Slovesnost ob 105. rojstnem dnevu častnega občana Jožeta Pogačnika

Na partizanskem Kolovcu je 27. julija potekala prijetna slovesnost, v kateri so se zbrali sorodniki, prijatelji, delovni, društveni in politični sopotniki Jožeta Pogačnika – partizana, gospodarstvenika, Slovenca, družinskega očeta, iskrenega sogovornika, predsednika občine in častnega občana Občine Domžale. Zbrali so se ob njegovem 105. rojstnem dnevu.

Župan Toni Dragar je izpostavil človeško in župansko plat jubilantovega življenja. Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije, se je zahvalil Jožetu Pogačniku; izročil mu je priznanje ZZB NOV, v katerem so zapisani pomenljivi Kajuhovi verzi »O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.« Franci Gerbec je v imenu krajevne organizacije ZZB Venclja Perka izpostavil Pogačnikovo socialno čutečnost, ki jo je izkazoval s podpiranjem vseh dejavnosti, ki so krepile javni in človeški napredek v občini: štipendiranje in podpiranje izobraževanja, gradnja infrastrukture v nerazvitih delih občine, odprtost in dostopnost za probleme malega človeka -državljana. Nekdanji predsednik občine in častni občan Peter Primožič je izpostavil tri dejavnike Jožeta Pogačnika: dvig občine med najuspešnejše v nekdanji državi, motiviranje državljanov za to, da so pripravljeni s samoprispevkom podpreti družbeni razvoj, vodenje občinske uprave, da zmore reševati probleme občanov.

V kulturnem programu so nastopili glasbeniki Hervin Jakončič, Marjan Urbanija, Tone Habjanič in recitatorka Leja Kralj.

Besedilo in fotografije: Igor Lipovšek

Zapis ob 105. rojstnem dnevu Jožeta Pogačnika

27. julij je rojstni dan Jožeta Pogačnika in praznik ljudske vstaje domžalsko-kamniškega območja. Jože ni le najstarejši slovenski živeči partizan in prejemnik zlate plakete zveze borcev, ampak tudi častni občan domžalske občine – nosilec priznanja, ki ga je prejel za življenjsko delo na področju gospodarskega, političnega in splošnega družbenega razvoja. Ko je bil direktor Tosame, se je tovarna skokovito modernizirala. V šestdesetih letih je bil predsednik Občine Domžale; v njegovem času se je veliko vlagalo v šolstvo, zdravstvo, vodovodno oskrbo in druge komunalne dejavnosti. Kot poslanec republiške skupščine je bil podpisnik kandidiranja za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Ta odločna, javna, legalna in demokratična poteza, vredna njegovega partizanskega porekla, ki naj bi pomenila prekinitev s politično logiko skritega barantanja, neformalnih vplivov in kravjih kupčij, ga je stala prezgodnje upokojitve in politične osamitve. Danes govorimo o teh dogodkih in pokončnih politikih kot o petelinih, ki so prezgodaj zapeli. Partija je namreč čistko in odstranitev utemeljila z »neusklajenim in neustreznim postopkom pri volitvah«, v resnici pa je šlo za zatrtje tistih, ki so se zavzemali za več demokracije in umik partije iz gospodarstva in informiranja.

Jože se je rodil leta 1916 v dvanajstčlanski kmečko-gostilniški družini v Srednji Dobravi na Gorenjskem. Starša Alojzija in Filip sta petim hčeram in petim sinovom, ob ustrezni strogosti in delavnosti, vcepila socialna in osebna načela: skromnost, dobroto, marljivost, poštenost. Kot otrok je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Bil je šesti otrok. Posebej rad se spominja dobre in skrbne mame ter njenega poguma ter odločnosti, ko je po očetovi nesreči prevzela večji del skrbi za družino, v kateri je pridobil vrednote, ki jim je zvest vse življenje. Znanje je bilo pri Pogačnikovih zelo cenjeno, zato sta starša podpirala odločitve otrok za šolanje in študij. Jože se spominja osnovne šole, kranjske gimnazije, kjer so bili sošolci Ivan Javor, Mirko Bračič in Ljubo Sirc in študija na tekstilni šoli, ki ga je sam izbral. Leta 1938 se je zaposlil v firmi Rosner, kjer je ugotovil, da je v šoli pridobil veliko strokovnega in praktičnega znanja, ki ga je vseskozi nadgrajeval.

Pravi, da je imel v življenju srečo. Skoraj je utonil, ko se je kopal v Lipnici; rešil ga je učitelj Stane Žagar. Življenje v nemškem ujetništvu mu je rešil sošolec, ki ga je izčrpanega potegnil z vlaka. V partizanih bi ga prerešetala nemška brzostrelka, če se ravno ne bi sklonil po stekleničko soli, ki mu je padla iz žepa. Ob fotografijah se mu spomin in prst ustavita na šolskih letih z legendarnim učiteljem in narodnim herojem Stanetom Žagarjem; na vpoklicu v kraljevo vojsko; na portretu, ki ga je ujel kot odločnega narednika v Slavonski Požegi. Zlom Jugoslavije ga je leta 1941 zatekel kot mobiliziranca v Skopju. Bil je zajet in v nemškem ujetništvu; najprej v Bolgariji, nato poslan na delo v nemški Bernsdorf. V partizane je odšel leta 1942, ko se je jeseni vrnil iz ujetništva. V komunistično partijo so ga zaradi junaštva ter vojaških in organizacijskih sposobnosti sprejeli že naslednje leto. Sprva je bil v Gorenjskem odredu, nato v Prešernovi brigadi – prav ob njeni ustanovitvi. Pozneje ga je sošolec Mirko Bračič, komandant 14. divizije, zaradi strelne rane, dobljene v spopadu z Nemci, poslal na Gorenjsko v terensko organizacijo – v krajevni odbor OF Kropo. Od tod ga je pot vodila v komando mesta Kranj, kjer je dočakal osvoboditev in konec druge svetovne vojne. V partizane so odšli vsi Pogačnikovi sinovi; eden je v borbi padel. Družinski album krasi tudi neskončno ljubeča fotografija iz Kamnika – sestra Tončka objema uniformiranega in dostojanstvenega brata Jožeta, ki se je spomladi živ in zmagovito vrnil iz partizanov ter se dejavno prelevil, tako se je tedaj glasila parola, iz junaka borbe v junaka dela.

Prva povojna delovna postaja je bil Kamnik, kjer je spoznal bodočo ženo. Sledila je premestitev v Ljubljano v dom JLA; do demobilizacije je bil sekretar in finančnik. Januarja 1951 je z odločbo Direkcije za tekstilno industrijo postal tehnični vodja v Tosami na Viru; bil je izkušeni in izšolani tekstilec. Čez dve leti je postal direktor kolektiva predanih sodelavcev. Uspešno so opravili večjo rekonstrukcijo, uvajali proizvodnjo otroških plenic, cigaretnih filtrov, predvsem pa se veselili več sto novih delovnih mest. Tosama je pod njegovim vodstvom postala ena najmodernejših sanitetnih tovarn in bila sposobna zadostiti potrebam domačega in tujega trga.

Zaradi velikega ugleda, socialnega čuta in politične modrosti so ga leta 1963, za dve mandatni obdobji, izvolili za predsednika Skupščine Občine Domžale. Podpis akcije »25 poslancev« je pomenil zaključek njegove plodne politične in gospodarske poti poslanca republiške skupščine in direktorja. Da bo demokracija vendarle zmagala, je vedel že takrat; zgodovina mu je dala prav čez 18 let in še danes je ponosen na svoje takratno ravnanje.
Jeseni leta 1946 se je poročil z Ivico, vodjo knjigarne Mladinske knjige v Domžalah. Zaradi obilice Jožetovega dela je vzgoja hčera Andreje in Metke bolj slonela na ženinih plečih. Zgradili so hišo v Domžalah, prišli so vnuki in pravnuki. S prijatelji se je dolga leta vsakodnevno sestajal – v kavarni ob 11. uri. Vrste prijateljev so se žal redčile in nekaj časa je na kavo hodil sam. Zdaj ne več, saj si mora pri hoji pomagati z opornicami. Še vedno spremlja dnevne novice, bere časopise in knjige ter, če je priložnost, nazdravi in zveneče trči s kozarcem belega vina.

O partizanstvu, vrnitvi v civilno življenje, direktorovanju in županovanju je povedal:

»Odločitev za odhod v partizane je bila samoumevna. Domača vzgoja od zgodnjega otroštva v številčni družini me je usmerila v gojenje vrednot spoštovanja, delavnosti, skromnosti, pomoči in pravičnosti. V osnovni šoli je pomemben pečat pustil učitelj Stanko Žagar, ki je vzgajal v domoljubju, tovarištvu, solidarnosti in hkrati spodbujal radovednost, odgovornost, skrb za slovenski jezik in zgodovino. Demokratične odnose je vzpostavljal že v najzgodnejših letih šolanja, gojil kritičen pogled na bližnje okolje in širil obzorja pretežno kmečkim otrokom.
Prestop v civilno življenje je bilo logično nadaljevanje; rekli smo, da morajo vojni zmagovalci postati še zmagovalci dela. Ni mi bilo težko, saj sem v svobodi nadaljeval v stroki, za katero sem se zanimal, izobraževal in imel delovne izkušnje že pred vojno.

Direktor v Tosami sem postal po spletu okoliščin in ostal 22 let. Bil je čas intenzivnega razvoja, uvajanja novih proizvodov, ki smo jim prilagajali stroje in izobraževali zaposlene. Skrbeli smo za nenehni napredek, ki je delavcem zagotavljal varnejše okolje in višje plače, čeprav so morali bolje in več delati. Rad sem imel delavce in pravijo, tudi oni mene, saj sem vsakogar poznal, bil nenehno med njimi, zanimal sem se za njihove otroke in mnoge s štipendijami privabil, da so nadaljevali v podjetju svojih staršev. Tudi na županovanje imam lepe spomine – na dobre in strokovno podkovane sodelavce; skupaj smo uresničili pomembne projekte, ki so tedanjo občino popeljali med najuspešnejše – bili smo jugoslovanski zgled. Zato smo lahko gradili vodovod, Halo komunalnega centra, skrbno načrtovali in uspešno začeli z gradnjo šol, za katere smo večino sredstev zbrali s samoprispevkom. Asfaltirali smo na desetine kilometrov cest. Ponosen sem, da nam je uspelo ubraniti železnico, ki so jo državne oblasti želele ukiniti in tire demontirati.«

Pogovarjal se je Igor Lipovšek