Ravnikarjeva hiša zapisana z zlatim svinčnikom

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je v petek, 7. oktobra, na Dan arhitektov podelila stanovska priznanja za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc in Andraž Keršič so za prenovo stare podeželske hiše v Domžalah – Hiša MM prejeli priznanje zlati svinčnik za odlično izvedbo na področju arhitekture in krajinske arhitekture.

V lanskem junijskem Slamniku sem predstavila omenjeno hišo, ko je bila še v končni fazi izdelave. Pritegnil me je način gradnje – ko so na »bazi« več kot sto let stare hiše postavili novo. Ravno to, da je niso podrli do temeljev, mi je dalo misliti. Danes, ko imamo tako radi novo, bleščeče in bežimo od tradicije, se pojavlja nov trend – to je Plečnikov način razmišljanja, da je treba vse, kar je od materiala na voljo in je še uporabno, izkoristiti in vgraditi v novo. Kaj je posebnost omenjene hiše, razen te, da se je lepo uskladila z okoljem?

Prenove stare hiše so se lotili z veliko premisleka. Največji izziv je bil, kako star prostor posodobiti in ga narediti večjega, ter bolj prijetnega za življenje. Stare hiše so imele majhna okna in ločene prostore, ki so bili utesnjeni, temni in slabo zračni. Preureditev hiše je prinesla veliko notranjo spremembo, saj so pregradne stene podrli in združili kuhinjo, jedilni prostor in dnevno sobo v eno samo površino, spalni del pa se odpira kot galerija nad njo. Stene iz ročno oblikovanih opek, narejenih še po domače, so ohranili in jih prebelili z apnom. Ohranjeni so tudi stari kamniti temelji le da so jih primerno izolirali. Ostali deli stavbe so iz lesa: glavna konstrukcija – galerija, letna kuhinja in terasa so iz smrekovine (križno lepljena lesena plošča), oprema je iz brezove vezane plošče. Tla v dnevni sobi, (iz brušenega litega betona – terrazzo), skozi velika steklena vrata nevsiljivo povežejo dnevni prostor z zunanjo betonsko teraso. Največji izziv so predstavljala stara lesena okna in vhodna vrata. Za sedem oken sta Meta in Marko porabila sedem mesecev, da sta jih očistila, zbrusila in po navodilih restavratorja Antona Bohinjca obnovila, da so videti kot nova. Vrat se je lotil restavrator sam, saj je njihova obnova potrebovala veliko več znanja in spretnosti.

Lahko smo ponosni, da imamo v svojem okolju hišo, ki je pritegnila toliko pozornosti strokovne javnosti – moja začetna navdušenost je bila, vse kaže, še kako upravičena.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)