V MGC Bistrica Domžale imajo 100-letnika – Slavka Matjana, trmastega in upornega Bohinjca, ki se ne da!
Medgeneracijski center Bistrica z 69 sobami institucionalnega varstva, 82 oskrbovanimi stanovanji in tržnimi lokali, je v naši sredi že štiri leta. Vendar je več kot samo to. Za tamkajšnje stanovalce namreč vedno poskrbijo tudi za pestro družabno življenje, ki jim polepša jesen življenja. V svoji sredi pa imajo tudi 100-letnika Slavka Matjana, ki je to častitljivo obletnico dopolnil v torek, 20. septembra 2016.
Imeti v svoji sredi 100-letnika je zagotovo bolj redkost, kot pa nekaj vsakdanjega. Pa ga imajo. V Medgeneracijskem centru Bistrica v Domžalah, ima že tri leta svoj dom, po besedah svojcev trmast in uporen Bohinjec, ki se ne da, Slavko Matjan, ki je dopolnil 100 let. Takšna častitljiva obletnica pa seveda ne more iti kar tako mimo. Ob njegovem jubileju, so mu v MGC Bistrica pripravili praznovanje, ki so ga obogatili s kulturnim programom.
Tako so se v torek, 20. septembra v avli MGC Bistrica zbrali številni Slavkovi sorodniki, prijatelji, njegovi sostanovalci in zaposleni v MGC Bistrica. Slavku so s prijetnim kulturnim programom, ki ga je povezovala Vesna Petric, v katerem so sodelovale mlade glasbenice Katarina, Kristina in Barbara ter citrar Tomaž Plahutnik, zaželeli vse najboljše in še na mnoga leta v njihovi sredi. Ob spremljavi citer Tomaža Plahutnika, so se sprehodili tudi skozi njegovo življenje, za kar je poskrbela hči Polona. Kot se spodobi za rojstni dan, ni manjkala torta ter seveda tudi zdravljica. Slavku je v imenu zaposlenih in stanovalcev čestitala tudi direktorica MGC Bistrica Nada Slak, ki je dejala, da je najstarejši gospod, izmed vseh stanovalcev. Zaželela mu je, da dni, ki jih ima še pred sabo preživi čim bolj mirno in lepo.
Slavko se je rodil kajžarski hčeri, materi Polonci Jensko in veleposestniku iz Šentvida pri Ljubljani, očetu Francu Matjanu 20. septembra 1916 v hišici materinih staršev na Bitnjah v Bohinju. Bila je 1. svetovna vojna, oče je bil vojak na Bohinjski Bistrici in starša sta zaradi vojne komaj uspela organizirati poroko, da sta svojega božično novoletnega otroka spravila pod streho. Po vojni so se preselili na očetov dom, v Šentvid, kmalu za tem pa na Blejsko Dobravo, kjer je njegov oče odprl gostilno, mama pa trgovino, Slavko pa se je podil z vaškimi otroci. Že kot malega fantiča so ga zanimale živali. To so bila zanj srečna leta.
Kasneje se je vpisal na Trgovsko akademijo, saj so doma pričakovali, da bo prevzel gostilno in trgovino. In jo tudi končal. Po uspešno opravljeni srednji šoli se je odpravljal študirat ekonomijo v Pariz. Na vlaku je srečal prijatelje iz Ljubljane in ugotovil, da jih je kar nekaj, ki so na šolanju v Milanu. Recimo znani slovenski dirigent Uroš Prevoršek, kasnejši zelo dober Slavkov prijatelj. Pa je izstopil z njimi v Milanu še sam, in namesto v Pariz, se vpisal na še danes znano zasebno ekonomsko fakulteto Bocconi in jo potem šele po 2. Svetovni vojni končal. Med vojno se je povezal z NOB proti okupatorju, v svojem stanovanju naredil radijsko postajo in oddajal informacije. Kmalu so ga ujeli in zaprli. V zaporu je bil eno leto v samici in celo leto obsojen na smrt. Vsak dan je čakal, kdaj bo usmrtitev izvršena. Od takrat mu je ostala posttravmatska stresna reakcija, posebej zadnja leta je bolj prestrašen in hitreje pričakuje nevarnost.
Doma so ga čakala nova presenečenja. Nov politični režim je staršem pobral gostilno in trgovino, ostarela starša sta nenadoma ostala brez vseh dohodkov in kmalu tudi brez hiše. Družina se je preselila nazaj v Bohinj, kjer je živela teta Reza, mamina sestra brez otrok, kjer je Slavko preživljal srečne počitnice vse otroštvo. Ker mu kapitalistične ekonomije nova oblast ni priznala, je potreboval dodatno šolanje v Beogradu. Na poti je na vlaku spoznal svojo bodočo ženo Miro Gregorc, živahno Štajerko, ki je pritegnila pozornost bolj tihega Gorenjca.
Z ženo sta se zelo dobro razumela. On si je zmišljeval, kaj bi rad, ona pa mu je povsod sledila in za vse poskrbela. Neskončno rad je v Savi lovil ribe. Imel je dva pomočnika, Dagona, pa tudi Miro. Dagon je pazil na ribe, Mira pa na ribiškega čuvaja. In pa gobe sta nabirala, povsod, na Pokljuki, Jelovici, na Dolenjskem in karžlje v Istri. Imela sta dva otroka Polonco (po stari materi) in Sama.
Ko se je rodila hči, je Slavko peljal v Italijo prodajat avto. Na mostu mu je počila prva desna guma, imel je hudo prometno nesrečo z večkrat zlomljeno stegnenico. Pol leta je bil v bolnici v Italiji. Ni se dobro vedelo, kaj se dogaja z njim, komunikacije koraj ni bilo. Po nesreči ni znal več hoditi. Še enkrat se je moral naučiti. Dobro si je opomogel, že takrat mu ni zmanjkalo volje. Dokaz: vzpon na Triglav.
Služboval je v raznih podjetjih kot ekonomist, najraje v predstavništvih v tujini. V socialistični ekonomiji se ni najbolje znašel. Potem pa je, tudi zaradi vojnih let, za današnje čase šel hitro v pokoj. Pri 60 letih. Tako, da je danes dlje v pokoju, kakor je bil v službi. Takoj sta se z Miro preselila nazaj na Nomenj in v Ljubljano je prišel samo še po nujnih opravkih. Največkrat niti otrok ni počakal, da bi prišli iz službe, ker je bilo bivanje v Ljubljani zanj že predolgo.
Avto je vozil do 93. leta. Vsak dan se je peljal na kavo, na pošto, v banko, ali k sorodnikom na žgance. Zadnji dan vozniškega dovoljenja se je vozil vse popoldne, obredel vse bohinjske vasi, se peljal do Ukanca na sadno kupo, pozno vrnil domov, odložil avtomobilske ključe in rekel: svoje sem prevozil.
Od 94. pa do 97. leta je živel v Ljubljani pri hčeri. Ves čas si je želel nazaj v Bohinj, ampak žal sam ni več mogel. Zdaj je že tri leta v Medgeneracijskem centru Bistrica v Domžalah. Preživel je tri pljučnice in vsakokrat se trdoživo postavi nazaj v življenje. Trmast in uporen Bohinjec se ne da.
Vse najboljše, Slavko!
