvo mora biti duhovnik človek molitve. Biti z Njim je tisto, kar je bilo lastno že apostolom. Torej, na prvem mestu je duhovnikov osebni odnos z Bogom. Drugi del je poučevanje oziroma podelitev tistega, kar si v odnosu z Bogom prejel in v čemer te je poučila tradicija Cerkve, temelječa v razodetju Svetega pisma. Tretja stvar, kar se tiče duhovnikovega poslanstva, pa je karitativnost, kar pomeni, da poskušaš preliti besede v dejanja. Da uresničuješ tisto, kar si se v odnosu z Bogom naučil. Da v dejanjih ljubezni in pozornosti do drugega pokažeš, kaj je Jezus naredil za nas – žrtvoval je svoje življenje, da bi mi lahko živeli za druge. Ravno v adventnem času, ki je čas intenzivne dobrodelnosti, smo veroučence v pripravi na birmo spodbudili, da v sodelovanju z Župnijsko Karitas skupaj s svojimi animatorji obiščejo bolne in ostarele po domovih, da se srečajo z njihovimi življenji in potrebami, ki so bistveno drugačna od življenja in potreb mladostnikov. Pravzaprav prav v takem pristnem stiku s človekom odkriješ, da materialni svet ne more dati utehe človeku, pa čeprav smo še tako odvisni od njega. V srečanju, v pristnem odnosu je tisto prvinsko veselje človeka.

Ste se že kdaj srečali s težavami v svojem poklicu?
Pravzaprav ne, razen seveda tistih vsakdanjih izzivov življenja, s katerimi se vsi srečujemo.

Ali duhovniki pri svojem delu sledite sodobnemu času in sodobnim trendom?
V krščanstvu so določeni temelji, od katerih Cerkev ne more odstopiti. To je podobno kot ustava: nekaj kar te določa. V čemer nas je Jezus utemeljil, to nam daje identiteto. Če bi si to dovolili vzeti, ne bi bili več kristjani, ampak nekaj drugega. Seveda pa je zelo pomembno, na kakšen način te temeljne stvari, ki nas določajo, podajaš drugim v določenem zgodovinskem obdobju. Nujno je upoštevati znamenja časa. Pri tem si pomagamo tudi s sodobnimi mediji, kot so spletne strani, YouTube kanali, socialna omrežja … Po drugi strani pa je pomembno tudi upoštevanje novih spoznanj pedagogike in andragogike ter družbene psihologije. Se pravi, kako boš v poplavi informacij nekomu posredoval sporočilo, da ga bo opazil. Da boš lahko oznanil tisto, kar bi rad oznanil. Po domače, da izstopaš iz povprečja in da si opazen.

Pri verouku se na primer vedno bolj stremi k temu, da verouk ni pouk, ampak srečanje. Že sam izraz vero-uk je precej ponesrečen. Vera je osebni odnos, odnosa pa se ne moreš naučiti, ampak ga živiš in obenem spoznavaš ter v njem rasteš. Mladim torej želimo približati vero kot odnos z Bogom. Mladi morajo začutiti, da je človek bitje odnosa in skupnosti ter da smo ljudje odvisni drug od drugega. Da bo tudi župnija živa toliko, kolikor bomo skupaj »živi«. Tudi župnik ni samostojni podjetnik, ki ponuja določene usluge, ampak je človek, od Boga poklican izmed ljudi za ljudi, da skupaj z njimi živi in soustvarja boljši svet.

Kako je pa z vašim sprostim časom, ki ga zagotovo ni veliko?
Na žalost je tega časa premalo. Pa ne zaradi tega, ker mi drugi ne bi dovolili, ampak zato, ker si ga največkrat ne znam vzeti oz. si ne znam dopovedati, da kakšna stvar lahko tudi počaka. Sicer pa sem najraje v naravi, zato me pot občasno popelje v hribe. Po naravi sicer nisem športnik, imam pa rad ture po gorah, pa četudi vremenske razmere objektivno niso ravno ugodne. Pri tem seveda upoštevam svojo fizično pripravljenost in dobro družbo. Drugi moj oddih pa je poslušanje in izvajanje glasbe. Tako so tudi pevske vaje zame nekakšna pavza. Pred kratkim sem bil vesel novice, da se lahko kot »rezervist« pridružim duhovniškemu oktetu Oremus, kar mi predstavlja sprostitev ali pa produktiven prosti čas, če se tako izrazim. Prihodnje leto upam, da bo zbor prišel prepevat tudi na Homec, saj bomo obeležili jubilejnih 600 let od prikazovanj Marije na Homcu.

Kakšen je bil vaš prvi vtis ob prihodu na Homec? Kako so vas sprejeli farani?
Homec in tudi Vranjo Peč sem si ogledal že takoj, ko sem izvedel, da bom za župnijskega upravitelja poslan na ti dve župniji. Prvi vtis, ki sem ga dobil, je bil zelo pozitiven. Tudi župnijska cerkev kot bogoslužni prostor je zelo lepa. Osebno se čutim na Homcu zelo lepo sprejetega, kljub temu, da so ljudje vidno navezani na prejšnjega župnika in da njegova nenadna smrt še vedno odmeva v njih. To je vsekakor dober znak, saj pomeni, da je g. Lojze Hostnik res s srcem živel svoje duhovniško poslanstvo in se je zato globoko zasidral v spomin homške župnije. V tem smislu ga kot predhodnika cenim in se mu včasih kot »novinec med župniki« tudi priporočam za to ali ono stvar.

Je homška fara aktivna fara?
Na Homcu je veliko zagnanih ljudi, predvsem mladih. Če se ne motim, je skavtski steg Homec 1 ena redkih organizacij v občini Domžale, ki ima ne samo velik priliv novih članov, ampak tudi vpisno čakalno vrsto, kar pomeni, da bi mogli imeti še več članov, če bi kadrovsko in materialno zmogli tak korak. Odločilna je prisotnost odločnih in odgovornih mladih animatorjev, ki jih v naši župniji gotovo ne manjka. Tudi starejši farani so zelo zagnani na različnih področjih. Iz tega razloga se ne bojim za prihodnost župnije, saj obstaja neko zdravo jedro ljudi, ki skrbi, da ta župnija živi. Vesel sem tudi vizije in svežih idej, ki jih mladi prinašajo v župnijsko življenje. Čutiti je, da jim v prvi vrsti – stereotipno rečeno – ne gre za dosego hedonističnih ciljev, ampak je njihov pogled na življenje mnogo širši in zdravorazumski.

Kako ste se v tem času navadili na kraj in ljudi, kjer službujete? Kako vidite Homec?
Ker je duhovniška služba takšna, da lahko v relativno kratkem času zamenjaš več župnij, je življenje duhovnikov bolj nomadskega tipa. Ker zamenjaš več okolij, se moraš hitreje navajati na nove ljudi. Po drugi strani pa ti pride v kri, da se povsod počutiš kot doma. Vsaka fara oziroma vsak kraj ima svoj utrip. Če si kot duhovnik odprt, hitro začutiš utrip kraja in ljudi. Homec na eni strani kaže svojo vaško domačnost, po drugi strani pa že kaže obliko spalnega naselja.

V župniji Homec deluje kar nekaj društev, ki pomembno prispevajo k utripu dogajanja v kraju. Kako vi vidite sodelovanje med župnijo in krajevnimi društvi?
To je bistveno za kraj. Žalostno bi bilo, če bi podlegli kakšnim ideološkim preprekam ali pa v imenu sekularizacije prekinili stike med župnijskim dogajanjem in društvi. Vsako društvo lahko doda v mozaik kraja tisto, kar »najbolj zna«, in s tem daje kraju neko dodano vrednost. Če pa je tu še sodelovanje pri raznih skupnih projektih, pa je to samo še dodaten plus. Vesel sem, da sodelujemo s Kulturnim društvom Jože Gostič. Cerkev je bila skozi vso zgodovino globoko povezana s kulturnim dogajanjem in umetniškim ustvarjanjem tudi kot mecen različnim umetnikom. Prav tako smo v navezi s Prostovoljnim gasilskim društvom Homec. Župnija v kraju nastopa kot predstavnica duhovne sfere, društva pa vsako v svoji branži. S sodelovanjem povezujemo telo, dušo in duha ter tako skupaj nagovarjamo človeka kot celoto. Duhovnost daje zagon umetnosti in umetniškemu izražanju, šport vzdržuje zdravo telo, da v njem lahko biva zdrav duh, prostovoljstvo odpira srce za sočloveka v stiski itd. Vsekakor pa je lahko duh tovrstnega sodelovanja in požrtvovalnost posameznih društev lep zgled nedoraslim političnim veljakom, ki se še vedno igrajo v »peskovniku« državnega zbora.

Kaj bi za konec povedali bralcem?
Vse ljudi dobre volje, ne glede na njihovo versko pripadnost, svetovni nazor ali filozofsko ozadje bi rad povabil k zavedanju, da je naše temeljno poslanstvo to, da vsaj lokalno oblikujemo pošteno družbo, v kateri bodo prisotni medsebojno spoštovanje, pravičnost, resnica, iskreni nameni in pristni odnosi. Dalje pa vas prosim, da ne odstopate od svojih korenin. Razlogov za ponos imamo dovolj. En narod smo, zbran pod zastavo ene države. Razlog, da jo imamo, tiči v prizadevanjih naših prednikov, ki so znali negovati spomin na svoj rod, ceniti zavest pripadnosti in ohranjati pravo vero. Ne zapravimo izročene nam dediščine.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: arhiv Gašperja Mauka, arhiv domžalca, arhiv župnije Homec