Veli Badin – Uho, ki vse sliši

Domžalski odrasli katoliški skavti smo se v nedeljo podali proti primorski. Devetnajst se nas je zbralo skupaj z otroci. Seveda smo že pri Vrhniki in nato še pri Lomu padli v dolgo kolono, ki smo ji po dobre pol ure ušli ter se odpeljali naprej. S primorske avtoceste smo se podali na izvoz pri Črnem Kalu, nato mimo Hrastovelj in skozi Kubed do Sočerge. Od Sočerge pelje na levo lepa, a ozka cesta na planoto, kjer stoji cerkev sv. Kirika, okoli katere je pokopališče.

Cerkvica sv. Kirika stoji na sredi lepe slemenske poti med Lačno in Velim Badinom. Za cerkvijo je velik parkirni prostor, kjer parkiramo. Avtomobilov je že polno. Precej ljudi je že na pohodu do Velega Badina. Saj je vreme odlično, pobočja pa polna živordečega ruja. Prepadni Kraški rob se razsteza v Istro od Trsta pa vse do Učke. Okoli Movraške vale se rob bohoti nad dolino v obliki velike črke J. Na eni strani je Movraška vala, na drugi strani pa se od Gračišča in Sočerge proti hrvaškemu Buzetu razsteza druga, prav tako plodna flišna dolina rečice Reke. Gol kraški greben je ponekod kar lepo zaraščen, tako da smo morali kar paziti, drugje pa smo prišli čisto na rob nad dolino na ostre, ožlebljene gole skale. In ta rob ima videz planote. Del te planote se na svojem južnem robu imenuje Veli Badin; to so stene, ki strmo padajo proti mejnemu prehodu Sočerga na naši in Požane na hrvaški strani; v svojem najlepšem delu pa se stene raztezajo nad vasico Mlini, tik pred mejo. Stene so tu najbolj strme in spodjedene. Te velike zajede v to mogočno steno so ostanki zrušenih kraških jam, na kar kažejo ostanki kapnikov, ki jih je kar nekaj, drugje pa so stene zelo strmo navpične, visoke tudi do 120 metrov. Ker so tople in zavetrne, gnezdijo v njih plašne vrste ptic, na kar nas opozarjajo tudi table. 

Plezanje po stenah in stikanje za gnezdišči je ostro prepovedano! Sicer pa je narava tako oblikovala to verigo sten, da je plezanje tudi zelo nevarno. Če bi ptice v tem letnem času gnezdile, k temu pa prištejemo še bližnji naravni most, lahko takšen izlet na Veli Badin mirno označimo kot vrhunsko naravoslovno doživetje. Cerkvica sv. Kirika (410 m) nad Sočergo s pokopališčem je tako začetek čudovite razgledne pešpoti. Na začetku nam veselje malo pokvari kovinski pretvorniški stolp, a to kmalu pozabimo, ko nas steza vodi po mehkih terasah in ko velikokrat zavije k robu sten, na gole nazobčane skale. Presenečajo nas sama čudesa. Najprej luknja v steni, imenovana bunker, ki si ga kar nekaj otrok in odraslih ogleda, zatem hoja skozi hrastov gozdiček, ki je ravno toliko skrivnosten, da pomisliš, ali nemara v njem ni kakšno svetišče, pod njim pa se raztezajo poljane pordelega ruja. Kjer steza ponikne v steni, je Orlovo gnezdo (359 m), nekakšno središče Velega Badina. Tam je skrinjica z vpisno knjigo in Martin nas vpiše vanjo.

Tu se svet spodaj pogrezne v previse ki so od vlage, alg in kapnikov marogaste. Steza zavije tudi pod njihovo streho, po nekaj minutah blagega spusta pa obstanemo pred lokom iz velikanskih skalnih kvadrov, pred naravnim mostom, skozi katerega žvižga burja, to so pa videti kot vrata v Kraškem robu, skozi katera si pohodniki poiščejo bližnjice. Resnično zanimiva pa je ljudska oznaka, da so to ušesa Istre, ki slišijo vse, kar se v deželi govori; naj bo to uho narave, ki vse sliši in vse ve, greh se delati ne sme, nad naravo pa res ne. Janez nam je povedal kar dve anekdoti o teh Istrskih ušesih. Veliko lepot sem že videl, moje oko se je velikokrat že paslo po poljanah ruja, a tako lepo pordelih poljan kakor tu še nisem videl. Apnenčeva tla so gosto posejana s ponvicami in z žlebiči, skozi in preko katerih nas vodi korak, deževnica je na njih umetniško izdolbla odtoke, burja pa je odlagala v to lepoto rujeva semena. Cvetje se pomladi dvigne iz kamna kakor tisočerni biseri. Tako si je ruj postlal, da je lažje začel rasti iz drobnih melišč, iz semen, ki si jih je natrosil v razpoke. Čez poletje se je polnil s soncem, spreminjal se je v rasti, v jeseni pa je začel krvaveti. In te rdeče poljane so nas pričakale v polnosti Božjega dela. Nabrali smo si nekaj tega živordečega ruja, saj ga rabimo za voščilnice ob prihajajočih Adventnih časih.

Vrnili smo se nazaj na rob in med poljanami ruja nazaj k Sv. Kiriku, kjer smo se zahvalili Bogu za tako lep in uspešen dan ter Angelom za varstvo na poti.