Spuščanje gregorčkov po Rači v Zalogu pod Sveto Trojico
V organizaciji Turističnega Društva Rača že vrsto let potekajo razne aktivnosti in razstave, ki obujajo in ohranjajo našo bogato kulturno dediščino. Tako so v soboto, 11. marca 2017, dan pred Gregorjevim, organizirali že 26. spuščanje gregorčkov po Rači. Gostiteljica te prireditve je kmetija Vinka Kepca v Zalogu pod Sveto Trojico, kjer že 26. leto na delu Rače, ki teče ob njihovi kmetiji, prirejajo to prireditev, ki je po drugi svetovni vojni zamrla, sedaj pa je spet v polnem zamahu. Po besedah Vinka Kepca, se prireditve vsako leto udeleži več ljudi, letos jih je bilo po grobi oceni blizu tristo.
Otroci s starši, dedki in babice, vsi so prišli na tradicionalno prireditev, ki so jo z nastopom popestrili Domžalski rogisti, učenci Podružnične osnovne šole Krtina in otroci iz vrtca Mavrica pod vodstvom Elizabete Pirnat in Lidije Gomboc. Za varnost pa so poskrbeli gasilci PGD Studenec.
Blizu dvesto gregorčkov je zasvetilo v polmraku na gladini Rače, čarobnost pokrajini in dogodku pa je dajala tudi mesečina polne lune, ki se je ravno razbohotila na vzhodnem nebesnem svodu ter tudi bakle, ki so s plamenčki osvetljevale obalo Rače. Na obeh straneh Rače je bilo polno obiskovalcev, ki so spodbujali ter z palicami usmerjali gregorčke po toku Rače do jezu pri starem malnu, kjer so jih po dobrih 250 metrih plovbe gasilci PGD Studenec pobirali iz vode ter jih dajali na kup, s katerega so si potem obiskovalci gregorčke jemali in jih odnesli domov, kjer bodo počakali, mogoče z manjšimi popravki do drugega leta. Pridne gospodinje in članice Turističnega društva Rača, so napekle veliko dobrot za posladkat, ni pa manjkalo toplih napitkov.
Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico – Gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na Gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski. S to spremembo koledarja pa se je Gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga danes praznujemo 12. marca, in ne na prvi koledarski spomladanski dan. Da se Gregorjevo praznuje na god sv. Gregorja, uradno ne drži, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja. Stari god, ki je dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namreč padel na post, kar ni bilo najbolje.
Kdaj imajo torej ptički svatbo? Na Gregorjevo se ptički ženijo, to pa ni povsem točno, saj se ženijo tudi na Vincencijevo (22. 1.), zato pravijo koroški Rožani "K šent Cenovem se tice ženijo", na Gorenjskem pa, da imajo "ta dan ptiči ofcet", ptički pa se ženijo tudi na valentinovo (14. 2.). Na Slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na Gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan. Na Gorenjskem na predvečer praznika ohranjajo običaj spuščanja razsvetljenih barčic in hišic (imenovanih "gregorčki") v vodo. Po starih šegah namreč na ta dan sv. Gregor "luč v vodo vrže". V Kropi ima ta običaj dolgo tradicijo in sega še v čase, ko ljudje še niso poznali elektrike. Sveti Gregor pozdravlja sonce in pomlad Sveti Gregor je pomenil preobrat v življenju Kroparjev, saj pri svojem delu niso potrebovali več svetilke. Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. Kroparski kovači pa so nekoč na ta dan pozabili na delo in odšli na ptičjo svatbo. Spuščanje gregorčkov v nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer Gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim "oblanjem" ali s svečo. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili. Simbolično spuščanje ladjic po vodi so poznali tudi drugod na Gorenjskem, denimo v Tacnu, Domžalah in Cerkljah.
