Premagane ovire epidemije in prepovedi združevanja

Spletni trgovec Amazon je že v začetku novembra razkril svoj božični oglas, ki so ga letos snemali v Ljubljani. Če je sicer navdihujoča zgodba oglasa objavljenega že 2. novembra v primeru spletnega trgovca namenjena predvsem motiviranju tega, da sežete v denarnico, pa smo odkrili, da je v naši neposredni okolici zaživela skorajda enaka zgodba. Malo manj zaigrana in manj potrošniška ter morda ravno zaradi tega še bolj navdihujoča.

V Amazonovem oglasu lahko vidimo plesalko, ki z voljo in odločnostjo ter nekaj pomoči družine in skupnosti premaga težke razmere, ki jih je prinesla epidemija. Po tem ko se zdi, da so njeni treningi, odpovedovanja in predanost zaman in plesne predstave, v kateri je bila izbrana za glavno solistko, ne bo mogoče izvesti, se oglas zaključi, ko plesalka na trgu med bloki odpleše svojo prekrasno točko Labodjega jezera in jo z aplavzom nagradijo vsi okoliški prebivalci. Prav takšna pa je tudi zgodba lanskoletne maturantke Zale Žnidarič iz Dola.

Zala je obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in bila le ena izmed mnogih, ki jim je epidemija v lanskem šolskem letu odnesla upe in sanje, da bi zaključek svojega srednješolskega izobraževanja obeležili tudi z maturantskim plesom. Prav za ta maturantski ples je bila predvidena njena plesna točka. A Zala ni obupala in je kljub vsemu pripravila in izdelala koreografijo ter jo v sodelovanju s šolo tudi predstavila ob spletnem praznovanju Zavoda sv. Stanislava, v okviru katerega deluje Škofijska klasična gimnazija.

Zala celotno zgodbo pove z naslednjimi besedami:

»Že od prvega letnika naprej sem se sprehajala po hodniku mimo fotografij preteklih maturantk in maturantov Škofijske klasične gimnazije in se veselila trenutka, ko bom tudi sama oblekla dolgo svečano obleko in zaplesala na takte četvorke. Za to priložnost je bila sestavljena tudi koreografija, ki pa ob odpovedi maturantskega plesa seveda ni dobila svojega pravega mesta. Skladba nosi naslov »Dernière danse« ali po slovensko »Zadnji ples«. Zadnji ples za slovo od čudovitih let, ki sem jih s svojimi sošolci preživela na ŠKG. Na žalost mi ni bilo dano, da bi svojo maturantsko obleko tudi oblekla; še vedno visi v omari nedotaknjena, toda ples je zaživel. Zares vesela sem bila, da sem ga lahko odplesala na letošnji akademiji ob godu sv. Stanislava in se tako na svoj način zahvalila za vse lepo, ki je minilo, in za vse lepo, ki še pride.«

Zalin »Zadnji ples« na slavnostni akademiji pretočno predvajani preko YouTubea.

Praznovanje preseljeno na splet

Vse enote Zavoda sv. Stanislava od vrtca, osnovne in glasbene šole, do študentskega in dijaškega doma ter že omenjene Škofijske klasične gimnazije namreč vsako leto svoj hišni praznik obeležujejo s skupnim praznovanjem. V normalnih razmerah je ta dan slovesen in resnično prazničen. In tako bi moralo biti tudi letos. Učenci in dijaki ne bi imeli pouka, ampak posebej za ta dan pripravljene dejavnosti. Prejeli bi šolski almanah, ki mu pravijo Megaron, kar v stari grščini, ki se je učijo nekateri dijaki gimnazije, pomeni ognjišče v hiši, okoli katerega se zbirajo prebivalci. In v dneh okoli praznovanja je Megaron dejansko tisto, okoli česar se zbirajo dijakinje in dijaki, učenke in učenci ter si ogledujejo slike razredov in profesorjev ter prebirajo o dogodkih preteklega leta.

Osrednji dogodek praznovanja pa je vsako leto slavnostna akademija, ki jo pripravijo ob prazniku. Akademijo povezujejo dijaki in učenci in je namenjena predvsem njim. Na njej podelijo priznanja vsem posebej uspešnim dijakinjam in dijakom ter učenkam in učencem, ki so v preteklem letu zaključili s šolanjem. In ko je letos kazalo, da bo tudi to eden v vrsti dogodkov, ki jih bo odnesla epidemija, so se na Škofijski klasični gimnaziji vse skupaj odločili izvesti virtualno.

Namesto nabito polne dvorane, ki kljub vsemu lahko sprejme le slabih 1.000 obiskovalcev, si je tako letošnjo akademijo, ki je bila v živo prenašana preko YouTuba, ogledalo že skoraj 5.000 gledalcev. V prireditev so bili vključeni vsi otroci od vrtca dalje, prepletala je glasbene in plesne točke, krajše nagovore in tudi pohvale najuspešnejšim dijakom in učencem preteklega leta. Pred akademijo pa so umestili tudi kratek pozdrav in nagovor predsednika republike Boruta Pahorja, ki je zavodu sicer pred tremi leti podelil srebrni red za zasluge.

Kakšen izziv je bilo oblikovati tovrstno praznovanje, je za nas pokomentirala avtorica prireditve Mojca Lavrič, ki je na gimnaziji sicer tudi laborantka pri biologiji in mentorica dramskega krožka:

»Plesali smo. Tudi mi. Na dveh nivojih. Akrobatski rock and roll na nivoju organizacije in čudovit sinhroniziran balet na nivoju sodelovanja. In le v tej kombinaciji je bila priprava letošnjega praznovanja sploh mogoča.

Rock and roll se nam je dogajal v smislu prilagajanja in preskakovanja ovir, ki nam jih je postavljal trenutek v katerem se nahajamo. Namreč, način organizacije dogodka se je spreminjal iz tedna v teden, glede na ukrepe, ki so se sprejemali zaradi slabšanja epidemiološke slike v državi. Še prav na čisto zadnji dan prisotnosti otrok v vrtcih in osnovni šoli smo jih uspeli ujeti za posnetke njihovih nastopov.

Zelo sem hvaležna vsem sodelujočim, ki so bili brez posebnih zadržkov pripravljeni vstopiti v to nenavadno koreografijo. S kolegi, ki te s tako pripravljenostjo in profesionalnostjo podprejo v iskanju rešitev in te s svojim delom in navdušenjem peljejo k zastavljenemu cilju, ni nič nemogoče.«

Še en vrhunec praznovanja – točka članov vseh 5 zborov Škofijske klasične gimnazije, ki si jo je prvi dan po nedavni objavi ogledalo že 2.000 gledalcev..

Po izrednem letu tudi izredni rezultati

Zala je ena od 153 maturantk in maturantov, ki so svoje srednješolsko izobraževanje v preteklem šolskem letu zaključili na Škofijski klasični gimnaziji. Kljub nenavadnim in tudi težkim razmeram, s katerimi so se spopadali vsi dijaki in dijakinje zaključnih letnikov, je Zali in njenim vrstnikom na gimnaziji uspelo maturo opraviti z zavidljivim uspehom. Ob visokem povprečnem rezultatu so imeli tudi enega izmed 11 diamantnih maturantov v državi in 30 izmed 280 zlatih.

Ravnatelj Simon Feštanj nam pove, da je med njimi tudi Zala, katere nastop smo opazili na YouTube posnetku. Ob tem pa je Zala ravno pretekli teden za Dnevnikov Objektiv kot gostujoča avtorica zapisala tudi svoj pogled na slovenski šolski sistem, pri čemer so iz uredništva časopisa ob dogovarjanju za morebitno objavo zapisali: »To je napisala maturantka oziroma brucka? Sama? Juhej, kakšne generacije rastejo za nami! Bravo, poklon! Objavimo.«

Ob tem ravnatelja vprašamo, kako on vidi dijakinje in dijake, ki se šolajo na Škofijski klasični gimnaziji:

»Ker je naše temeljno poslanstvo razvoj celostne osebnosti mladih, ki v štirih letih šolanja pri nas iz otrok postanejo odrasle osebe, lahko rečem, da pri naših dijakih kot prvo izjemno občudujem neverjetno paleto talentov, ki jih lahko pokažejo bodisi pri šolskih predmetih bodisi na področjih glasbe, gledališča, športa, likovnega in literarnega ustvarjanja, pa dobrodelnosti, ter še na nešteto drugih področjih. In ob vsem tem vidim pri njih tudi močen občutek pripadnosti šoli in svojemu razredu, kar se zrcali v medsebojni pomoči, skupnih druženjih in prijateljstvih, ki ostajajo tudi po zaključku šole. Kaj je videti lepše kot poročenega nekdanjega dijaka in dijakinjo s kupom otrok in veselje v njihovih očeh.  Vedno pravim, da imamo krasne dijake, in če me vprašajo, na kaj sem kot ravnatelj najbolj ponosen, odgovorim brez pomisleka, da na dijake. Od njih se tudi učitelji veliko naučimo. Zaradi dijakov in predanih učiteljev je Škofijska klasična gimnazija to, kar je.«

Ena od teh dijakinj pa je bila prav Zala Žnidarič in gotovo je najbolj primerno ta prispevek skleniti, kar z njenimi besedami, ko nam odgovori, zakaj pleše in kaj ji ples pomeni.

»Plešemo na porokah, plešemo na zabavah, plešemo na valetah in maturantskih plesih … plešemo. Ples je resnično nekaj svečanega, vzvišenega, pride do srca … tistemu, ki gleda, in tistemu, ki pleše. Tako sem med mnogimi plesalkami in plesalci tudi jaz. Nikoli nisem bila med najbolj talentiranimi, a želja je ostala in me vodila naprej, da plešem še sedaj, ko sem že študentka, in plesala bom še naprej skozi težke, pa tudi skozi lepe čase.«

Miha Ulčar; Foto: Zavod sv. Stanislava