V družbi gorskega cvetja in prelepih razgledov

V sredo, 7. julija 2021, smo slepi in slabovidni planinci opravili enajsto etapo na Slovenski planinski poti. Tokrat nas je vodila iz Vogla na Rodico in nazaj. Pot na Črno prst je namreč zaradi podora za nas neprehodna. Pred nami je bil prvi podvig v visokogorje, kar smo vzeli zelo resno. Jurček, kot dolgoletni izkušen in odgovoren vodnik nas je že prej opozoril na dokaj zahtevno, predvsem pa dolgo pot, ki zahteva predvsem zadostne količine vode in dodatnih elektrolitov. Kot vedno, smo njegova navodila vzeli zelo resno in to se nam je tudi obrestovalo.

Polni vznemirljivega pričakovanja smo se zbrali na spodnji postaji nihalke na Vogel. Tako smo se zaklepetali, da nas je morala tamkajšnja uslužbenka opozorit na uro. Nihalka na Vogel je tudi za slepe preprosta za uporabo, sedežnica pa je bila že večji izziv. Nekateri se še nikoli niso peljali z njo in če nečesa ne poznaš imaš pred tem kar rešpekt. No, ob pomoči prijaznih žičničarjev in spremljevalcev smo to težavo hitro obvladali.

Z izstopne postaje sedežnice, nas je pot vodila na Šijo in proti Rodici. Kolona se je že kaj kmalu razpotegnila, saj se že v začetku pot prične strmo dvigovati navzgor. V začetku smo skrbeli, da le ta ni bila predolga. Zato smo se vmes večkrat počakali. Med čakanjem so nam prijazne spremljevalke, ki se spoznajo tudi na gorsko rastlinje pokazale: murke, svišč, divji rododendron, medvedove tačke ali ranjak, zajčke, divja jabolka, materino dušico in še marsikaj, čemur imena ne vem. Vse to smo lahko potipali v naravnem okolju, kar je za nas redka priložnost. Spremljevalci pa so nam opisali verigo gorskih vrhov na okoli: Julijske Alpe, del Karavank, del Škofjeloškega hribovja in, ko se je odprla primorska stran, še tamkajšnje vrhove. To nam zaradi orientacije zelo veliko pomeni. Naleteli smo tudi na zaplate snega in si z njim osvežili pregrete dlani.

Ker smo bili na tem pohodu vezani na obratovalni čas nihalke in sedežnice, se je manjši del odcepil. Večina je šla na vrh, manjšina pa do tam, od koder se je lahko pravočasno vrnila na sedežnico. Skupina je ubrala enakomeren tempo proti Rodici in okoli 11.30 smo bili na vrhu. Vrh je bil dosežen, ko smo v knjižice odtisnili žig Rodica. Ker je vrh zelo prostoren, smo se kar porazgubili med čehi, ki so tega dne tudi okupirali to prelepo goro. Malo smo posedeli, pojedli in podoživeli občutek vrha. Potem pa se odpravili po isti poti nazaj. Ne morem napisati v dolino, ker je pred dolino še kar nekaj spustov in vzponov. Skratka prava tura za pridobivanje vzdržljivostne kondicije. Slepi si le te ne moremo pridobivati kar tako mimo grede, ker smo praktično povsod odvisni od spremljevalcev. Le ti pa morajo zaradi spremljanja imeti kondicije več kakor, če bi hodili sami. Kolona se je lepo zložno vila proti Voglu. Le na težjih skalnih odsekih se je strnila.

»Pazi na ozek prehod med dvema skalama, visoka stopnica gor, drži se stene na levi, spusti se po riti čez ta spust, ja, dobro stojiš, kar počasi naprej…«

Takšni in podobni napotki spremljajo našo »odpravo«. Vsak spremljevalec skuša najbolje opisati pot svojemu spremljancu. Učijo se iz izkušenj in od vsakega slepega ali slabovidnega. Resnici na ljubo, imamo tudi mi različne potrebe. Slabovidnim je dovolj kak napotek in to, da vidi spremljevalca kam stopi. Slepi pa se držimo za nahrbtnike, za rame, za eno od pohodnih palic ali poslušamo kje hodi spremljevalec. Na tej poti je bil celo en spremljevalec z vrvico pripet na slepega, da se razdalja med njima ni preveč povečala. Če malo karikiram, bi lahko rekla, da se gibljemo kot solunski borci – vsak po svoje. Spremljevalci se temu prilagajajo in vedno prisluhnejo našim željam in potrebam. Morda se sliši naporno, a dobra volja in velika motivacija premagata vse ovire.
Malo utrujeni in presrečni smo sedli na sedežnico in veselo pomahali Rodici za nami v pozdrav. Presrečni, da je za nami še en lep pohod, poln novih izkušenj in doživetij.

Ivana: »Hvaležna sem za izkušnjo hoje s slepimi osebami. Nikoli še nisem bila z invalidi, predvsem pa z invalidi na tako zahtevni turi, kot smo jo imeli danes. V začetku sem čutila velik strah, da bi kdo padel. Za vsak korak sem gledala, bala sem se, da bi se komu karkoli zgodilo, predvsem pa Ivanu. Ko sem videla, da je njegov korak varen, sem ugotovila, da se nimam kaj bat, da je potrebno samo spremljati in občudovati osebe, ki bi se mogoče doma ulegle na kavč in rekle: »Nikamor ne grem,« pa hodijo in gredo v planine ter so srečne in zadovoljne. Sčasoma sem spoznala, da slepe ob njihovi osredotočenosti, vodi tudi intuicija. Neprecenljiva izkušnja, res je bila nekaj posebnega, hvala za to izkušnjo. Tako si predstavljam inkluzijo. Invalidi si ne postavljajo meja. Meje jim postavljamo mi. Bolj, ko se bomo poznali med seboj, bolj se bomo sprejemali, take kot smo. Zagotovo še grem kdaj z vami.«

Jurček: »Danes je bilo dobro, vroče, vmes je malo pihalo. Drugače pa družba dobra. Danes se je videlo, kaj se res zmore v skalah in v kočljivih primerih. Razdelili smo skupino na dva dela na tiste, ki zmorejo gor in dol brez problema in na tiste, ki imajo v skalah še malo straha in problemov. Vsi smo prišli pravočasno nazaj. Zmagali smo.«

Tina: »Prvič sem na takem pohodu. Po e-pošti sem prejela  vabilo in mi je bilo všeč. Dosti hodim v hribe in me je včasih strah težjih poti, kako bom speljala, kako ne. Pri spustih nisem sigurna vase. Sem si rekla, da je mogoče tako s celo skupino lažje. Vsak malo pove, kako je kakšna stvar, predvsem me je strah tega navzdol in je lažje s skupno. Da ne delam zastojev. Bilo mi je všeč, bova še šla.«

Miran: »Zanimivo je bilo, nekaj novega. Sploh z vrvico, da vodiš enega, ki nič ne vidi z vrvico. Lepa izkušnja. Bilo je tudi nekaj za dušo. Oba je bilo strah. Zaupanje dobiti to ni kar tako, da nekomu zaupaš, sploh, če toliko časa zaupaš svojemu psu. Martina je bilo tudi precej strah, kako se bova povezala. A je potem šlo. Malo je bilo krize, ker je s palico hotel tipat in je hotel naprej. Je pokazal, da je vztrajen.«

Joško: »Všeč mi je bilo, da smo po skalni prelomnici hodili veliko hitreje, res je bila velika razlika. Veliko večji užitek mi je bilo hodit po skalni prelomnici, ker ni bilo več ustavljanja. Manjšina se je vračala nazaj in ni bilo več potrebno čakati, kar je bilo zelo v redu. Ni me več iz ritma metalo. V svojem ritmu grejo ovire čez brez težav.«

Jana: »Danes mi je bilo všeč, da se je bilo potrebno malo mantrant. Glede na to, da smo imeli tako vreme, je bilo super. Božala sem tudi krave. Všeč mi je bilo, ko je bilo po svoje nevarno, ko je bilo potrebno spustit palice in se za skale prijet, rigverc it dol. Da ni tisto, da hodiš samo po cesti, da je malo bolj nevarno, da se moraš potrudit. Všeč mi je bilo, da smo šli do vrha.«

Morda sem sama res malo preveč sentimentalna. Ampak, do solz me gane prizor, ko slep prvič potipa planiko v njenem naravnem okolju. Bi si lahko želeli še več?

Iskrena hvala odboru Planinstvo za invalide/OPP pri Planinski zvezi Slovenije, našim spremljevalcem in sponzorjem, ki ste nam omogočili ta prelep planinski dan.

Avtor: Sabina Dermota