Učimo z zgledom, ne z besedami
Vsak trenutek se sprašujemo, če smo vse in dovolj dobro naredili za svojega malčka. Tudi, če si v prvi sekundi odgovorimo z da, obstaja neki tihi šepetalec, ki nam nenehno pridiga, da bi lahko storili še več. Občutki, ko skušamo vse postoriti so begajoči, saj pričakujemo zaradi naših dejanj in požrtvovalnosti neizmerno hvaležnost otroka in tudi okolice, ki nas obdaja.
Največja nagrada mame je, če ti dovoli, da nekaj narediš po svoji vesti, izkušnjah ali želji, brez njenih nenehnih dobronamernih nasvetov, ne glede na to koliko smo stari. Pri otrocih je podobno, saj si tudi oni želijo biti uspešni. Brez vaje pa ne gre, ta pa največkrat poteka ravno takrat, ko se staršem najbolj mudi.
Zelo dober primer je, ko zjutraj otroka preganjamo naj hitro izbere ustrezne nogavice, natančno umije zobe, hitro poje žemljo, postelje posteljo, obuje primerne čevlje in vse to mu narekujemo, kot kaseta, ki se je v prejšnjem stoletju zataknila v radiu in nikakor ne preneha ponavljati.
Sami pa ne prenesemo, da nam šef prav podobno sedi za vratom in pridiga, kako še nismo napisali določenih poročil, oddali pošte, preverili parametrov in še in še. Komaj čakamo, da se odmakne in da lahko zadevo uredimo v miru. Prav tako kot potrebujemo določen čas odrasli, ga še toliko bolj potrebujejo otroci. Največ se naučijo, če sami posrbijo za svoje potrebe primerne njegovi starosti. Vzemimo si čas in z zbranimi nasveti otroke le opomnimo, kaj je njegova naloga.
Naslednji primer tega, da učimo z zgledom je, ko otrok sredi dvorišča pove staršem, da gre na stranišče in seveda čevljev ne bi sezul. Nam se zdi sila pomembno, da ne umaže stopnišča, vendar se odrasli zjutraj, ko v naglici pozabimo ključe ali telefon vremo v stanovanje brez sezuvanja. Če se vedno sezujemo, potem je logično, da to pričakujemo tudi od otroka, saj mu dajemo lasten zgled. Če pa ne … se vprašamo, zakaj od nekoga pričakujemo nekaj, kar sami ne delamo.
Podobno je, ko otroka odpeljemo v vrtec, odpremo vrata igralnice in čakamo, da bo malček sam od sebe pozdravil. Čez trenutek nam postane nerodno in v občutku sramu rečemo »No, kako se reče«? Smo to storili, da bi opravičili svoje neuspešno učenje bontona?
Torej, če sami pozdravimo smo res dober vzor in otrok bo take vzorce sprejemal vsakodnevno in jih brez večjega truda tudi osvojil. Enako je pri vljudnostnih izrazih, kot so hvala, prosim, nasvidenje in seveda oprosti. Se opravičimo otroku, če se zmotimo, če ga pohodimo, če česa ne naredimo prav? Ga takrat pogledate v oči, kot to tudi pričakujete od njega, ko mora reči oprosti. Vsako zelo pomembno dejanje otrok veliko lažje osvoji, če ima dobre vzorce. Ni zaman fraza, da učimo z dejanji in ne z besedami.
Smo se ob prebranem zamislili? Prav bi bilo pa četudi naredimo vse, kot se pričakuje. Vedno obstajajo dejanja, za katera vemo, da bi jih lahko speljali drugače.
Ni vse na svetu, da naredimo vse za otroke, ampak je vse na svetu, da otroku pomagamo le toliko, da čim več naredi sam. Poskušajmo z majhnimi koraki, saj bodo otroci naše ogledalo že jutri.
Najpomembnejše je, da več poslušamo, manj govorimo in prijetneje delamo. Potem bolj svet bolj pisan, koraki otrok bolj opazni, starši pa bolj sproščeni.
