V Ihanu diakonsko posvečenje prejela Tine Povirk in brat kapucin Luka Modic
V nedeljo, 30. oktobra 2016, sta v naši župnijski cerkvi svetega Jurija v Ihanu po rokah ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta prejela diakonsko posvečenje naš župljan Tine Povirk in brat kapucin Luka Modic z Blok. Ihanski župljani smo se na diakonsko posvečenje pripravljali s tridnevnico. Vse tri dni smo bili v mislih in molitvah še posebej povezani z obema bodočima diakonoma.
Predstavitev diakonov
Tine Povirk prihaja iz verne šestčlanske družine. Oba starša sta dejavna člana Marijinega dela, pa tudi župnijske skupnosti, bralca beril in človeka, ki priskočita na pomoč kadar je to potrebno. Brata Nejc in Janez poleg rednega študija skrbita za živo življenje ihanske mladinske skupine. Sta ministranta in bralca beril ter po zgledu svojih staršev primeta za delo tam kjer se potrebujejo mlade moči. Sestra Mojca že ima svojo družino.
V župniji je Tine rad sodeloval, bodisi pri oltarju kot ministrant ali pa ob žegnanjih kot delivec pladnjev z dobrotami. Vodil je tudi oratorij. Tine se je na teološko fakulteto vpisal kot laik, leta 2010 pa se je odločil, da postane duhovnik. Študiral je v Ljubljani, študij je dokončal v Rimu, zadnje leto pa je preživel na mednarodni izkušnji blizu Firenc. Danes opravlja prakso v župniji Moravče.
Brat kapucin Luka Modic se je pred 36 leti rodil na Blokah. Njegova ožja družina so mati in dva brata, oče pa je že umrl. Doštudiral je slikarstvo. Čeprav se je med študijem slikarstva oddaljil od Cerkve, je hrepenenje po Resnici njegovo srce naravnalo na Jezusov korak. Vpisal se je na teološko fakulteto, kjer se je srečal z mladimi, ki so svoje življenje stavili na Gospoda. Spoznal je, da Bog tudi od njega pričakuje nekaj bolj korenitega. Vstopil je k bratom kapucinom.
Včerajšnje lepo nedeljsko popoldne smo doživljali kot poseben dar nebeškega Očeta, saj je bila naša župnijska cerkev veliko premajhna, da bi vanjo zmogli vstopiti vsi, ki so prišli na diakonsko posvečenje. S pomočjo moderne tehnike pa je bilo spremljanje in sodelovanje z dogajanjem v cerkvi omogočeno vsem zbranim.
Bodoča diakona sta v sprevodu ministrantov, bogoslovcev, bratov frančiškanov, diakonov, provinciala slovenske kapucinske province brata Lada Kolenka, rektorja ljubljanskega semenišča dr. Romana Starca ter ljubljanskega pomožnega škofa msgr. dr. Franca Šuštarja in ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta, vstopila v lepo okrašeno župnijsko cerkev.
Domači župnik in dekan dr. Marko Poznič je pozdravil vse zbrane, še posebej starše obeh bodočih diakonov ter izrazil vso hvaležnost Bogu za veliko in nezasluženo milost, ki je bila podeljena naši župniji, da bosta v našem svetišču v diakona posvečena Tine in brat Luka.
Služba diakona obsega služenje Bogu in ljudem, oznanjevanje in razlaganje Božje besede, podeljevanje zakramentov in zakramentalov, diakonu je pridržano le maševanje in spovedovanje. Gospod nadškof in metropolit Stanislav Zore je v nagovoru, ki se je dotaknil in vzvalovil sleherno srce, posebej poudari tri Zahejeve drže, ki so za vse verujoče trdni oprimki življenja v objemu Jezusovega srca.
Videti Jezusa
Zahej je v sebi nosil nezaustavljivo željo videti Jezusa, zato je tekel in splezal na smokvo. Neoziraje se na to, kaj so si ljudje mislili o njem, je v njem prevladala neustavljiva želja po videti Jezusa. Jezus je videl v Zahejevo srce in postal gost njegove hiše in pri njem prenočil.
Gospod nadškof in metropolit je Tinetu in Luku je še posebej položil na srce, da naj tako kot sta v Zaheju tudi v njima, gorita neustavljivi želja in hrepenenje po «videti Jezusa«. Naj tečeta in plezata na drevo, naj ne zamudita nobene priložnosti za srečanje z njim. Če bo potrebno naj klečita pred njim, če bo potrebno, naj jokajta pred njim, vsak trenutek dneva naj prosita za njegovo bližino. Jezus jima bo odgovoril: «Danes želim prebivati v tvoji hiši.«
Sprejeti Jezusa
Zahej je z velikim veseljem sprejel Jezusa v svoji hiši. Sprejel je takšnega kot Jezus je. Ni ga želel spremeniti po svoji podobi.
Sprejeti Jezusa takšnega kot je, v vsej lepoti in trpljenju ni vedno lahko. Jezusa, ki nam je všeč, denimo na svatbi v Kani Galilejski ali ob ozdravljanju bolnikov, sprejmemo lažje kot Jezusa, ki ga je bil deležen Peter, ko ga je Jezus zavrnil, ker ga je Peter hotel oblikovati po svoje.
Sprejeti Jezusa, ki v vsakem trenutku našega življenja prihaja pred nas, tudi v trpljenju in odpovedi, je drža, ki govori o srcu oblikovanem po Jezusovem srcu.
Tine in Luka bosta Jezusu dala na razpolago vse svoje življenje. Dane obljube zahtevajo trdnost in stanovitnost. Sprejemanje Jezusa v svoj dom, kjer je vedno znova naš gost, je poroštvo, da bomo zmogli vse poti življenja.
Osvojiti Jezusovo držo
Jezus ni nikoli nikogar obsodil. Jezusov pogled je pogled, v katerem imamo oko in srce za posameznega človeka, kajti Bog se izroča posamezniku.
Gospod nadškof in metropolit je Tinetu in Luki položil na srce: »Bog po vama želi posamezniku obrisati solzo, prinesti tolažbo in veselje. Vsakemu bratu ali sestri v katerem bosta zaznala hrepenenje in prošnjo po Jezusu se posvetita v celem. Včasih bosta morda ječala pred nalogami, ker se vama bodo zdele prevelike, toda zaupajta, v Bogu je mogoče vse. Gospod Jezus se bo po vama razdajal. Delujta tako, kot deluje on.«
Vse zbrane je gospod nadškof povabil k vztrajni molitvi za oba diakona in vse duhovnike ter nove duhovne poklice.
Tine in Luka sta svojo privolitev v posvetitev za diakona, pred zbranim občestvom in zakonitim predstojnikom ter nadškofom potrdila z glasnim HOČEM.
Po molitvi litanij vseh svetnikov je obred posvečenja kljub popolnoma polnemu svetišču potekal v absolutni, spoštljivi tišini. Iz rok domačih župnikov sta posvečena diakona prejela štolo in dalmatiko.
Veselje in radost ob posvetitvi v diakona je izražalo petje skupine Marijinega dela, ki se je razlegalo s kora. Oba diakona sta iz rok nadškofa in metropolita prejela Evangelij.
Združeni pevski zbori ihanske župnije so s svojim petjem pri svečanem bogoslužju izrazili vso globino veselja in navdušenja ter hvaležnosti za podarjeno veliko milost.
Tine je ob posvečenju v diakona prejel posebno pismo zadnjega Ihanca, ki je bil posvečen v duhovnika, msgr. Jureta Rodeta iz Argentine.
Gospod diakon
Tine Povirk
Dragi diakon Tine, dragi Tvoji domači!
Iskreno pozdravljam gospoda nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta, spoštovani gospod župnik dr. Andrej Poznič, dragi vsi Ihanci!
V srcu sem bil vesel presenečenja ob sporočilu, da boš prihodnje leto postal duhovnik.
Sv. Janez Vianej, arški župnik, pravi, da če bi vedeli kaj pomeni biti duhovnik, bi od strahu umrli, tako je pa Bog tako dober, da se v naši omejenosti tega ne zavedamo.
V mislih sem vsak dan v Ihanu. V molitve ste tudi vsi vključeni, sedaj Ti še posebej, da bi bil dober minister oz. ministrant ljudem, služabnik, saj vse to pomeni diakon!
Želim Ti, da bi bilo v Tvojem življenju veliko molitve, veliko duha molitve. Pa smisla za žrtve, za zastonjsko darovanjem ljudem – iz ljubezni do Boga.
V semeniških letih so Ti predstojniki dali veliko napotkov za življenje. Res ne čutim pravice, da bi Te obremenjeval s podrobnimi nasveti.
Sedaj in v prihodnosti Te bom spremljal z molitvijo in s spominom pri svetih mašah, da Ti Bog da zdravo pamet, zdravje in vse potrebne milosti – do zlate maše!
Molimo drug za drugega!
Srčno pozdravljam Tebe, Tvoja starša, bližnje in daljne sorodnike ter vse navzoče!
Z Vami v duhu navzoč
Rode Jure
Tine in Luka sta dar za našo Cerkev, zato smo dolžni zanju skrbeti, moliti in prositi Gospoda za vse milosti, ki jih bosta potrebovala, da bosta zvesta, da bosta hrepenela po svetosti in v ljubezni do Boga brezmejno ljubila svoje brate in sestre.
Ob koncu svete maše sta se oba diakona zahvalila staršem in sorodnikom, duhovnikom in vzgojiteljem, župnijskem občestvu ter vsem, ki so ju spremljali v molitvi ter jima na vse načine izkazovali pomoč in podporo. Vse zbrane sta povabila na agape.
Zbrani smo hvaležni za milost, ki nam je bila dana s posvetitvijo obeh diakonov, z obema diakonoma, z veseljem ostali povezani v molitvi in duhovni bližini. Tine bo svojo diakonsko službo opravljal v župniji Moravče, brat kapucin Luka pa odhaja v Celje.
Noč je že legla na zemljo, zbrani na diakonskem posvečenju pa smo na ploščadi pred župnijskim domom še kramljali drug z drugim, saj nam veselje in navdušenje nista dovoljevala, da bi se razšli.
Tekst in foto: Jana Poljanšek- ŽPS Ihan; Video: Video produkcija JPL
