Zgodba o zvestobi družine Kaplja – “Enkrat PAPIRNIČAR, vedno PAPIRNIČAR”

V naši sredi živi veliko posameznikov in družin z zanimivimi zgodbami, ki jih večkrat predstavimo tudi na našem portalu. Tokrat bomo izpostavili zanimivo zgodbo družine Kaplja iz Radomelj. Na današnji dan, 7. aprila 1922, je Jakob Kaplja prestopil prag takratne Tovarne lepenke Količevo, danes imenovana MM Količevo. Od tistega dne dalje, ta tovarna družini Kaplja daje kruh že natanko 100 let. Pet generacij papirničarjev je doživelo vse nekdanje države, zamenjalo več lastnikov, doživelo vzpone in padce ter lepe in manj lepe stvari. Nekaj pa je za njih ostalo vseh 100 let enako. To je strast do dela, strast biti papirničar. V sebi nosijo pomembno vrednoto, ki ji pravimo zvestoba, ki v zadnjem obdobju ni več samoumevna. Za družino Kaplja zagotovo drži rek: “Enkrat papirničar, vedno papirničar.”

Ob slavnostnem družinskem dogodku, 100 letnici pripadnosti in zvestobe tovarni na Količevem, sem obiskal Boruta Kapljo, predstavnika trenutno pete generacije papirničarjev. Med pogovorom sva si ogledala tudi številne arhivske fotografije njegovih prednikov in “Stare gospe, v izredni kondiciji.” MM Količevo ali nekdanja Papirnica Količevo je dve leti nazaj praznovala 100 letnico, Borutov praded Jakob pa se je v tej tovarni zaposlil 7. aprila 1922. Se pravi, dve leti po začetku obratovanja.

V Bonačevi tovarni okoliški ljudje prepoznali stabilnost in rešitev osebnih stisk

Borut mi zaupa, da se je zgodba o papirništvu v njegovi družini začela v zelo težkih časih: ”V tistem času, je bilo do dela težko priti. Ljudje so bili v veliki večini doma, kjer so skrbeli za majhne in skromne kmetije, katere pa niso nasitile lačnih ust. Zato so se ljudje odločali, da se kot pomočniki ali vajenci zaposlijo pri okoliših obrtnikih in mojstrih. Prihod Bonača in postavitev tovarne, je vsekakor vplivala na okoliške ljudi. V tej tovarni so prepoznali stabilnost in rešitev osebnih stisk. Pri nas je bilo tako, da se je v papirnici najprej zaposlil Jakob, za njim pa njegov oče Jurij. Tako sta se dve generaciji zvrstili do sredine 50-tih let, ko se je v papirnici zaposlil Herman, moj stari oče oz. ded. V 80-tih letih mu je sledil moj oče Boris, sedaj pa sem v papirnici tudi jaz, predstavnik pete generacije družine Kaplja.“

V papirnico sledile tudi Kapljeve ženske

Pogovor je nanesel tudi na nežnejši spol, saj je bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaposlena ženska tabu in nekaj ne popolnoma običajnega. Borut pravi, da se njihova družina ni ozirala na predsodke. Treba je bilo nahraniti lačna usta, zlasti otroška. “Pradedu Jakobu je v papirnico sledila njegova žena Frančiška. Moj ded Herman je spoznal v papirnici Ivico in se z njo poročil, njuna sinova, moj stric Herman in oče Boris sta ravno tako sledila družinskemu poslanstvu. Je pa tukaj še veliko drugih članov. Jakobov brat Ivan je služboval v papirnici kot poklicni gasilec, njegov sin Jurij pa je v podjetju še danes. Veliko članov naše rodbine se najde pod drugim priimkom, po ženski liniji, a korenine so iste, Kapljeve,” z nasmehom pove Borut.

Bili so vedno tam, kjer se je potrebovala pridna roka

Seveda me je zanimalo, kakšna dela so opravljali njegovi predniki v papirnici. Za Ivana mi je moj sogovornik že razkril, da je bil v tovarni zaposlen kot poklicni gasilci. Kaj pa ostali? “Uf, dobro vprašanje. Mislim, da niti ne poznam kakšna dela so opravljali vsi. Bili smo tam, kjer se je potrebovala pridna in zanesljiva roka. V začetku vsekakor na pripravi materiala in snovi za izdelavo proizvodov, kasneje na papirnih in kartonskih strojih, ženske so delale po večini v proizvodnji lepenke ali sortirnici končnih izdelkov. Bili smo vzdrževalci, računalničarji, kovinostrugarji in jaz kot upravljavec kotla. Skratka lahko rečem, da smo rod delavcev.'”

Od upravljavca parnega kotla do vodje energetike

Borut se je v papirnici zaposlil kot upravljavec parnega kotla, a je bil kmalu premeščen na delovno mesto namestnika vodje energetike. V letu 2020 pa je prevzel vodenje energetike. “V vsakem rodu se najde kakšna ”črna ovca”, mene žene v življenju nuja, da moram biti slišan ne samo poslušan, zato sem stopil korak izven okvirja in prevzel odgovornost voditi in razvijati ljudi, ter s svojim znanjem nekaj doprinesti v nadaljnjih 100 let papirništva na Količevem. Delo rok je sedaj zamenjalo delo možganov,” mi s smehom zaupa moj sogovornik.

Enkrat papirničar, vedno papirničar

Iz pogovora sem hitro razbral, da je pri Borutu strast do dela v papirnici enako prisotna kot pri njegovem pradedu, kar mi je v nadaljevanju tudi potrdil: ”Enkrat papirničar, vedno papirničar. Če si s srcem pri delu, osebni zanos pa si poda roko s podjetjem, je strast vedno prisotna. Sem tip človeka ki mora v življenju nenehno rasti in se razvijati. Ni vedno lahko so slabi trenutki, zlasti v teh na trenutke nepredvidenih časih. Premagujem jih z notranjo željo po pomoči tako ljudem kakor tudi podjetju. Iščem rešitve, ne iščem problemov.”

Delajo to, kar znajo po najboljših močeh

Za Borutovo zgodbo bi lahko rekli, da je lepa zgodba v smislu delavca, ki je postal vodja. Seveda me je zanimalo, kako njegova delavska stran gleda na stran, ki je neposredno povezana z lastnikom. Moj sogovornik pravi, da sem mu postavil zanimivo vprašanje in da nikdar ni razmišljal, da bi lahko imel v sebi dve nasprotujoči si strani: “Moji predniki so vedno delali za podjetje – za Tovarno Lepenke, Papirnico Količevo, Sarrio Slovenia, Količevo karton in sedaj MM Količevo – ne glede na to, v čigavem upravljanju je bila. Jaz gledam na skupnost, saj želim delati po principu zagotavljanja ravnovesja med delavcem in lastnikom. Dejstvo je, da podjetje tvorijo različni dejavniki in seveda ljudje. Nikdar se Kapljevi nismo obremenjevali s temi stvarmi, delali smo, kar smo tisti trenutek najbolj znali ter obenem poskušali biti zgled ostalim.“ In ravno to, kar je povedal Borut, je tisto, kar jih v tej tovarni že drži 100 let. Da skrbijo zase in delajo, kar znajo po svojih najboljših močeh: “Prepričan sem, da je to tisto, saj želimo najbolje opraviti trenutno delo. Sam sem izredno ponosen, da delam v tem podjetju.“

Preden doma spije jutranjo kavico, pogleda proti papirnici, če se iz nje kadi, kjer se mora kaditi

Kapljeva rodbina izhaja iz Radomelj. Se pravi, da so doma le en streljaj od podjetja, za kar bi lahko rekli, da je ta bližina tudi priročna. Borut mi smeje zaupa, da si kdaj pri jutranji kavi za trenutek zaželi, da bi stanoval drugje: “Sicer še nisem ugotovil ali je odvisnost, obsedenost ali dolžnost, da kadar se doma usedem h kavi, najprej pogledam papirnico, če se iz nje kadi, kjer se mora kaditi. Ko ugotovim stanje, lahko nadaljujem s kavico.”

Si bo v papirnici kruh služila tudi šesta generacija Kapljevih?

Družina Kaplja je preko petih generacij s papirnico povezana natanko 100 let. Seveda me je zanimalo, če bo iz 5G sledil tudi preklop na 6G. Pri tem nisem mislil na omrežje, ampak na novo generacijo papirničarjev. Moj sogovornik pravi, da je vse odprto, saj je papirništvo močno vpeto v njihovo družino: “Papirništvo je že v nas. Kdaj bo zraslo in pri komu od otrok doraslo, ne želim komentirati. Tudi name ni nihče vplival in sprejemal odločitve namesto mene, zato sem bil vrsto let vse drugo kakor pa papirničar. Če bo kdo od otrok videl smisel in imel željo priti v MM Količevo, so mu vrata vedno odprta.”

Čez nekaj let bodo imeli Kapljevi še en razlog za obeležitev visokega jubileja

Čez nekaj let, natančneje leta 2029, bo imela družina Kaplja še en razlog za obeležitev visokega jubileja. Takrat bo namreč 100 let praznovalo Prostovoljno gasilsko društvo Radomlje. O tem mi Borut zaupa, da ima gasilskih zgodb zelo veliko, saj tam že deluje G6. Ne omrežje, ampak šesta generacija Kapljevih. Jakob, prvi papirničar v družini Kaplja, je bil tudi ustanovni član radomeljskega gasilskega društva.

Borutu se zahvaljujem, da si je vzel čas in da je svojo družinsko zgodbo delil z menoj in našimi bralci. V imenu uredništva Borutu in družini Kaplja želim uspešno nadaljevanje tradicije in poslanstva papirništva ter še mnogo generacij papirničarjev. Naj rek “Enkrat papirničar, vedno papirničar, drži še naprej!”

Kot sem že omenil v uvodu, sva si z Borutom na originalnih diapozitivih ogledala tudi zbirko fotografij v povezavi s podjetjem MM Količevo. Nekaj arhivskih fotografij sva preslikala in si jih lahko ogledate v naši fotogaleriji.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Arhiv Boruta Kaplje