Pšančov Franc iz Homca jih je dopolnil 80!

Pšanc oziroma Franc Šarc iz Homca, ki zase pravi, da je bil vedno brez dlake na jeziku, je včeraj 17. avgusta 2015, praznoval okroglih 80. Ker je bil Franc bil mnoga leta aktiven gasilec, med drugim je bil 24 let tudi poveljnik PGD Homec in eden najbolj zaslužnih in vztrajnih, da se je pred leti zgradil nov gasilski dom, so ga na okroglo obletnico obiskali tudi gasilci PGD Homec, ki so ga pošteno zalili, kot se spodobi za takšen jubilej. Poleg gasilcev, domačih in prijateljev, so ga obiskali tudi Veseli Muzikanti, za kar je poskrbel Repanškov Andrej. To pa v prevodu pomeni, da se je Pšančevo obletnico proslavilo kar se da lepo in na zabaven način. Na začetku pa je bilo malo mokro …

»Rojen sem bil 17. avgusta 1935, ob 7.00 uri zjutraj. Isti dan je bil rojen tudi sosed, Herletov Janez«, v uvodu pove Franc. Po domače se pri njih reče Pr`Pšanc: »V Markunovi knjigi Homec iz leta 1925, za našo domačijo piše Piščanec. Tudi Repanškov star ata je vedno rekel Piščanec. Nekateri pa pravijo Pr`Pšanc. Prav tako se nekateri tudi sramujejo svojega hišnega imena, jaz pa sem bil nanj vedno ponosen.

Njegov oče France je bil rojen 1901 na Homcu, mama pa bila pa Štrbenkova iz Preserij, pisala se je Golob, rojena 1902. Imel je dve sestri. Družino je leta 1960 doletela tragična usoda. Sestro Ivanko je je na Homcu povozil avto. Od mladosti mu je veliko ostalo v spominu. Pove, da je bil zelo živahen otrok. »Spomnim se začetka vojne, ko so v Domžalah bombardirali radio postajo in ko so v Radomljah partizani napadli kulturni dom. Moj stric je bil v partizanih in je večkrat hodil k nam domov. Starši pa so se bali, da jaz ne bi kaj izdal, ker sem bil takrat še zelo majhen. Dobro se spominjam tudi, ko je leta 1943 pogorela šola,« pravi Franc in doda: »Po vojni so obnavljali šolo, takrat smo pomagali tudi otroci in sicer smo nosili zidake in malto.« V osnovno šolo je hodil na Homec, nato pa je zavestno ponavljal četrti letnik, ker ni hotel iti v gimnazijo v Kamnik. Prav tako je bil po vojni v brigadi na Pšati, kjer je delal udarniško. Drugače so imeli doma malo kmetije, kar je pomenilo delo in garanje iz dneva v dan.

»Leta 1949 sem stopil do Udamičevih – Rodetovih iz Nožic, kjer sem si želel izučiti za mizarja. Gospodar mi je rekel, da naj pridem prihodnje leto, da sem še malo premlad, sam pa je takrat tudi že imel dva vajenca. Vrnil sem se naslednje leto, kjer sem se nato izučil za mizarja. Tam sem ostal vse do leta 1954, ko sem se zaposlil v Stolu v Kamniku.« 1955 leta je šel k vojakom v Osijek. Preden je šel tja je premišljeval, če bi pustil očala doma. Če bi jih, bi lahko prej prišel domov. Tako je vojsko služil dve leti. »No saj je prav tako. Mislim, da bi moral vsak fant vsaj za pol leta v vojsko.«

Leta 1961 je pričel z obnovo gospodarskega poslopja. V tem času je obiskoval tudi delovodsko šolo v Ljubljani, ki je potekala dvakrat po pol leta. Leta 1963 je do tal podrl hišo in jo na istih temeljih sezidal na novo. Leta 1979 se je lotil izgradnje novega hleva pri hiši, leta 1984 je postavil silos za silažo, leta 1990 zgradil toplar, leta pa 1991 pa kozolec na polju. Takrat je tudi pričel z izdelovanjem betonskih stebrov za kozolce. Najprej jih je mislil izdelati samo zase, potem pa so se za njih začeli zanimati tudi ostali. Pravi, da jih je naredil tudi po 80 na eno sezono. Skratka, Pr` Pšanc se je ves čas nekaj zidalo in gradilo.

Franc nam zaupa, da se je zaljubil leta 1960. Ljubezen med Peterlinovo Minko iz Preserij in Francem se je rodila na koru v homški cerkvi. Tam sta namreč skupaj pela. »Takrat je bila Minka stara komaj 17 let. Njena mama je bila zelo huda. Povedala mi je, da k njim ni treba nobenega,« pravi France. Brez dlake na jeziku ji odgovori: »Mama, vi ste otroke rojevale za druge, ne za sebe. Takšno je pač življenje.« Spominja se, da ga je takrat debelo pogledala. Svatba je bila 1. avgusta 1964. Njegova žena je bila od Franca mlajša osem let. »Sedaj pa sem že 21 let sam. Ko je žena umrla se je doma vse sesulo. Nič ne moreš. Edino delo te rešuje«, otožno pove Franc. V zakonu so se jim rodili trije otroci Primož, Gašper in Matija, ki so tudi vsi poročeni. »Nikoli pa niso bili razvajeni, saj so bili vedno vpeti v delo. Ko je bil rojen Gašper je Minka, ki je bila izučena šivilja, ostala doma. Skrbela je za dom in družino in to se še danes pozna«, pravi Franc in doda: »Imam šest vnukov in dve vnukinji.«

In kako Franc vidi Homec včasih in danes? Pravi, da se pozna zelo veliko. »Že samo, če pogledamo po letu 1991. Pred tem letom so bili Homčani kot eden. Če je kdo kaj delal, smo ostali stopili skupaj in mu pomagali. Ko pa se je začel strankarski sistem, se je začelo samo ribarjenje. Vsak na svojo stran. To ni dobro. Jaz sem bil izmed tistih, ki sem mislil, da moram biti povsod poleg. Mislil sem, da če ne bom poleg, da ne bo nič. Pa naj bo to pri gasilcih, pri krajevni skupnosti ali v cerkvi. Povsod sem bil poleg. Zdaj sem kot kakšen izmeček. Ko si enkrat starejši in ne moreš več tako funkcionirati in delati kot v mladih letih, si za na odpad zgodovine«, poudari Franc. Veliko let je bil tudi član Krajevne skupnosti Homec-Nožice. Pove, da so bila pri gradnji kanalizacije, asfaltiranja cest in še kje, vedno nekakšna trenja med Homčani in Noščani.

Pravi, da se je po njegovem stari Homec zelo malo spremenil, odkar ga pomni. Edina oblika, ki jo je izgubil napram starim časom je ta, da je imela včasih vsaka hiša oreh na dvorišču. Imel je namreč poseben pomen, saj je odganjal mrčes. Vsaka hiša je imela tudi prašiče, krave in ostale domače živali. Sedaj pa je to zelo redko. Pove, da je kmetije uničil sistem. Ljudi je odtrgal iz kmetij in jih usmeril v industrijo. Sedaj pa se ljudje več ne vračajo v kmetovanje. »Včasih je po cele dneve pela motika. Danes tega ni več. Še doma na vrtu jo že skoraj ne vidiš več. Sedaj dela samo kemija. Včasih se je grabila stelja, danes jo nobeden več«, pove Franc.

Do upokojitve je delal v Stolu. Zaradi prizadetosti oči in sluha se je invalidsko upokojil s 1. novembrom 1990. Spomini na delo v Stolu so kar lepi, ampak pravi, da ni več nobene povezave: »Ko si šel enkrat ven, te nobeden več ni poznal. Prav tako se sedaj naša generacija počasi poslavlja. Veliko jih je že pomrlo.«

Za tovarno Stol, ki je bila izredno velika tovarna in to ne samo v slovenskem merilu, temveč tudi v svetovnem, mu je zelo žal, da so jo namerno uničili. Velikim številom družin je dajala kruh. Prav tako se je veliko prodajalo po svetu. Prav tako obžaluje, da je industrijska baza na kamniškem in domžalskem območju skorajda popolnoma uničena. Ker je bil Franc brez dlake na jeziku, je v službi večkrat kakšno pikro zabrusil sekretarju partije, saj ga je ta stalno maltretiral in dajal v nič.

Pred njegovo hišo lahko od pomladi pa vse do jeseni občudujete številne kaktuse. Zgodba o tem se je pričela takrat, ko je žena prinesla domov štiri kaktuse. »Ko je žena umrla, sem vprašal Primoža, če bova ime te rože naprej. In odločila sva se za to. Danes jih je še enkrat toliko, kot pa jih je imela žena. Letos sem zelo hvaležen, ker so pelargonije in asparaguse zelo lepe. Je pa delo. Jeseni vse kaktuse v klet, drugo pa vse v zgornje prostore hiše in nato spomladi vse v obratnem vrstnem redu«, zaupa Franc. Kot zanimivost naj povem, da so imeli Francetovi kaktusi leta 2003 v enem dnevu 350 cvetov, ki cvetijo samo en dan. Pravi, da je ta rastlina simbol moškega.

Jutranjo telovadbo, ki vsako jutro poteka ob reki Kamniški Bistrici ne obiskuje. Najprej je mislil, da jo bo obiskoval, nato pa je ugotovil, da se zamudiš vsaj dve uri, če greš tja. Ker je sam za vsa gospodinjska opravila, tako znotraj kot zunaj hiše, telovadbe ne obiskuje. Prav tako si je včasih zadal nalogo, da bo hodil na vse proslave in pogrebe, ko bo upokojen. Vendar se je z ženino smrtjo vse obrnilo na glavo. Če greš kamorkoli, je po njegovem mnenju dve uri premalo.

Leta 1948 se je pridružil gasilcem. Spominja se, da so tistega leta tekmovali v Domžalah. Kot pionirji so zmagali in premagali tudi starejše tekmovalce. Za nagrado bi morali dobiti prapor, pa so ga dobili starejši tekmovalci. Homški ekipa pa je prejela vezalke. Isto se je ponovilo tudi prihodnje leto na okrajnem tekmovanju na Homcu. Dokler ni šel na služenje vojaškega roka, je bil vedno vodar (prvi in drugi). 1954 leta so pri Repanšku opravljali izpit za izprašane gasilce. Ko se je vrnil iz služenja vojaškega roka, so mu dejali, da naj gre na podčastniški tečaj v Medvode, ki se ga je nato tudi udeležil. Spominja se da je ta tečaj obiskovalo 45 gasilcev iz domžalske občine. »Leta 1969 smo se šli na Poklicno gasilsko brigado v Ljubljano pozanimati glede častniškega tečaja.« Ker je Franc brez dlake na jeziku je predlagal, da ga izvedejo v Domžalah: »Saj je bolje tako, da predavatelj pride iz Ljubljane v Domžale, kot pa da nas 10 ali 20 hodi iz Domžal v Ljubljano.« Njegovo pobudo so upoštevali in ta tečaj izvedli nato v Domžalah.

Poleg aktivne vključenosti v PGD Homec, je bil Franc aktiven tudi na občinski gasilski zvezi. Tam je bil od leta 1963, pa vse do leta 1985. V tem času je bil več let podpoveljnik zveze in sektorski poveljnik. Funkcijo poveljnika je domačem društvu prevzel 1959, ko je predsedniško funkcijo prevzel Zlato Repnik. V vodstvu so bili še Tone Šarec, ki je funkcijo tajnika prevzel že leta 1953, Ivan Loboda pa leta 1961 funkcijo blagajnika. Franc pravi, da so držali skupaj. »Strmeli smo, kako bi dobili avto. Najprej smo imeli tovornjak iz Melodije Mengeš, ki so ga imeli za odpis. Leta 1969 smo kupili kombi znamke Moris, leta 1970 smo kupili motorno brizgalno.«

In kako se je začela zgodba o gradnji novega gasilskega doma? Franc pravi, da so bile najprej ideje, da bi na vrhu starega gasilskega doma naredili kakšno sobico. S tem se ni strinjal, saj se po njegovem mnenju ni splačalo in da je škoda tja vlagati denar. Kmalu zatem je izvedel kdo je lastnik parcele, kjer sedaj stoji novi gasilski dom. Lastniku je omenil, da bi gasilci to parcelo kupili. »Ker je njegov brat takrat zidal hišo in je rabil denar, je bil zainteresiran za prodajo. Čeprav sem jaz uredil, da smo prišli do tega kontakta, nisem bil nato dober, da bi se šel poleg pogovarjat o prodaji«, pojasnjuje Franc.

Homški gasilci so se ob nakupu parcel zadolžili. Denar jim je posodila tudi krajevna skupnost. »Potem pa se je začelo. Leta 1976 leta smo podkletili. Spominjam se, da sem takrat ravnatelja posebne šole na Homcu Naceta Vodnika vprašal, če ve kaj smo gasilci začeli. Povedal sem mu, da imamo že podkleteno. Ampak veš kaj je? Pri nas na Homcu se vse kar se začne, ne konča. Jaz ne bom odnehal prej, dokler ne bo dokončano. In res je bilo dom dokončan. Leta 1979 je bilo odprtje. Ker je bila gradnja končana, sem tudi podal odstopno izjavo z mesta poveljnika društva. Kljub temu sem bil še nato še pet let poveljnik, ker ni bilo nobenega, ki bi prevzel to funkcijo,« pojasnjuje Franc, ki je bil poveljnik društva 24 let.

Brez dlake na jeziku je bil Franc tudi na kakšnih višjih instancah: »Ko sem bil leta 1979 na Občnem zboru Gasilske zveze Domžale, so tam predstavniki občinske Civilne zaščite poudarjali, kako pomembna je gasilska organizacija za Civilno zaščito. Takrat sem jaz vstal in jim rekel, da je vse kar govorijo lepo, ampak, če bi bilo vse res. Rekel sem jim, da izkoriščajo gasilce in našo dobroto. Povedal sem jim tudi, da smo homški gasilci že pred tremi leti vložili vlogo za gradbeno dovoljenje, pa ga še do tistega dneva nismo dobili. Sem jih pa povabil na odprtje doma in jim še rekel, da če imajo še kaj denarja, naj nam dajo še kakšne prispevek, saj nam je manjkalo še nekaj denarja. Vsi v dvorani so vstali in ploskali.«

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miha Ulčar
Komentarji uporabnikov
Tagi