Pogovor z znanstvenikom Francetom Rodetom – človekom, ki je v Silicijevi dolini pisal zgodovino računalništva

France Rode, ki prihaja iz Nožic in za katerega lahko brez dvoma rečemo, da je eden večjih Slovenskih znanstvenikov, je pred več kot 50-leti, »lačen znanja« odšel v ZDA, kjer je nato v Silicijevi dolini pisal zgodovino računalništva. Bil je namreč eden ključnih inženirjev, ki so ustvarili prvi žepni kalkulator, predhodnika tabličnih računalnikov in pametnih telefonov, postavil pa je tudi temelje prenosnemu računalniku in elektronski kartici. Z njim smo se pogovarjali, ko je obiskal svojo rodno domovino.

Vaš rojstni kraj so Nožice. Nam poveste kaj o vaši mladosti?
Spomine na mladost imam zelo lepe. Zrasel sem na kmetiji v Nožicah. Osnovno šolo sem začel obiskovati na Homcu, za časa vojne. A so kmalu partizani šolo požgali in otroci smo bili zelo veseli, da ni bilo treba več hoditi v šolo. Tako je moja generacija zaradi vojnih razmer dejansko začeli hoditi v prvi razred z desetim letom. Moja mama me je doma malo učila črke in številke. Redno sem spet začel obiskovati šolo nato v tretjem razredu, ki je potekala v salonu gostilne pri Kriškarju v Preserjah.
Spomnim se, da smo dopoldne imeli pouk, popoldne pa smo hodili pomagat graditi šolo. Po osnovni šoli sem šel v gimnazijo v Kamnik. V drugem letniku gimnazije, sem naredil nekaj izpitov, da sem ujel svojo generacijo, saj sem zaradi vojne zaostajal.

Že od nekdaj vas je zanimala matematika. Kako to, da se niste odločili za študij matematike?
Matematika mi je šla zelo dobro, zato sem mislil, da bom študiral matematiko. Malo pred koncem gimnazije pa me je moj bratranec Franci Jereb, ki je študiral jaki tok, peljal na Fakulteto za elektrotehniko in mi pokazal njihove laboratorije. Takrat sem se odločil, da grem študirat elektrotehniko. Poleg matematike sem imel namreč tudi sposobnost delati z rokami. In videl sem, da bo ta študij boljša izbira zame, kot matematika. In zadovoljen sem, da sem se tako odločil. V mladosti sem namreč veliko zahajal v mizarsko delavnico mojega strica Franceta, kjer sem se naučil veliko stvari. V tej delavnici sem preživel najlepše čase svoje mladosti, ki se jih spomnim. Tam sem naredil loparje za namizni tenis, smuče, mehanski svinčnik, itd. Najbolj važna stvar pa je bil »rehenšiber« oziroma logaritmično računalo. Tako računalo je moral takrat imeti vsak inženir, če je hotel kaj izračunati. To računalo je sedaj razstavljeno v tovarniškem muzeju Hewlett Packardu v Ameriki.

Da ste se odločili za odhod v tujino je bil razlog, da ste v času študija obiskali nekaj zahodnih evropskih držav?
Med študijem sem bil dvakrat v Nemčiji na praksi. Največje navdušenje za odhod v tujino, pa sem dobil na našem absolventskem izletu, ko smo šli na Švedsko, Nizozemsko in Nemčijo, kjer smo obiskali razna podjetja z napredno tehnologijo. Takrat sem videl kaj se da delati v tujini in kaj doma. In to je bil eden izmed razlogov, da sem odpravil v ZDA. Takrat je bilo kar težko dobiti izhodno vizo.

Želja po znanju je Franceta Rodeta odpeljala v tujino.

Kakšni so bili začetki po vašem prihodu v Ameriko?
Največ težav sem imel na začetku z jezikom, saj nisem dobro znal angleško. Zato so mi svetovali naj grem v šolo za angleščino, kamor sem tudi odšel za tri mesece. Nato pa sem se vpisal na oddelek za biomedicino na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ewenstonu, kjer sem leta 1962 magistriral. Za magistrsko nalogo sem naredil stroj za hipnotiziranje.

Kako ste prišli v podjetje Hewlett-Packard v Kaliforniji?
Princip v ZDA je takšen, da podjetja pridejo na univerzo in iščejo nove uslužbence. Na oglasno desko napišejo, kdaj imajo razgovore. Tam se vpišeš in imaš nato dvajset minut časa za razgovor. Prijavil sem se na veliko povpraševanj. Dobil sem deset odgovorov in vsi so bili negativni, z istim stavkom, da na žalost nimajo dela zame. V prošnjah za delo sem prosil za razvojno delo. Za tako delo v teh podjetjih pa sem moral imeti preverbo moje zgodovine, da ti nato izdajo določeno stopnjo dovoljenja, kaj lahko delaš in v katerem podjetju ali vojski. Zame je bilo toliko težje, ker sem prišel iz komunistične Jugoslavije. Rekli so mi, da bo trajalo dve do tri leta, da bom dobil dovoljenje in da med tem ne vedo kaj naj z mano. Nato sem srečal nekega študent, ki mi je pomagal in mi predstavil podjetje Hewlett-Packard, ki je imel sedež v San Franciscu. Princip v tem podjetju je bil namreč takšen, da preden te vzamejo v službo, te morajo videti na licu mesta. Nato sem se vpisal na oglasno desko in kmalu sem dobil vabilo in karto, da pridem v San Francisco na razgovor, kjer so mi nato ponudili službo.

Nam malo poveste o tem, kako se je začelo z razvojem žepnega kalkulatorja HP-35?
V Hewlett-Packardu sem najprej delal na električnih frekvenčnih števcih. Pričel sem z novim principom izdelavo inštrumentov, tako da smo računske sposobnosti vgradili v inštrument, da so bili izračuni bolj natančni. V laboratoriju Hewlett-Packarda, pa so takrat istočasno izdelovali namizni kalkulator. Nato sem prišel v ta laboratorij, kjer nas je bilo pet, ko smo začeli delati žepni računalnik. Začelo se je tako, da je enkrat k nam v laboratorij prišel Bill Hewlett in nam rekel, da želi da okorni skoraj dvajset kilogramski namizni kalkulator spravimo v tako obliko, da bo šel v njegov žep. Dejansko smo takrat izmerili njegov žep in naredili maketo. Nato pa smo morali izdelati veliko novega, saj se dejansko ni dalo nič kupiti. Pa tudi vse stvari, ki so tedaj obstajale, so bile prevelike za našo maketo. Tudi ni bilo primernega materiala. Že tipke pri namiznem računalniku so bile debelejše, kot naša maketa. Se nam je pa ideja porodila enkrat, ko smo šli s sodelavci na petkovo popoldansko druženje s hamburgerji in pivom. To so bila druženja enkrat na dva meseca in lahko rečem, da so bili nekakšni predhodniki današnjih team buildingov. Kolega se je igral s pločevinko piva. Pritisnil je na odpiralo, ki je nato odletelo nazaj. In prišla je ideja, da smo na ta način naredili stikalo. Zaradi zelo drobnih rdečih številk so morali LED-zaslon oblikovati tako, da je nad vsako številko vseboval še miniaturno povečevalno steklo. Moja glavna naloga je bila izdelava mikroprocesorja za ta kalkulator. To je bil prvi mikroprocesor sploh. Mi smo jih takrat imenovali aritmetična enota. To je bila ena pomembna stopnja v razvoju v mikroelektroniki. To je bil začetek računalnika. Danes brez mikroprocesorja ni nič.

Prva žepna kalkulatorja HP-35 in HP-80.

Kako je bilo s prodajo prvih žepnih računalnikov?
Prvih žepnih kalkulatorjev, smo prodali desetkrat več, kot smo sprva pričakovali, da jih bomo. To je takrat naredilo revolucijo v računanju. Ko je šel predsednik Nixon takrat na Kitajsko, je vzel ta žepni računalnik s sabo, kot dosežek ameriške tehnologije.
Drug računalnik ki sem ga naredil je bil HP-80. To je bila verzija prejšnjega. Vendar je bil prejšnji namenjen inženirjem, ta pa je bil namenjen poslovnežem. Na tem kalkulatorju imam tudi dva patenta.

Po dvajsetih letih dela v Hewlett-Packardu, ste odšli na svoje. Kakšen je bil razlog?
Nekega dne sem predlagal Hewlettu, da bi izdelovali elektronske ključavnice, vendar on ni bil zainteresiran za to področje. Zato sem najprej pridobil patent in nato začel razvijati te elektronske ključavnice v svojem podjetju, ki se je imenovalo SIELOX. Kmalu smo dobili patent za radiofrekvenčno identifikacijsko kartico. Danes so vse elektronske kartice narejene na tej bazi in ta prenos je brezžičen. Seveda se danes preko teh elektronskih kartic prenaša veliko več informacij, kot takrat, ko smo imeli samo eno kodo, ki je šla v čitalec. Je bila pa to osnova. Pozneje smo razvili žepni sprejemnik signala gps in nato še prvi čip, na katerem je bil v integriranem vezju vgrajen tudi sprejemnik gps, ki ni več potreboval vidnega stika s satelitom in je deloval povsod, tudi v gozdu in med visokimi stavbami. Tako tehnologijo danes uporabljajo v mobilnikih in avtomobilskih navigacijskih napravah.

Nekje sem ujel, da je bil v času, ko ste službovali v družbi Hewlett-Packard, posameznik za vsako novo pogruntavščino nagrajen le z enim dolarjem?
Res je. Ti si namreč tam v službi in si plačan za to, da boš nekaj izumil. Res je tudi, da sem znal marsikaj pogruntat, nisem pa znal to spraviti v denar. Tako je bilo to. Recimo s to elektronsko kartico je pozneje veliko ljudi naredilo veliko denarja.

S svojimi dognanji ste postavili temelje tudi prenosnemu računalniku!
Po žepnem računalniku sem postal vodja oddelka za računalnike in tam smo začeli delat nekaj prenosnega. Takrat smo naredili en poslovni kovček, ampak nismo imeli nobenega pravega zaslona, ker takrat še niso obstajali zasloni. Imeli smo velike elektronske cevi in to ni šlo v tisto škatlo. Tista stvar je čakala, da se je iznašel zaslon. To je bilo pet let pozneje, ko mene ni bilo več v tem podjetju.

Kot nam je znano niste nameravali ostati vse življenje v Ameriki. Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste le ostali tam?
Eden izmed glavnih razlogov, da sem šel v ZDA je bila moja punca Mija Gaber, ki je tja z družino odšla tri leta pred mano. Ona mi je tam tudi vse uredila. Leta 1961 sva se poročila in imava dve hčerki.
Dolgo časa sem mislil, da bomo šli nazaj v domovino, vendar je splet okoliščin pripeljal do tega, da smo ostali v ZDA. Med delom sem se vpisal tudi na doktorat na univerzi na Standfordu. Sem ga pa zagovarjal v Ljubljani. Moj doktorat z naslovom Uporaba mikroprocesorja v merilnih inštrumentih je bil kasneje narejen kot inštrument. Se pa vračam pogosto v domovino.

Ko France Rode obišče domovino, velikokrat tudi drugim predstavi svoja odkritja in izume.

Kaj svetujete mladim?
Mislim, da bi morali v principu podpirati to, da gredo mladi ljudje ven. Tako namreč dobiš drugačen pogled, ne samo na za svojo stroko ampak tudi na življenje. Kako in kdaj jih pa privabiti nazaj, so pa druge stvari. Mislim, da mora človek imeti izkušnjo več. To je moje mišljenje. Na ta način lahko veliko več doprinesejo domovini. Recimo, jaz nisem nikoli delal v Sloveniji. Sem bil pa vzrok, da se je prenesla v Slovenijo industrija integriranih vezij. Preko mene je to prišlo v Iskro. Jaz sem bil katalizator, da se je ta izmenjava naredila. Tudi od zunaj lahko ljudje vplivajo. Slovenci zunaj so zelo upoštevani. Slovenci nismo neumni. Smo pa malo preveč nevoščljivi. In porabimo vso svojo energijo za to, da tiste, ki so uspeli, tiščimo dol, namesto, da bi sami skrbeli za svojo rast.

Na katera pomembna odkritja stavite v prihodnje?
Razvoj v računalništvu bo šel v bioorgijo. Prej ali slej bomo pogruntali živ tranzistor. Stavim pa na tridimenzionalne tiskalnike. Predstavljajte si, da s posebnim skenerjem izjemno natančno odčitamo nek predmet. Podatke pošljemo računalniku, ki izdela natančen trirazsežen model. To digitalno informacijo lahko poljubno spreminjamo in preoblikujemo, popravljamo ali popačimo, nato pa jo pošljemo posebni napravi – recimo trirazsežnemu tiskalniku –, ki ne izdela samo njene dvorazsežne podobe, ampak dejanski fizični predmet, ki je natanko tak, kakršnega imamo v računalniku.