Odrasli domžalski skavti v soju plamenčkov bakel že trinajstič na Murovici

Že trinajsto leto zapored odrasli katoliški skavti in skavtinje iz Domžal romamo na Murovico, 743 m visok hrib, ki se vzpenja skoraj 500 m nad vasjo Dolsko. Zaradi svoje bližine in razgleda na Ljubljano je priljubljena izletna točka domačinov in tudi drugih ljubiteljev šodrastih hribov. Nič zato, če kdo od izkušenejših reče, da na tak šoder pa ne hodi, ampak samo v ta prave gore, je za nas rekreativne pohodnike dobrodošel vsak kucelj, samo da se po službi malo razbremeniš in napolniš s pozitivno energijo.

Na Murovico vodi veliko poti, ki so primerne za krajše sprehode, daljše teke. Dostopi so z Dolskega, parkirišča pri pokopališču, z vasi Vrh, s Križevske vasi ter od Jemčevega znamenja nad Sveto Trojico.

V petek zvečer, 29. januarja 2016, smo prisluhnili čudoviti izvedbi koncerta ritmično-duhovne glasbe v domžalski cerkvi, po koncertu pa smo krenili z avti do Svete Trojice ter naprej do Jemčevega znamenja – kapelice na križpotju med Savsko in Moravško dolino ter cesto, ki pripelje z Domžalske strani. Po uvodni besedi prižgemo bakle, ki smo jih naredili dva tedna nazaj pri Malijevih na Viru. Plamenčki v rahlem nočnem vetrcu zatrepetajo, a kaj hitro obliznejo loj, obdan z gazo in veselo sprostijo obilo luči v noč. Skozi megleno kopreno se nam nasmihajo zvezde. Zagrizli smo se v prvo strmino, ker ni snega, smo kar hitro v žmohtu (blatu).

Plamenčki so nam poplesujoč po baklah veselo razsvetljevali noč. Hodili smo zmerno, tako da je bil pogovor sproščujoč. Veje so kot roke pošasti visele nad nami, sence, ki so jih metali plameni bakel, pa so bile kot škrati, ki se podijo med debli in med grmovjem. Kakšnih deset minut pred vrhom smo se ustavili, ter se predali za nekaj minut nočnim gozdnim zvokom. Lepo je bilo stati v soju plamenčkov ter se osredotočiti na zvoke, ki so prihajali z neba (letala), z doline (avtomobili ) ter iz gozda šumenje vetra v krošnjah, šelestenje vej in skovik sove.

Ob pogovoru in nekaj kratkih počitkih se z vrha Murovce v temno noč kar naenkrat oglasi mili glas zvončka. Ja, kar hitro smo prišli do vrha. Okrepčali smo se s sladkim priboljškom. Sledila je gasilska fotografija, nato pa počasi nazaj ob dogorevajočih baklah do Jemčeve kapelice. Zvezde so se skrile za oblake, a je kljub temu je bilo zaradi dolinskega svetlobnega onesnaženja kar svetlo. Počasi smo se odpravili v dolino na Vir, k našima odraslima skavtoma, kjer so nas lepo pogostili s sveže pečenimi rogljički in domačim okusnim čajem. Ob klepetu so se kazalci na uri hitro pomaknili proti polnoči, ko je bilo treba voščiti besede zahvale za pogostitev in za skorajšnje snidenje. Lepo je bilo, komaj čakamo naslednje leto.