Pavle Nartnik: »Uživam v vonju bencinskih hlapov«

Pavle Nartnik, je širši množici poznan kot eden najboljših in najbolj zanesljivih avtomehanikov. To delo je s predanostjo in natančnostjo opravljal od izučitve za avtomehanika, pa vse do upokojitve. Za njega lahko brez problema zapišemo, da avto pozna bolje kot svoj lastni žep, saj je zanj avtomobilizem velika strast že od nekdaj. Sam pa pravi, da uživa v vonju bencinskih hlapov. Starejša generacija se bo zagotovo spomnila, da je Pavle nekaj let kot tekmovalec sodeloval na rally dirkah doma in v tujini. Najprej kot voznik, nato pa kot sovoznik. Pri tem si je pridobil ogromno izkušenj.

Od tega, kaj vse se dogaja z avtom med dirko, do tega kakšna je razlika med asfaltom in makadamom. Da ima Pavle na dirke v katerih je sodeloval, zelo lepe spomine, sem odkril že na začetku najinega pogovora. Seveda se je Pavle veselil vsakega uspeha, vendar je potrebno povedati, da je zelo skromen človek, saj se med najinim pogovorom ni osredotočal na uspehe, temveč bolj na same dogodivščine in zanj izredno prijetne čase, kar govori o tem, da je bil v tem športu s srcem in vsem svojim znanjem.

Pavle Nartnik je bil rojen leta 1949 v Študi. Njegovi starši izhajajo iz notranjega dela Slovenije. V družini sta bila poleg Pavleta, ki je bil najmlajši otrok, še brat in sestra. Osnovno šolo je obiskoval v Domžalah. Izučil se je za poklic avtomehanika pri mojstru Šublju, na katerega ga vežejo zelo lepi spomini. Po letu 1970, ko je odslužil vojaški rok, je spoznal svojo bodočo ženo Marjeto, ki je delala v Rači, kamor so hodili na malico. Leta 1975 se je preselil v Homec, kjer z družino stanuje še danes. V zakonu sta se jima rodila dva sinova Urban in Miha. Imata pa že štiri vnuke.

Od leta 1967, pa vse do upokojitve leta 2008, je Pavle opravljal delo avtomehanika. Od tega je v Kompas Hertzu v Ljubljani delal 31 let, kjer je bilo dovolj razumevanja za napredek in učenje novitet. »V tistih časih je bilo veliko izobraževalnih seminarjev, v podjetju pa so imeli in posluh za avto moto šport, kjer so imeli tudi Rally društvo«, mi zaupa Pavle. V najboljših letih je Rally Kompas Hertz team štela kar dvanajst ekip. Rally je bil v nekdanji Jugoslaviji šport, ki je kotiral zelo visoko. Športniki, ki so se ukvarjali s tem športom so bili zelo znani in uveljavljeni tudi v Evropi.

Veliko je športnikov s katerimi je dolga leta sodeloval Pavle in prav vse ima v zelo lepem spominu. To so bili: Romana Zrnec, Srečo Koželj, Jaka Valant, Vojko Potrbin, Slavko Komelj, Brane Küzmič, Stojan Pirjevec, Drago Zonta … Potem so tu še dirkači iz nekdanje Jugoslavije: Savić, Borko, Škorić, Peliković … Ob tem še pove, da so bili tekmeci samo na dirkah, drugače so bili dobri prijatelji in so se tudi veliko družili.

Pavle je dirkal od leta 1983, pa do leta 1987. Najprej je bil nekaj časa voznik – dirkal je s stoenko. Njegova sovoznika sta bila Andrej Beden in Iztok Košir. Nato pa je bil vse do zaključka dirkaške kariere sovoznik pri Romani Zrnec, kar je izredno zahtevna funkcija, saj mora sovoznik natančno vedeti kakšna je proga na posameznem delu, da opozori voznika, da v pravem trenutku ravna pravilno, sicer se lahko vožnja kaj hitro zaključi. V športnem dirkaškem jeziku to pomeni, da sovoznik bere radar od steze. Lepe spomine ima na Sreča Koželja, s katerim sta nekaj časa vozila avtokros s hroščem. Ker je bil mehanik s srcem, je vedno zelo dobro poznal vsak avto s katerim je dirkal, kar je bilo zelo pomembno, da je znal pravilno svetovati ob pravem trenutku.

Pavle je tekmoval štiri leta, nato pa je prišla odločitev, da z dirkanjem zaključil. Kot mi pove, je ta odločitev v prvi vrsti prišla zaradi družine, saj je bil veliko zdoma. Si pa danes še vedno zelo rad ogleda rally dirke, vendar jih televizije prikazujejo zelo poredko, pa še to običajno samo kakšne izseke. Poleg rally dirk, si Pavle zelo rad ogleda tudi dirke Formule 1 in moto dirke. Skratka vse dirke, ki so povezane z bencinskimi hlapi. »Poklicna deformacija«, v šali pove Pavle in doda: »Res pa je, da je spremljanje dirk po televiziji ali v realnosti, kot dan pa noč.« Med dirkači pri Formuli 1 mu je najbolj pri srcu Kimi Räikkönen. Pavle pove, da zaradi tega, ker je to človek načel. »Ko med dirko poslušaš pogovore z njim in inženirji, je on vedno direkten in če je kaj narobe, jim pove, da niso naredili tega, kar bi morali.«

Danes so med evropskim in svetovnim prvenstvom v rally dirkah velike razlike, tako pri avtomobilih, kot pri financiranju. Zato pri nas ta šport umira. Prav tako je velika razlika med nekdanjim jugoslovanskim prvenstvom in današnjimi prvenstvi v Sloveniji. Takrat zaradi velikega števila prijav dirkačev, sploh niso vseh izbrali za tekmovanje. Včasih so tekmovanja potekala po dva, tri dni, danes samo en dan. Včasih so v treh dnevih prevozili tudi po 1.400 kilometrov. V takih primerih je bil štart običajno zgodaj zjutraj, dirkaški dan pa so zaključili tudi ob dveh ponoči, nato odspali tri do štiri ure in dalje. Napram prejšnjim časom je velika razlika tudi v birokraciji. Danes je namreč zelo težko dobiti soglasja in dovoljenja od lokalnih skupnosti in lastnikov zemljišč za traso dirke. Kar pomeni, da je danes takšno dirko zelo težko organizirati. Seveda je bilo tudi včasih poskrbljeno za varnost in ostale organizacijske stvari, saj so bile dirke na nivoju. Včasih so imele tekme tudi veliko gledalcev. Danes so pri dirkah pomembne stotinke, včasih so bile pa sekunde. »Danes narediš eno napako in je konec dirke, včasih si lahko med dirko vse zrihtal.«

Pogovor nanese tudi na dirko po Sloveniji imenovano Saturnus, ki je takrat štela za Evropsko prvenstvo, njen koeficient je bil 20, kar pomeni zelo visok koeficient. »Vsi so hodili na te dirke, tudi iz evropskih držav, da so se lahko uvrstili na dirke za Svetovno prvenstvo«, poudari Pavle.

Za Romano Zrnec, s katero je sodeloval, kot njen sovoznik, pove, da je bila izredno dobra voznica in da je bila kandidatka za najboljšo amatersko voznico Evrope. Vendar se jima je na dirki v Španiji polomil volan, svojega dela pa niso opravili ljudje iz tovarne Renault, saj so jima nazaj prinesli isti volan (polomljen), kar je Pavleta takrat izredno razjezilo. Na Saturnusu sta imela zmago že v žepu, pa se jima je pokvaril turbo polnilec. Pavle pove, da ekipa, ki ju je spremljala takrat ni dobro opravila svojega dela, zato sta ostala brez zmage.

Seveda so se na teh številnih dirkah pripetile tudi različne dogodivščine, nekatere med njimi niso bile najbolj prijetne. Na srečo teh ni bilo veliko, pove Pavle. Na Jugoslovanskem rally dirki, jima je eden otrok v prednjo vetrobransko steklo vrgel kamen, zato sta se z Romano nekaj časa vozila brez vetrobranskega stekla. Takrat je vedel, da se kombinacije, ki sta jih hotela izvesti, da bi ulovila zamujeni čas, ne bodo izšle. »In res je bilo tako, saj sva se zavrtela, zato sem takrat rekel Romani long play.«

Je bilo kaj strahu med dirkanjem? Pavle pove, da ni med dirko nikoli premišljeval o strahu, saj te ves čas dirke drži pokonci adrenalin. Se pa zaveš marsičesa, kar bi se lahko zgodilo, šele po dirki. Pri rally dirkah mora imeti voznik pri sebi osebo, ki je močna, da voznika strezni. Nikoli ni imel strahu. Seveda pa je zadovoljen, da se je vedno vse dobro končalo.

Je prišlo kdaj tudi do kakšne nezgode? »Ko sem vozil stoenko, sva s sovoznikom najprej popisovala progo. Na nekem delu proge je bil poseben ovinek in sva naredila načrt, kako bova zvozila ta ovinek. Na treningu sva na tem ovinku prišla na pesek, kar ne bi smela, saj mi sovoznik ni prebral načrta, zato sva se obrnila. V tistem trenutku naju je z vozilom dvignilo v zrak kake pol metra. Še danes vidim vrh hriba in zeleno drevje, ko sva bila v zraku, preden sva padla na tla. Takrat sem sovozniku rekel, da sem mu že pri ogledovanju proge povedal, kaj se bo zgodilo, če ne bo prebral navodil, ki sva jih naredila«, pove Pavle in doda: »Sovoznik mi je takrat rekel, da ne bo več dirkal z menoj.«

Seveda je beseda nanesla na Homec kjer Pavle živi že skoraj štirideset let. »Pogrešam tiste čase izpred štiridesetih let. Takrat je bilo vse drugače. Danes vas kot vas v pravem pomenu umira. Prave kmečke domačije, ki bi imela na dvorišču domače živali ni več. Takrat je bilo tudi več pristnih stikov«, pove Pavle.

V treh urah najinega pogovora, sem tako izvedel izredno veliko o Pavletovih dirkaških dogodivščinah, o časih, ki so minili in še marsikaj zanimivega. Pa seveda ni manjkal vonj po bencinskih hlapih.